Čeprav je po trgovinah na voljo ogromno omrežne opreme, pa za osnovni priklop v internet pri kateremkoli slovenskem ponudniku ne potrebujete drugega kot računalnik. Vsak od operaterjev namreč poskrbi, da vam pripelje in namesti tudi vso potrebno strojno opremo.

Kaj storiti, če živimo nekje v nedostopnih hribih ali v centru mesta, skratka tam, kjer vodov ali sploh ni ali pa so vsi kanali prepolni in ni moč dobiti niti telefona, kaj šele širokopasovnega dostopa do interneta? Na voljo imamo kar nekaj alternativnih tehnologij.

Pregledali smo ponudbo na trgu ponudnikov interneta v Sloveniji in ugotovili, da je ponudba internetnih priključkov vse pestrejša, število ponudnikov pa upada. Pri tem so vsi preživeli konkurenti na trgu še vedno nezadovoljni z regulativnimi organi in opozarjajo da jih Telekom še vedno ovira, kjer se le da, ter se ne drži ne zakonskih ne etičnih pravil. Leto 2008 bo vsekakor leto optičnih povezav do rezidenčnih uporabnikov, dobrodošle pa so že v 2007 nakazane nižje cene in višje prepustnosti pip. A ne povsod.

Leto 2007 si bomo zapomnili kot leto polnoletnosti ponudbe internetnega dostopa, a hkrati tudi kot znanilca optičnega obdobja. Ponudniki interneta so razvili vse »standardne« storitve, povezane z dejavnostjo (internet, telefonija, televizija) ter tudi nekatere bolj eksotične (video na zahtevo, elektronski TV-program …). Kakšno je stanje in kaj novega nas čaka v 2008?

Če bi mi zastavili vprašanje ali je »internet v Sloveniji« na ravni zahodnih držav, bi se verjetno moral strinjati. A hkrati ne bom nikoli pozabil prvih, divjih let Siola, ko je ta z Miranom Krambergerjem na čelu oral ledino in sesuval vse tabuje (in tudi preko trupel prav tako kakršnokoli konkurenco). Sicer smo imeli negativne posebnosti (vezava ISDN-ja za ADSL), a takrat se je napredek tako tehnološko kot cenovno dogajal z neverjetnim tempom. Hrvaško, kjer internet še vedno prodajajo na kile (torej z omejitvijo mesečnega prometa) smo prehiteli za svetlobna leta. Širokopasovni internet s hitrostmi in cenami, primerljivimi ameriškim, je postal realnost za slovenske množice. Zdelo se je, da smo ujeli »zahodni svet« in ga z nekaterimi storitvami celo prehitevali …

Slušalke so seveda nujen del opreme vsakega MP3 oziroma sorodnega predvajalnika. Če je izbira samega predvajalnika pri večini uporabnikov še dokaj skrbna, pa to manj pogosto velja za izbiro slušalk. Zanimivo, glede na to, da dobre slušalke precej izboljšajo doživljanje glasbe.

Kot vse elektronske naprave, ki znajo kaj postoriti, tudi MP3- in MP4-predvajalniki to znajo le zaradi ustrezne programske opreme (firmware).

MP3-predvajalniki so počasi in zanesljivo prerasli sami sebe, bi lahko rekli. Poslušanje glasbe ni bilo dovolj. Treba je tudi gledati fotografije, filme, s sabo prenašati knjižnico stikov in telefonskih številk, ki jih imamo tako ali tako v mobilnem telefonu, ki seveda zna predvajati tudi datoteke MP3 in še kaj (mar ni to podvajanje naprav?).

Nekoč so bile gramofonske plošče, potem magnetni trakovi, pa različne kasete, kasneje CD-ji, magnetno-optični diski in na koncu smo pristali pri MP3-predvajalnikih.

Če že kje, potem prav pri baterijskih tehnologijah napredek poteka najpočasneje. Proizvajalci in snovalci so že vnaprej omejeni s fiziko, oziroma dejansko kapaciteto akumulatorja, ki ne glede na različne mešanice (Li-ion, Ni-MH) v povprečju dosega le 5 % letno rast kapacitete. Zato se mnogo raziskav odvija na alternativnih področjih in vsi iščejo tisto naslednjo tehnologijo, ki bo omogočala dolgo avtonomijo, bo poceni ter v zadnjih letih predvsem – varna.