Kar je absurdno in popolnoma nesprejemljivo med sprehodom po mestu, je nekaj najbolj normalnega na spletu. Internet je bil narejen tako, da se uporabnikom sledi. Upravljavec spletne strani ve, od kod sem prišel na njegovo stran in kam grem, ko se je naveličam, poleg tistega, kar počnem na njegovi strani. Zato piškotki in superpiškotki, ki se namestijo na uporabnikovem računalniku, vestno beležijo spletno početje in pridobljene podatke sporočajo tistemu, ki je njihov lastnik. Ko naslednjič obiščem spletno stran, ta ve, kdo sem, kako se vedem, kaj želim, spletno stran lahko prikaže v mojem jeziku oziroma mi poenostavi uporabnost, saj mi ni treba vsega nastavljati znova, ali mi prikaže oglas, ki mi je pisan na kožo. S tem nimam težav. Kaj potem, če upravljavec ene strani ve, kdo sem in kaj želim. Neham ga obiskovati in izgubil je sled za menoj. Nevarni so piškotki in drugi sledilni mehanizmi, ki so jih na splet namestili spletni velikani. Med njimi najprej pomislimo na Google. Njegovi piškotki in sledilni mehanizmi so povsod in skoraj nemogoče je, da jih ne bi imeli na računalniku. Naložijo se, ko prvič obiščete novičarsko stran, blog, forum, ki z Googlom nimajo nikakršne povezave, razen da uporabljajo njegov sistem za merjenje obiska in sistem oglaševanja, ter ko obiščete kakšno od njegovih storitev. Za Google ni podatkov nikoli preveč. S podatki, ki jih tako ali tako ima, saj ima veliko ljudi Googlov račun in uporablja kakšno od njegovih storitev, ter podatki, ki jih redno pridobiva, oblikuje uporabnikov profil. Profile pa prodaja oglaševalcem. Kaj več ni treba povedati. To je Googlov poslovni model: narediti vse, da uporabnik klikne na oglas oglaševalca.
In to, kar dela Google, ni nedovoljeno. Je le v nasprotju z uporabnikovo pravico. Ne samo, da se ta zaveda sledenja, temveč tudi, da se odloči, kdo mu lahko sledi in kdo ne. To postaja vse prej kot nekaj nepomembnega od konca lanskega leta, ko je na tisoče uporabnikov po Evropi in v Združenih državah Amerike dobilo pismo odvetnikov z zahtevo po plačilu kazni v višini 250 evrov zaradi kršenja avtorskih pravic. Pa ne v sistemih za nelegalni prenos datotek (torrentih), temveč v pornografski videostoritvi RedTube. Do danes še ni natančno znano, kako so zaščitniki avtorskih pravic prišli do podatkov o obiskovalcih te storitve, ki je mimogrede nezaščitena. Vpišete spletni naslov, odpre se stran, izberete video in ga gledate. Kot na YouTubu. Ni opozorila, da gre za avtorsko zaščitene vsebine ali kaj podobnega. Prikrivanje svojega naslova IP in »izključevanje« sledilnih mehanizmov tudi zaradi tega postaja nekaj, česar se moramo nujno naučiti in začeti uporabljati. Bodimo pa pošteni. Veliko je spletnih strani in storitev, ki nam svoje vsebine lahko ponujajo le zato, ker pridobivajo denar od oglaševalcev. Teh naj načelno ne bi blokirali.
Ko obiščete spletno stran, je med vami (brskalnikom) in stranjo (strežnik) veliko mest, v katerih puščate svoje sledi. O anonimnosti na spletu, s tem pa tudi zasebnosti, ne moremo razmišljati, ne da ne bi pri tem pomislili na nekaj pogojev. Zaupanja vredna povezava v internet je že eden od njih. V javnih brezžičnih omrežjih ne moremo pričakovati zasebnosti. Drugače smo že na boljši poti, vendar mora biti domači ali poslovni usmerjevalnik posodobljen z zadnjo različico strojne programske opreme (firmware), kajti le tako so zakrpane vse potencialne varnostne luknje, ki so možne tudi pri teh napravah, brezžično omrežje pa zaščiteno. Dostop do spleta zahteva najmanj operacijski sistem in brskalnik, pri njiju pa tudi ne moremo biti popolnoma prepričani, da na primer ne vključujeta skritih sistemov sledenja, ki so jih vanju vgradili njuni pisci, prav tako pa tudi ne moremo popolnoma izključiti možnosti, da v računalniku »sedi« še neodkrita škodljiva koda, katere namen je zbiranje podatkov. Nato je tu še čisto človeški problem: udobje. Bolj kot smo na spletu anonimni in večjo zasebnost uživamo, manj udobno je spletno brskanje. Tako je, zdaj moramo le pretehtati, kaj nam pomeni več – zasebnost ali udobje.
Firefox z manj sledenja
Brskalnik Firefox ima med brskalniki sloves najbolj zmogljivega, ko gre za varovanje zasebnosti. Varovanje zasebnosti in preprečevanje sledenja lahko hitro aktiviramo, vendar moramo vedeti, kaj počnemo. Poglejmo korake.
Najprej izberemo domačo stran. Pomembno je, da to ni Googlova stran oziroma Googlova iskalna vrstica, saj je to podjetje »sinonim« za spletno sledenje. Pritisnemo na oranžen izbirnik z napisom Firefox zgoraj levo in poiščemo »Možnosti«. V prvem zavihku »Splošno« domačo stran nastavimo kot možnost »Ko se Firefox zažene«. Izberemo prazno stran ali stran po svoji izbiri. Firefoxova uradna domača stran je problematična, saj ima Googlovo iskalno vrstico. Izberemo stran, ki resno upošteva varovanje zasebnosti.
V zavihku »Zasebnost« izberite možnost »Stranem sporoči, naj mi ne sledijo«. V resnici s tem niste preprečili, da bi stran na računalnik naložila piškotek oziroma da vam bo nehala slediti. Opozorili pa ste upravljavca strani, česa nočete. In če ga boste kdaj tožili, je to dokaz, da ste ga opozorili.
Ostanemo v istem zavihku, le da se premaknemo dol, do »Zgodovine«. Izberite možnost »Firefox naj: uporablja posebne nastavitve za zgodovino«. Funkcija je pomembna, saj vpliva na udobje spletnega brskanja. Med drugim se shranijo naslovi obiskanih spletnih strani in zgodovina prenosov, kar pa ni problematično, ker brskalnik vse to zapiše na lokalni disk. Pomemben del je nastavitev piškotkov. Ti niso vedno škodljivi, saj vplivajo tudi na pravilno delovanje spletnih strani. Lahko dovolimo spletnim stranem, da ustvarijo piškotke, ne bomo pa sprejemali piškotkov tretjih strani, zato izberemo možnost »Nikoli«. Izbor ne vpliva na delovanje strani ali na udobnost brskanja, prepreči pa piškotke, ki so namenjeni sledenju. Tu je tudi možnost, da se piškotki ali (in) zgodovina izbrišejo, ko zapremo brskalnik. Ni najbolj priporočljivo, ker to pomeni, da boste vedno znova morali poosebljati pogosto obiskane spletne strani in vpisovati uporabniška imena zanje. Da se vse to hrani na lokalnem disku, z varnostnega vidika ali vidika zasebnosti ni problematično, vse dokler dostopa do računalnika nimajo nepooblaščene osebe.
V zavihku »Napredno« in naprej »Podatkovne možnosti« izključite vse možnosti, ki so obkljukane. S tem preprečite, da bi brskalnik pošiljal statistične informacije o delovanju brskalnika podjetju Mozilla. Grožnja zasebnosti so lahko »razširitve« za brskalnik, saj nekatere lahko izdajajo informacije o uporabnikovem vedenju na spletu. Razširitve, ki jih ne potrebujete vedno, onemogočite. Pozneje bomo videli, da imamo lahko več »profilov« brskalnika, enega za zasebno brskanje, drugega za uporabo storitev, za katere vemo, da poskušajo uporabniku vedno slediti. V drugi »profil« lahko prenesete tiste razširitve, ki ne pripomorejo ali celo ogrožajo zasebnost.
Piškotki lahko uporabljajo tako imenovano hranjenje DOM, metodo in protokol hranjenja podatkov v spletnem brskalniku. Najprej v naslovno vrstico vpišite »about:config« in nato v polje iskanja »dom.storage.enable«. Dvojni klik na vrstico s tem imenom spremeni vrednost iz »true« v »false« in s tem ste to hranjenje onemogočili. Onemogočite lahko še oznake ETag, tehniko, ki je sicer narejena, da varčuje s hitrostjo dostopa v internet. Stran, ki smo jo pred kratkim obiskali, je lahko shranjena v predpomnilniku in nobene potrebe ni, da celo ponovno prenesemo s spleta. Ker oznaka lahko identificira uporabnika, pomeni potencialno grožnjo zasebnosti. Izključimo jo lahko le tako, da v celoti izključimo predpomnjenje. Zato v iskalno vrstico vpišemo »browser.cache.disk.enable«. Enako kot prej vrednost spremenimo v »false«.
V zadnjem koraku lahko počistite sistem, saj je verjetno, da je na njem veliko piškotkov in sledilnih mehanizmov, ki ste jih dobili pri uporabi spleta, zdaj pa bi se jih radi znebili, počistili sistem in začeli na novo. Uporabno orodje je CCleaner, prenesete ga s spleta. Kaj naj naredi, nastavite sami. Poleg čiščenja celotnega sistema lahko izbriše tudi začasne internetne datoteke, piškotke, zgodovino in predpomnilnik brskalnika.
Razširitve proti sledenju
Brskalnik ne more preprečiti vseh načinov sledenja. Lahko pa nanj namestite razširitve, ki so temu namenjene, pod pogojem, da so zaupanja vredne.
Sledilci so elementi na spletni strani, ki se namestijo z določenih strežnikov. Za brskalnik Firefox sta primerni dve razširitvi, ki jih prepoznata in tudi blokirata, Ghostery in Disconnect. Najprej morate odpreti stran za dodajanje razširitev, nato pa njuni imeni vpišete v iskalnik razširitev ter enega ali oba namestite. Po namestitvi razrešitve Ghostery vas ta pri obiskih spletnih strani obvešča, koliko je sledilcev na njej, vsakega posebej pa lahko blokirate ali pa pustite tako, kot je. Oziroma to storite prej v »Čarovniku«, kjer določite sledilce, za katere želite, da jih orodje blokira, vedno kadar naleti nanje. Lahko pa jih sami po potrebi aktivirate. Alternativa temu orodju, za katerim stoji oglaševalsko podjetje, je prostokodna rešitev Disconnect, ki pa je malce manj uspešna pri prepoznavi in blokiranju sledilcev, piškotkov in nezaželenih oglasov.
Razširitev BetterPrivacy je namenjena boju proti tako imenovanim superpiškotkom in je potrebna, čeprav smo prej onemogočili hranjenje DOM. Po kliku na možnosti pri tej razširitvi se znotraj okna s prikazom vseh razširitev odpre novo okno. V prvem zavihku desno spodaj izberemo »Remove All LSOs«, v drugem zavihku »Options&Help« pa označimo možnost »Delete Flash cookies on Firefox exit«. Superpiškotki so povezani z Adobovim Flashem, zato je možno, da nekatere strani z njim ne bodo pravilno delovale. Takrat v zavihku »LSO Manager« s seznama izberite objekt in zanj določite »Prevent automatic LSO deletion«.
Sledilne mehanizme smo s tem do neke mere omejili, imamo jih pod nadzorom, vendar vse to nima smisla, če je promet med računalnikom in spletnimi strežniki nezaščiten (nešifriran). Zato se vam splača namestiti razširitev HTTPS Everywhere, ki vedno, če je to mogoče (spletna stran podpira protokol https), zahteva varno povezavo. Razširitev najdete na spletni povezavi www.eff.org/https-everywhere. Nekatere strani v celoti podpirajo varni protokol https, druge zahtevajo od uporabnika, da nanj ročno »preklopi«, tako da v naslovu vpiše https:// namesto http://. Razširitev pa to naredi samodejno oziroma od uporabnika zahteva, da varno povezavo izklopi pri vsaki strani posamično, če je ne želi.
Na spletu nas izdaja naslov IP. Tega lahko skrijemo, smo anonimni, če uporabljamo na primer omrežje Tor, vendar to s stališča udobja spletnega brskanja ni najboljše. Zaradi načina delovanja in visoke stopnje anonimnosti uporabnikov je brskanje prek tega omrežja počasno. Lažja za uporabo je razširitev anonymoX, ki sicer ni vsemogočna, omogoča pa določeno stopnjo anonimnosti. V nasprotju s Torom, kjer gre promet vedno prek treh naključno izbranih vozlišč, razširitev naključno izbere eno vozlišče proxy. Bolje kot nič. Vključimo jo ročno, kadar želimo biti anonimni.
Zavajanje sledilcev
Brskalnik Firefox smo do neke mere zaščitili. Do neke mere, saj se moramo zavedati, da popolne zaščite pred sledenjem ni. Ko smo na spletu, tam puščamo svoje odtise. Brskalnik in strežnik spletne strani se morata pogovarjati, morata si izmenjevati podatke, da brskalnik spletno stran prikaže pravilno. Bolj ko poskušate varovati zasebnost z nastavitvami brskalnika in razširitvami, bolj jasna postaja slika. Nemogoče je popolnoma izključiti piškotke in sledilce, saj dosti strani zaradi tega ne bo več delovalo, tako kot bi morale.
V rokavu imamo še enega asa. Strategija uporabe brskalnika, ki zmede sledilne mehanizme. Uporabimo različne uporabniške profile brskalnika za različne spletne strani. S tem zmanjšamo možnost izmenjave podatkov med stranmi. Kar je pomemben del sledenja uporabnika na spletu. Kaj storiti? Vzemimo, da želimo dva profila, enega za običajne spletne stran, drugega za druge, za katere vemo, da so radovednejše.
Brskalnik zapremo ter pritisnemo kombinacijo tipk »win« in »r« ter vpišemo »firefox-p«. Odpre se okno, in če se do zdaj s to možnostjo še niste igrali, je v njem le en profil »default«. Ustvarimo nov profil, na primer »Facebook«. Ko zaženete profil, se Firefox odpre v svoji deviški obliki, kot ob prvem zagonu ob namestitvi. V oknu, kjer smo ustvarili profil, je možnost »Ne vprašaj ob zagonu«, ki je privzeto obkljukana. Lahko jo izključite in v tem primeru vas bo brskalnik ob vsakem zagonu vprašal, kateri uporabniški profil naj uporabi. Kar utegne biti malce moteče.
Preden boste na namizje dodali dodatno ikono in ste prej odkljukali možnost izbora, kateri profil uporabiti ob zagonu brskalnika, spet odprite okno s profili. Obkljukajte to možnost, izberite profil »default« in odprite brskalnik prek obstoječe ikone na namizju. Ta je povezana s prvim profilom. Ikono za drugega ustvarimo tako, da odpremo Windows pregledovalnik (Explorer) in poiščemo pravo mapo (c:\Program Files (x86)\Mozilla Firefox). V mapi poiščite zagonsko datoteko, jo kliknite z desnim klikom, zadržite klik in datoteko povlecite na namizje. Ko datoteko izpustite, se odprejo možnosti, med katerimi izberite »Ustvarite bližnjico (Create shortcut here)«. Ko je bližnjica ustvarjena, odprite njene nastavite in poiščite polje, v katerem je vpisana pot do datoteke firefox.exe. Obstoječi poti, verjetno c:\Program Files (x86)\Mozilla Firefox\firefox.exe, dodate »-no-remote-P Facebook https://www.facebook.com«. »Facebook« je ime profila, ki smo ga prej dodali. Ko kliknete na to na novo dodano ikono, se odpre brskalnik s profilom »Facebook«, hkrati pa se ta tudi naloži v brskalnik, saj smo dodali tudi njegov spletni naslov. To ikono uporabljajte le za to družabno omrežje in v njej ne klikajte na povezave. Če jo hočete odpreti, jo prekopirajte v odložišče in nato odprite z brskalnikom z drugim profilom. V našem primeru s profilom »default«. Ker smo tega zavarovali, Facebook ne bo vedel, da smo obiskali predlagano spletno stran, saj bo sledenje blokirala razširitev Ghostery ali Disconnect. Na opisan način lahko oblikujete več profilov, za vsako »sumljivo stran« po enega, in tako dobro zagrenite delo spletnim sledilcem.
Moj mikro, Maj - Junij 2014 | Marjan Kodelja
