Že ko je Google napovedal svoj brskalnik s tem imenom, se je šušljalo, da je v ozadju veliko več. In v začetku julija je Google povedal, da bo razvil operacijski sistem Chrome, ki bo slonel na omenjenem brskalniku in jedru Linuxa.

Ko je Google javno oznanil, da pripravlja svoj operacijski sistem Chrome, smo lahko slišali marsikaj. Od tega, da bo z njim Microsoft naletel na mino, kaj mino, atomsko bombo, pa do tega, da gre le za neumen poskus nečesa, kar naj bi bil operacijski sistem, prilagojen računalništvu v oblaku. Kje je resnica? Kaj Google dejansko želi doseči? Zakaj se je končno le odločil za korak, ki ga je napovedoval in nato demantiral kar nekaj let? Mu lahko uspe? Lahko ogrozi Microsoft?

Spreminjanje ponudbe je v poslovnem svetu nekaj čisto običajnega. Potrebno je zaradi vpeljave novih tehnologij, kot odgovor na spremenjeno stanje na trgu, kot orodje za večanje dobičkonosnosti … In ponudniki spletnih in sorodnih storitev niso izjema. Tudi oni jo spreminjajo. Seveda pri tem ne govorijo, da so svojo ponudbo spremenili zato, ker hočejo več zaslužiti. Raje govorijo o izboljšanju kakovosti, hkrati pa dodajajo, da se internet ne prodaja na kile, da so oni nekaj posebnega in da jih ne gre enačiti z branjevci. Kar zagotovo drži! A zakaj kljub temu ne bi jasno in glasno priznali nečesa, kar počnejo vsi, doma in v tujini.

Ko sklenete naročniško razmerje s ponudnikom storitve, vam ta pod nos pomoli pogodbo, ki jo morate podpisati. Ko se registrirate v Facebook ali namestite program, sistem od vas zahteva potrditev, da se strinjate s pogoji uporabe. Oboje pomeni, da ste se s tem zavezali k spoštovanju pogodbenih obveznosti, ki jih je oblikovala druga stran. Za vas »univerzalnih« pogodb zagotovo ne bodo spreminjali. Pa ste jo sploh prebrali? Se zavedate, kakšne so vaše pravice v primerih, ko nasprotna stran ne ponuja več tistega, kar je obljubila?

Občutek imamo, da so iz naprave leta v leto vedno bolj »plastik fantastik«. Fotografija izdelka v spletu ga kaže v veliko lepši luči, ko pa ga dejansko dobimo, smo razočarani. Dogaja se nam učinek kulture hitre prehrane. Hamburger, ki nam ga potisnejo v roke, še zdaleč ni tak, kot se bohoti na fotografiji nad blagajno. Bitka za kupce, ki hočejo več za manj, sili proizvajalce tudi v varčevanje.

Zelo jasno se spomnim svojega prvega mobilnega telefona. Bil je razmeroma velik, težak, na pogled kompakten, a če bi ga danes, po dvanajstih letih, še vedno imel in vključil, bi deloval. Tehnološko zastarel telefon, ki še vedno omogoča tisto, za kar je bil izdelan – telefoniranje. Kaj pa zdaj? Zelo dvomim, da bo telefon, ki se danes bohoti v mojem žepu, čez deset let vsaj približno tako deloval.

Pri oglaševanju različnih izdelkov trgovci uporabljajo različne prijeme, kako zadevo prodati. Pri tem pa marsikdaj ne povedo, da so lastnosti, o katerih govorijo, v praksi neuporabne, marsikdaj pa kakšno pomembno stvar tudi zamolčijo. In katere so te stvari?

Ekonomisti pravijo: Kriza je, zato zapravljajte več, da bo potrošnja višja, s tem pa bo tudi več dela za gospodarstvo. To je sicer morda res, toda če je kriza in jo občutimo v denarnici, potem vsak pameten državljan krči porabo ali pa začne razmišljati, kako kupovati pametno, da dobi, kar želi, za čim manj denarja.