Da je uporabnost računalniških brezžičnih omrežij še večja, so proizvajalci trg prepravili z mnogimi napravami, ki jih lahko v takšnih omrežjih uporabljamo. Tako danes poleg prenosnih in namiznih računalnikov v brezžično omrežje povezujemo še dlančnike, wi-fi telefone, tiskalnike, multimedijske predvajalnike, digitalne fotoaparate ...

Uporaba wi-fi omrežja ima v primerjavi z ožičeno različico mnoge prednosti. Najvidnejša razlika je seveda v kablovju, brezžična različica omrežja za svoje delovanje seveda ne potrebuje kablovja, tako smo pri postavitvi posameznih naprav omejeni le z električnim priključkom, pri prenosnih napravah pa je svoboda skoraj popolna, saj nas omejuje le doseg wi-fi omrežja.

IZBIRA OPREME

Če želimo več brezžičnih naprav povezati v skupno omrežje, potrebujemo brezžično dostopno točko, to je brezžično stikalo, ki wi-fi napravam omogoči medsebojno komunikacijo, prek ustreznega kabla, pa jo lahko povežemo v ožičeni del omrežja, usmerjevalnik, xDSL, kabelski ali drug modem.

Če se odločamo za samostojno brezžično omrežje, dostopno točko uporabimo zgolj kot središče omrežja, ne pa tudi kot prehod v zunanji svet. Namesto samostojne brezžične dostopne točke pa je morda smotrnejši nakup usmerjevalnika, ki ima omenjeno tehnologijo že vgrajeno.

Pri izbiri wi-fi dostopne točke ali usmerjevalnika z wi-fi tehnologijo moramo upoštevati svoje potrebe. Torej bodimo pazljivi na možnost priključitve dodatne zunanje antene ali menjave obstoječe, podporo ustrezni zaščiti prenosa podatkov, morebitne možnosti nadgradnje programske opreme z neoriginalno, ki nam ponavadi ponuja večjo stabilnost in več možnosti uporabe kot priložena, nikoli pa ne škodi malo pobrskati po spletnih forumih in se pred nakupom pozanimati, kakšne izkušnje imajo drugi uporabniki z izbrano opremo. Najslabša možnost je vedno nepremišljen nakup, ki se lahko pozneje izkaže kot napačen, lastniki nove opreme pa to občutimo v nestabilnem delovanju, prekinjanju in pomankanju ustreznih možnosti nastavitev.

POSTAVITEV WI-FI OMREŽJA

Prvo opravilo pri postavitvi wi-fi omrežja je izbira lokacije wi-fi dostopne točke. Izberemo jo seveda glede na svoje potrebe in prostorske okoliščine. Naprave nikakor ne nameščajmo v omare, pod mizo ali nekam, kjer je že kup druge elektronske opreme. Primerna so višja, odprta mesta, ki zagotavljajo optimalno sevanje in s tem pokritost s signalom. Signal lahko kadarkoli povečamo tudi z uporabo večjih ali namenskih usmerjenih anten, a tega se lotimo šele pozneje, če z osnovno pokritostjo ne bomo zadovoljni.

Ko izberemo primerno mesto, se lotimo nastavitev možnosti naprave. To storimo prek spletnega vmesnika, do katerega se dokopljemo s priloženo programsko opreme ali s preprostim vpisom IP-naslova naprave v okno spletnega brskalnika. IP-naslov skupaj s privzetim uporabniškim imenom in geslom je ponavadi napisan na spodnji strani naprave. Po ogledu možnosti nastavitev, je priporočljivo spremeniti privzeto geslo za dostop do naprave. Če bo omrežje priključeno tudi v internet je zdaj čas, da vnesemo potrebne podatke (izbira protokola za povezavo, ki ga uporablja naš ISP, po potrebi še uporabniško ime in geslo ter vpis naslovov DNS-strežnikov).

Naslednji korak je vklop wi-fi dela naprave. Da se ob postavitvi omrežja ne bomo po nepotrebnem ukvarjali z razlogi o nedelovanju, za začetek izklopimo vse varnostne nastavitve in omogočimo priklop vseh wi-fi naprav kar z uporabo DHCP-strežnika. Pri tem bodimo pazljivi, da bo v omrežju hkrati aktiven le posamezen DHCP-strežnik. V nasprotnem primeru se boste namreč srečevali s težavami, posledica pa bo moteno ali celo popolno nedelovanje omrežja. DHCP-strežnik omrežnim napravam na zahtevo dodeli ustrezen IP-naslov, masko podomrežja, jim sporoči naslov internetnega prehoda in naslove izbranih DNS-strežnikov. Da naprava lahko pridobi omenjene podatke s strani DHCP-strežnika, ji v nastavitvah izberemo možnost »samodejno pridobi IP-naslov«. V tem trenutku smo že pripravljeni na priklop omrežnih naprav v novo postavljeno wi-fi omrežje. Kot smo že omenili, izbrani wi-fi omrežni napravi ukažemo, da podatke za nastavitev omrežnih nastavitev pridobi s strani DHCP- strežnika.

Če so wi-fi naprave med seboj združljive, bo priklop posameznih naprav potekal brez težav, pogoj je seveda, da je naprava v območju dosega wi-fi točke. Ker večina programske opreme za nadzor brezžičnih povezav prikazuje tudi moč signala, lahko zdaj popravimo fizično lokacijo wi-fi točke in posameznih naprav. Ker lahko v praksi tudi nekaj centimetrov premika pomeni razliko med pokritostjo ali nepokritostjo območja, si za ta del vzemimo malo več časa in dostopno točko in fiksne wi-fi naprave namestimo tako, da bo povezava čimbolj kakovostna.

Ko s tem končamo, preizkusimo praktično delovanje in natisnemo nekaj strani z wi-fi tiskalnikom, si ogledamo domači posnetek prek wi-fi multimedijskega predvajalnika, prenesemo malce večjo datoteko iz interneta in preizkusimo še prenos podatkov med računalniki v omrežju.

Če naletimo na težave, je pametna poteza nadgradnja programske opreme wi-fi naprave. Nadgradimo jo lahko z originalno ali, če za izbrani model obstaja, neoriginalno programsko opremo. Izredno pomembno je, da med postopkom nadgradnje uporabite pravilno programsko opremo in da naprave med nadgradnjo ne izklapljate, posledica nepravilne nadgradnje je lahko tudi uničena oprema, zato pazljivo! V večini primerov nadgradnja odstrani nekaj hroščev, doda pa tudi kakšnega novega, pomembno pa je, da z nadgradnjo povečamo združljivost med napravami različnih proizvajalcev in s tem stabiliziramo delovanje.

Kadar se odločimo za uporabo brezžičnega omrežja, moramo upoštevati, da povsem varna wi-fi povezava ne obstaja, z nekaj prijemi pa lahko odvrnemo nepridiprave, da brskajo po našem omrežju ali izkoriščajo našo internetno povezavo.

KO NI TEŽAV, JE ČAS ZA ZAŠČITO.

Že v prvem vpogledu v nastavitve wi-fi točke smo spremenili privzeto geslo. Če smo izbrali predvidljivo ali prekratko geslo, je zdaj čas, da ga zamenjamo z geslom, ki ne bo logično, bo dolgo in bo vsebovalo tako črke kot številke, hkrati pa si ga moramo zapomniti. Z uporabo takšnega gesla onemogočimo dostop do wi-fi nastavitev nepoklicanim.

Ker se brez šifriranja naši podatki prosto potepajo po zraku okoli nas in so načeloma dosegljivi vsakomur v dosegu omrežja in petimi minutami časa, moramo vnesti novo geslo, ki ga bo potrebovala vsaka wi-fi naprava, ki bo želela postati del omrežja. To geslo s prejšnjim nima nič skupnega in to upoštevajmo tudi pri izbiri. Poskrbimo, da bo »močno« in ga ne bo moč ugotoviti z logičnim ugibanjem. Pri izbiri zaščite wi-fi povezav izberimo varno tehnologijo WPA ali še bolje WPA2, ne pomanjkljive WEP. Pri izbiri vrste zaščite moramo uporabiti tisto, ki jo podpirajo vse naprave v omrežju, zato bodimo pri nakupu in izbiri pozorni. Dodatno varnost si lahko zagotovimo z filtriranjem MAC-naslovov wi-fi naprav, MAC-naslov tako kot IP običajno najdemo na spodnji strani naprave in je napravi edinstven. V wi-fi usmerjevalniku vključimo filtriranje MAC-naslovov, z vpisom naslovov svojih wi-fi naprav med zaupanja vredne, pa jim omogočimo dostop do omrežja. Če se zaradi lažjega upravljanja omrežja odločimo za nadaljno uporabo DHCP-strežnika, lahko napravo konfiguriramo tako, da IP-naslove dodeljuje na podlagi MAC-naslova. Kar v praksi pomeni, da je posamezen IP-naslov rezerviran za izbrano napravo, torej ima takšna naprava vedno enak IP-naslov.

Kadar na novo postavljamo omrežje, moramo vedno paziti, da imajo vse omrežne naprave edinstven IP-naslov, sicer bomo naleteli na nepotrebne težave. Če uporabljamo ročno nastavljanje IP-naslovov ali DHCP z uporabo MAC-naslovov, je dobro, da kot skrbnik omrežja poznate IP- in MAC-naslov vsake naprave. To je koristno tudi pozneje, ko omrežje nadgrajujemo, saj se ponovno izognemo konfliktom med opremo.

Kadar se odločimo za uporabo brezžičnega omrežja, moramo v zakup vzeti tudi dejstvo, da povsem varna wi-fi povezava ne obstaja, z nekaj opisanimi prijemi pa lahko odvrnemo nepridiprave, da brskajo po našem omrežju ali izkoriščajo našo internetno povezavo. Glede na obseg klasičnega domačega omrežja, pa je zelo malo možnosti, da se vas bo lotil kakšen računalniški zanesenjak, za vsak primer pa na wi-fi usmerjevalniku nastavite še »logiranje« povezav, tako shranjene podatke vam lahko vaš usmerjevalnik periodno pošilja tudi na e-naslov, kjer lahko nato aktivnost svojega wi-fi omrežja iz poljubne lokacije spremljate.

Uroš Florjančič