Verjetno najpogostejše vprašanje zadnjih treh let v računalniškem svetu. Seveda – kaj kupiti? Ponudba na trgu je široka, in to v vseh cenovnih razredih. Ali tudi tu velja, da manj denarja pomeni manj muzike? Kakšna je razlika med najcenejšim modelom in tistim, ki je 50 evrov dražji (kar bi se še dalo stisniti)? Ali bom to razliko sploh opazil? Mi bo koristila?

Recesija, ki smo ji priča zadnjega pol leta, je skoraj pri vseh računalniških podjetjih zakasnila predstavitev novih izdelkov, tehnologij in nadgradenj. Vse kaže, da se bo tehnologija spet zbudila in naredila korak naprej proti koncu leta s prihodom sistema Windows 7. Preglejmo, kaj prihaja v naslednjih mesecih.

Upoštevaje našteta dejstva se je treba odločiti. Kot vedno bomo tudi tokrat svetovali, da izhajate iz svojih potreb, ne pa iz tega, kar ima sosed. Za lastnike namiznih računalnikov je nadgradnja verjetno cenejša možnost, ki pa je hkrati tudi prestiž, za katerega so lastniki prenosnikov, ultraprenosnikov in drugih nišnih oblik računalnikov zvečine prikrajšani, saj večji posegi tam niso mogoči (večina prenosnikov omogoča le povečanje pomnilnika, pa še tu bodo pomnilniške banke verjetno že zasedene, kar pomeni, da lahko stare pomnilniške module vržemo stran ali prodamo za drobiž).

Ja, recesijsko obdobje je (deloma?) za nami, a vseeno družinski proračuni prenekaterega gospodinjstva ne bodo prenesli nakupa novega zmogljivega osebnega računalnika. Močan osebni računalnik je namreč – če ne gledamo na ceno in vzamemo le boljše in hitrejše dele, skupaj z monitorjem in obvezno periferijo – še vedno vreden 2000 do 3000 evrov. Naš cilj je najti optimalen računalnik, za katerega bomo odšteli čim manj denarja, a bo hkrati imel zagotovljeno življenjsko dobo in uporabnost.

Namenske naprave kot predvajalnike medijskih vsebin poznamo že leta. Vse se je začelo z VHS-video predvajalniki konec sedemdesetih, nadaljevalo z videorekorderji v osemdesetih ter s prvimi DVD-predvajalniki v devetdesetih. Takrat so digitalne vsebine prevladale na trgu, in ko se je konec devetdesetih pojavil prvi DivX-predvajalnik, je bila smer razvoja jasna.

HD-vsebine so v računalniku. Med računalnikom in televizijo pa je meter ali več praznine. Kako predvajati film ali serijo na televiziji postane žgoče vprašanje, še zlasti če se stvari lotimo z načeli iz sveta standardne ločljivosti (SD). Da, to pomeni da lahko kabel S-video dokončno vržemo v smeti.

Sredi maja je ponudba HD-kanalov domačih kabelskih in internetnih ter televizijskih operaterjev bolj kot ne slaba. Najnaprednejši operaterji imajo v svoji programski shemi peščico HD-kanalov (preštejemo jih lahko na prste ene roke), pa še ti so na voljo le za doplačilo.

Varčevanje z energijo med delovanjem računalnika resda ni nič novega, a zato vsaka generacija procesorjev, platform in programskih rešitev z operacijskimi sistemi in dodatki prinaša boljše rezultate. Še korak dlje pa gredo hibridne rešitve, kjer matična plošča računalnika omogoča bistvene prihranke pri porabi električne energije med delom. Prvi je tako zeleno rešitev v januarju 2008 predstavil Gigabyte, eden večjih proizvajalcev matičnih plošč na svetu. Nedolgo zatem mu je sledil ASUS, njegov tesen konkurent, proti koncu leta pa ju je dohitel še MSI.

Kako nastaviti računalnik za čim manjšo porabo energije. Je potrebno ročno ugašanje ali obstajajo programi, ki nam znižajo porabo med delovanjem. Kateri program izbrati in kakšne so optimalne nastavitve.

Poraba električne energije je dandanes na večini naprav jasno označena, če pa ni, mora biti tak podatek naveden vsaj v uporabniškem priročniku med tehničnimi specifikacijami. Če nas zanimajo podrobnosti, se lahko odločimo tudi za merjenje porabnikov. Lahko kupimo preprosto napravico za okoli 40–50 evrov ali pa si jo za mesečno najemnino nekaj evrov sposodimo pri svojem distributerju električne energije.