Pod pojmom biometrije si ljudje na splošno predstavljamo neke napredne tehnologije, ki se uporabljajo za samodejno razpoznavanje ljudi na podlagi njihovih telesnih in vedenjskih značilnosti. Kot zanimivost naj navedem, da je biometrija sicer nekaj širši pojem, ki se lahko nanaša na bolj splošen pristop k merjenju bioloških organizmov z določenim namenom. Pojem biometrije denimo uporabljajo tudi prašičerejci pri spremljanju rasti in selekciji živali in morda je to še eden od razlogov, zakaj imajo nekateri tako odklonilen odnos do uporabe te tehnologije na ljudeh.

PROJEKT HIDE

Pri razvoju novih tehnologij smo inženirji pogosto premalo občutljivi na splošna sociološka in etična vprašanja, ki jih odpirajo rezultati našega dela. Pri biometričnih tehnologijah je ta problem še posebej izpostavljen. Že vrsto let kot raziskovalec sodelujem v skupini na Fakulteti za elektrotehniko Ljubljani, ki pod vodstvom profesorja dr. Nikole Pavešiča izvaja temeljno in aplikativno raziskovalno delo na področju biometrije. Pri svojem delu smo trenutno osredotočeni na razvoj biometričnih postopkov, ki omogočajo samodejno razpoznavanje ljudi na podlagi njihovih dlani, obrazov, govora in podpisov. Zaradi občutljivosti uvajanja biometričnih tehnologij v prakso pri svojem delu ne zanemarjamo etičnih vprašanj, ki jih ljudje odpirajo pri srečevanju s to tehnologijo. Pred kratkim smo se vključili v mednarodni projekt Sedmega okvirnega programa EU z naslovom HIDE (Homeland Security, Biometric Security & Personal Detection Ethics), ki združuje strokovnjake z zelo različnih področij in jim je skupno tako strokovno poznavanje področja biometričnih tehnologij kot tudi občutljivost do omenjenih etičnih vprašanj in dilem. Cilj projekta je vzpostavitev platforme za podporo mednarodnemu dialogu o etičnih vprašanjih in problemih varstva zasebnosti, ki se porajajo pri biometričnih tehnologijah. Ena od naših nalog v projektu je HIDE je opozarjanje širše javnosti na to problematiko.

MOŽNOSTI ZLORABE BIOMETRIČNIH TEHNOLOGIJ

Tehnologije same po sebi ponavadi niso niti slabe niti dobre; takšni smo le ljudje, ki te tehnologije uporabljamo. Biometrične tehnologije imajo nedvomno zelo veliko dobrih možnosti uporabe. Z njimi lahko denimo bistveno izboljšamo in poenostavimo varovanje zasebne, poslovne in druge lastnine. Takšna uporaba sama po sebi ne more biti sporna.

Osnovni mehanizem nadzorovanja dostopa do varovane lastnine predpostavlja, da tisti, ki mu je dostop omogočen, poseduje nekaj unikatnega, česar nihče drug nima (ključ, kartica ipd), ali pa vsaj ve nekaj, česar nihče drug ne ve (geslo, PIN-koda ipd). Biometrija pa pravi, da mora le imeti merljive telesne in vedenjske značilnosti, ki se dovolj razlikujejo od značilnosti drugih ljudi. Teh značilnosti je kar nekaj in med njimi najdemo obliko obraza, prstnega odtisa, očesne šarenice in mrežnice, dlani, ušesa, pisave, podpisa ter način govora, tipkanja in hoje itd. Danes že obstajajo samostojni biometrični varnostni sistemi, denimo bralniki prstnih odtisov, ki varovanje lastnine zelo poenostavljajo, saj odpravljajo potrebo po nadležnem posedovanju ključev in kartic ter pomnjenju raznih gesel in PIN-kod. Vse tri tehnike pa je mogoče kombinirati v še zanesljivejši način varovanja lastnine.

Uporaba ključev, kartic in gesel ima vsem znane slabosti (izguba, kraja, ponarejanje) in tudi biometrična tehnologija jih pozna kar nekaj. Tudi pri biometriji namreč obstaja možnost ponarejanja, in sicer z uporabo telesnih ponaredkov (da ne bi pomislili na odrezane originale), prestrezanja in lažnega predvajanja biometričnih senzorskih signalov in iz signalov izpeljanih značilk; to so številsko in/ali simbolno izražene merljive značilnosti posameznika, združene v t. i. biometrične šablone, ki predstavljajo svojevrstno »sliko« posameznika. Tudi pri biometričnih šablonah seveda obstaja možnost kraje in ponarejanja.

Pri naštetem ne gre toliko za možnosti zlorab, temveč v glavnem le za slabosti, ki omogočajo uspešen napad na varnostni sistem in neupravičen dostop do varovane lastnine. Ranljivost biometričnih sistemov pa odpira pomembnejša vprašanja o drugačnih možnostih zlorab biometrične tehnologije kot take.

BIOMEDICINSKA NARAVA BIOMETRIČNIH PODATKOV

Zmotno je prepričanje, da se iz biometrične šablone ne da rekonstruirati izvirnih biometričnih senzorskih signalov. S povratnim inženirstvom lahko vedno pridemo vsaj do dobrega približka teh signalov. Če temu ne bi bilo tako, potem se iz senzorskih signalov sploh ne bi prevajala informacija v biometrične šablone. Iz teorije informacij je namreč znano, da prevajanje informacije vedno poteka v obe smeri. Z drugimi besedami, toliko kot o senzorskem signalu pove biometrična šablona, pove tudi šablona o senzorskem signalu. Seveda moramo pri tem poznati matematični postopek določanja biometričnih šablon, česar pa ponavadi ni tako težko ugotoviti, saj so ti postopki znani in objavljeni v znanstvenih in strokovnih revijah. Poleg tega pa se tudi proizvajalci biometričnih sistemov pogosto pohvalijo, kako so v svoj sistem vgradili ta in ta najnaprednejši biometrični postopek, ki ga je pred tem že potrdila znanstvenoraziskovalna skupnost.

V zvezi s tem se pojavlja ena od najpomembnejših etičnih dilem, ki je povezana s področjem biomedicine. Biometrični senzorski podatki so namreč po svoji naravi pogosto tudi biomedicinski podatki in iz njih bi lahko razbrali še kaj drugega kot le značilnosti, ki ločijo posameznike med sabo. Nekateri zdravniki trdijo, da se iz biometričnih podatkov v določenih primer da ugotoviti bolezenske znake ali nagnjenost k razvoju bolezni. Celo pri prstnih odtisih se da denimo razpoznati drobne bradavičaste izrastke, ki nakazujejo nagnjenost k razvoju določenih tumorjev. Še bolj pa to velja za biometrijo očesne šarenice in očesne mrežnice. Nekateri sodobnejši biometrični sistemi temeljijo na termografskih posnetkih obrazov ali celo ožilja na rokah, ki prav tako nosijo precej biomedicinskih informacij.

Pri biomedicinskih podatkih pa vedno obstaja nevarnost zlorabe. Delodajalci bi se denimo hitro znašli v skušnjavi, da po dosegljivih biometričnih podatkih zaposlenih pobrskajo še za kakšno dodatno biomedicinsko informacijo, ki sicer sodi v zasebnost zaposlenih, bi pa lahko postala odločilna pri odločanju o njihovem napredovanju ali odpuščanju. Znano je, da se podobnim skušnjavam težko upirajo tudi zavarovalnice pri sklepanju življenjskih in drugih zavarovalnih pogodb.

GROŽNJA VARSTVU ZASEBNOSTI

Biometrična tehnologija postaja čedalje pomembnejša tudi pri splošnem vprašanju varstva zasebnosti. Mnogi danes menijo, da sodobne informacijske tehnologije vse bolj ogrožajo našo zasebnost. Vse več podjetij in vladnih agencij namreč izkazuje željo po uporabi naprednih varnostnih tehnologij za zbiranje podatkov o podrobnostih našega življenja z izgovorom, da s tem izboljšujejo urejenost družbe ter nam zagotavljajo višjo stopnjo varnosti pred novodobnim nevarnostmi, kot je denimo mednarodni terorizem. Digitalni dnevniki o našem življenju nastajajo samodejno in pogosto sploh ne vemo, kaj v njih piše. Brez naše vednosti se znajdejo v rokah nam neznanih ljudi in skušnjave po zlorabah so velike.

Zbrani podatki niso veliko vredni, dokler jih na neki način in z določenim namenom kdo ne obdela ali pregleda. Šele takrat ti podatki postanejo informacija, ki se lahko tudi zlorabi. Poseben primer je nenehno snemanje avdio in video signala iz nadzornih kamer (t.i. CCTV), ki danes ni več nobena redkost. V teh primerih je lahko iskana informacija tudi identiteta ljudi na posnetkih. Ta informacija omogoča tudi njihovo poznejše sledenje po vseh prostorih, ki so opremljeni z video nadzorom.

Pregledovanje video posnetkov iz varnostnih kamer je danes v glavnem še zelo zamudno opravilo in zahteva prisotnost ljudi, ki sami ugotavljajo, kaj vidijo na posnetkih. Takšno pregledovanje se ponavadi izvaja le v izjemnih primerih, ko se denimo poskuša identificirati tatu ali povzročitelja škode.

Biometrične tehnologije pa omogočajo povsem novo dimenzijo avdio in video nadzora. Z naprednimi biometričnimi postopki smo danes že sposobni samodejno odkriti človeške obraze na video posnetkih in nato na osnovi slik obrazov identificirati ljudi, ki se pojavljajo v prizoru. Podobno velja za zvočne prisluhe, ki se pridobivajo za potrebe obveščevalnih in kriminalističnih dejavnosti. Pri zvočnih prisluhih je danes že možno z le nekajodstotno verjetnostjo napake identificirati ljudi tudi iz le desetsekundnih posnetkov telefonskega pogovora. Biometrični govorni sistemi so sposobni tudi samodejno zaznati izgovorjavo ključnih besed in preusmeriti pozornost na govorca, ki je to besedo izgovoril.

Res je, da se ta tehnologija zaenkrat poskuša uveljavljati predvsem na pravno razmeroma dobro urejenem področju kriminalističnih preiskav, vendar so skušnjave velike. Morda nismo tako daleč od trenutka, ko bodo zaradi svoje vedno prisotne želje po nadzoru v katerem od podjetij uporabili biometrično tehnologijo za nezavedno spremljanje dejavnosti svojih zaposlenih. To se dogaja že pri običajnih internetnih tehnologijah, kot je elektronska pošta in uporaba svetovnega spleta, in zakaj bi verjeli da se bodo vodstva podjetij pri biometričnih tehnologijah obnašala drugače.

SKLEP

Biometrične tehnologije s sabo nikakor ne prinašajo le slabih stvari in nevarnosti za zlorabe. Vedno lahko namreč poskrbimo za skrbno varovanje biometričnih podatkov pred nepooblaščenim dostopom. Za ta namen lahko uporabimo sodobne kriptografske postopke, ki so že uveljavljeni pri varovanju drugih občutljivih podatkov. Še najobetavnejša se zdi uporaba pametnih kartic, ki lahko združi vse tri omenjene ideje nadzora dostopa do varovane lastnine. Poleg tega v precejšnji meri onemogoča nepooblaščen dostop do v kartici shranjenih biometričnih podatkov.

V določenih primerih so biometrične tehnologije skoraj neizbežen del najnaprednejših vizij tehnološkega razvoja, katerega namen je denimo vzpostavljanje čim prijetnejšega in varnejšega bivalnega okolja za vse ljudi. Takšen primer je vizija t. i. ambientalne inteligence v avtomobilih, stanovanjih, hišah in tudi javnih prostorih. Ambientalne inteligentne sisteme namreč med drugim določa prav njihova sposobnost samodejnega prilagajanja na potrebe in želje uporabnikov. Tu pa pridejo do izraza prav biometrične tehnologije s svojo sposobnostjo samodejnega razpoznavanja in sledenja ljudi.

Moj mikro Maj 2008 | dr. Simon Dobrišek