Poglejmo pod pokrov grafičnega čipa obeh podjetij. Kaj prinašajo nove arhitekture, katere nove tehnologije bodo zaznamovale naslednjih par let? Kdaj bomo videli prve igre, ki bodo znale nove funkcije izrabiti, in ali bo vizualno res taka razlika, kot nam obljubljajo?

Obe novi generaciji grafik strojno pospešujeta DirectX 11. Knjižnica DirectX je v PC-računalnikih postala najpomembnejša grafična knjižnica, hkrati pa je tudi osnova za igralne konzole Xbox. Zato poglejmo, kaj DX11 sploh prinaša in zakaj se ga veselimo. V primerjavi z različico DirectX 10, ki je popolnoma presekala združljivost za nazaj (zaradi česar je tudi sprejem potekal počasneje), DirectX 11 vsebuje več načinov delovanja, je v celoti združljiv z DirectX 10 in podpira celo strojno opremo, zmožno poganjati danes že davni DirectX 9.

Dvaindvajsetega oktobra je Microsoft uradno izdal novo generacijo operacijskega sistema Windows 7. Čeprav veliko manj opevano kot v Visti, tudi Windows 7 vsebuje povsem novo knjižnico DirectX za 3D-grafiko. DirectX v različici 11 namreč ponuja veliko več novosti, kot jih je prinesel DX10.

Ozrite se po namizju. Poleg tipkovnice in miške tu prebivajo še spletne kamere, zvočniki, slušalke, zunanji mikrofoni, malce zaprašene igralne palice, pa seveda kup USB-napravic, kot so ključki, zunanji diski, lučke, grelniki za kavo ...

Računalniški glodavci kot naprave, ki premikanje po podlagi prenašajo na zaslon, so z nami že več kot 40 let. Napravo je iznašel dr. Douglas Engelbart leta 1968. Naziv »miška«, zavoljo podobnosti z repato miško, izhaja iz Stanfordskega raziskovalnega inštituta, prvi računalnik, prodajan z miško, pa je bil Xerox 8010 Star iz leta 1981. A miška je širši javnosti ostala neznana do leta 1984, ko jo je poleg svojega računalnika Macintosh začel prodajati Apple.

Večina ob besedi računalnik pomisli na prenosni računalnik ali pa na tisto škatlo pod mizo. A če bi vprašal kakšno naključno predstavnico ženskega spola, bi verjetno marsikatera pokazala na monitor, doživel pa sem tudi že prst, uperjen v tipkovnico. A ne želim se norčevati iz nežnejšega spola, saj me je tudi marsikateri »dedec« že presenetil s kakšno prav iz trte izvito, tako da se ne postavljam na nobeno stran.

Internet je podoben sistemu mestne infrastrukture. Sam zase je le sistem cest, ki povezujejo določene hiše ali bloke. Če pogledamo poštni naslov, recimo Janez Novak, Dunajska 5, 1000 Ljubljana, lahko vidimo, da ga je bolj logično gledati od zadaj naprej. Če hočemo nekoga najti, najprej poiščemo širše območje, v tem primeru Ljubljano, nato v Ljubljani poiščemo Dunajsko ulico, v njej številko 5 in na tem naslovu še našega Janeza.

Navkljub večanju števila central s priključki xDSL ter obljubam o optiki v vsaki novogradnji, pa se še vedno kar pogosto zgodi, da je centrala prezasedena, kar pomeni, da ni na voljo širokopasovnih priključkov. Težave pa nimamo samo v prenaseljenih urbanih področjih, temveč tudi daleč od njih. Kaj storiti, če živimo v manj dostopnih hribih ali več kot 5 do 8 km od centrale, ko vse tehnologije xDSL odpovejo? Nekaj je še na voljo …

Po APEK-ovi raziskavi iz drugega četrtletja 2009 si več kot 75 odstotkov trga širokopasovnih internetnih priključkov delijo Telekom Slovenije, T-2 in Amis. Ker imajo glavni ponudniki v svoji ponudbi več tehnologij dostopa (optika do doma FTTH, VDSL2, VDSL, ADSL, kabelski dostop, brezžični dostop), smo se glede na trend izgradnje optičnih priključkov – omrežja gradita Telekom Slovenije in za T-2 Gratel – odločili primerjati ponudbo predvsem na tej tehnološki osnovi. Za primerjavo smo v pregled vključili še dva ponudnika, ki sta po velikosti tržnega deleža na četrtem (Telemach) in petem mestu (Tušmobil), ponujata pa storitve brez optičnih možnosti.

Pridobili smo okviren občutek, kaj za svoje potrebe potrebujemo in kaj je balast, zdaj pa si poglejmo, kaj je sploh na voljo, in s kakšnim tempom poteka razvoj v svetu prenosnikov. Čeprav je konkurence na strani proizvajalcev prenosnikov veliko, je presenetljivo, kako malo je je na strani proizvajalcev (nekaterih) komponent...