Da je uporabnost računalniških brezžičnih omrežij še večja, so proizvajalci trg prepravili z mnogimi napravami, ki jih lahko v takšnih omrežjih uporabljamo. Tako danes poleg prenosnih in namiznih računalnikov v brezžično omrežje povezujemo še dlančnike, wi-fi telefone, tiskalnike, multimedijske predvajalnike, digitalne fotoaparate ...

Uporaba wi-fi omrežja ima v primerjavi z ožičeno različico mnoge prednosti. Najvidnejša razlika je seveda v kablovju, brezžična različica omrežja za svoje delovanje seveda ne potrebuje kablovja, tako smo pri postavitvi posameznih naprav omejeni le z električnim priključkom, pri prenosnih napravah pa je svoboda skoraj popolna, saj nas omejuje le doseg wi-fi omrežja.

IZBIRA OPREME

Če želimo več brezžičnih naprav povezati v skupno omrežje, potrebujemo brezžično dostopno točko, to je brezžično stikalo, ki wi-fi napravam omogoči medsebojno komunikacijo, prek ustreznega kabla, pa jo lahko povežemo v ožičeni del omrežja, usmerjevalnik, xDSL, kabelski ali drug modem.

Če se odločamo za samostojno brezžično omrežje, dostopno točko uporabimo zgolj kot središče omrežja, ne pa tudi kot prehod v zunanji svet. Namesto samostojne brezžične dostopne točke pa je morda smotrnejši nakup usmerjevalnika, ki ima omenjeno tehnologijo že vgrajeno.

Pri izbiri wi-fi dostopne točke ali usmerjevalnika z wi-fi tehnologijo moramo upoštevati svoje potrebe. Torej bodimo pazljivi na možnost priključitve dodatne zunanje antene ali menjave obstoječe, podporo ustrezni zaščiti prenosa podatkov, morebitne možnosti nadgradnje programske opreme z neoriginalno, ki nam ponavadi ponuja večjo stabilnost in več možnosti uporabe kot priložena, nikoli pa ne škodi malo pobrskati po spletnih forumih in se pred nakupom pozanimati, kakšne izkušnje imajo drugi uporabniki z izbrano opremo. Najslabša možnost je vedno nepremišljen nakup, ki se lahko pozneje izkaže kot napačen, lastniki nove opreme pa to občutimo v nestabilnem delovanju, prekinjanju in pomankanju ustreznih možnosti nastavitev.

POSTAVITEV WI-FI OMREŽJA

Prvo opravilo pri postavitvi wi-fi omrežja je izbira lokacije wi-fi dostopne točke. Izberemo jo seveda glede na svoje potrebe in prostorske okoliščine. Naprave nikakor ne nameščajmo v omare, pod mizo ali nekam, kjer je že kup druge elektronske opreme. Primerna so višja, odprta mesta, ki zagotavljajo optimalno sevanje in s tem pokritost s signalom. Signal lahko kadarkoli povečamo tudi z uporabo večjih ali namenskih usmerjenih anten, a tega se lotimo šele pozneje, če z osnovno pokritostjo ne bomo zadovoljni.

Ko izberemo primerno mesto, se lotimo nastavitev možnosti naprave. To storimo prek spletnega vmesnika, do katerega se dokopljemo s priloženo programsko opreme ali s preprostim vpisom IP-naslova naprave v okno spletnega brskalnika. IP-naslov skupaj s privzetim uporabniškim imenom in geslom je ponavadi napisan na spodnji strani naprave. Po ogledu možnosti nastavitev, je priporočljivo spremeniti privzeto geslo za dostop do naprave. Če bo omrežje priključeno tudi v internet je zdaj čas, da vnesemo potrebne podatke (izbira protokola za povezavo, ki ga uporablja naš ISP, po potrebi še uporabniško ime in geslo ter vpis naslovov DNS-strežnikov).

Naslednji korak je vklop wi-fi dela naprave. Da se ob postavitvi omrežja ne bomo po nepotrebnem ukvarjali z razlogi o nedelovanju, za začetek izklopimo vse varnostne nastavitve in omogočimo priklop vseh wi-fi naprav kar z uporabo DHCP-strežnika. Pri tem bodimo pazljivi, da bo v omrežju hkrati aktiven le posamezen DHCP-strežnik. V nasprotnem primeru se boste namreč srečevali s težavami, posledica pa bo moteno ali celo popolno nedelovanje omrežja. DHCP-strežnik omrežnim napravam na zahtevo dodeli ustrezen IP-naslov, masko podomrežja, jim sporoči naslov internetnega prehoda in naslove izbranih DNS-strežnikov. Da naprava lahko pridobi omenjene podatke s strani DHCP-strežnika, ji v nastavitvah izberemo možnost »samodejno pridobi IP-naslov«. V tem trenutku smo že pripravljeni na priklop omrežnih naprav v novo postavljeno wi-fi omrežje. Kot smo že omenili, izbrani wi-fi omrežni napravi ukažemo, da podatke za nastavitev omrežnih nastavitev pridobi s strani DHCP- strežnika.

Če so wi-fi naprave med seboj združljive, bo priklop posameznih naprav potekal brez težav, pogoj je seveda, da je naprava v območju dosega wi-fi točke. Ker večina programske opreme za nadzor brezžičnih povezav prikazuje tudi moč signala, lahko zdaj popravimo fizično lokacijo wi-fi točke in posameznih naprav. Ker lahko v praksi tudi nekaj centimetrov premika pomeni razliko med pokritostjo ali nepokritostjo območja, si za ta del vzemimo malo več časa in dostopno točko in fiksne wi-fi naprave namestimo tako, da bo povezava čimbolj kakovostna.

Ko s tem končamo, preizkusimo praktično delovanje in natisnemo nekaj strani z wi-fi tiskalnikom, si ogledamo domači posnetek prek wi-fi multimedijskega predvajalnika, prenesemo malce večjo datoteko iz interneta in preizkusimo še prenos podatkov med računalniki v omrežju.

Če naletimo na težave, je pametna poteza nadgradnja programske opreme wi-fi naprave. Nadgradimo jo lahko z originalno ali, če za izbrani model obstaja, neoriginalno programsko opremo. Izredno pomembno je, da med postopkom nadgradnje uporabite pravilno programsko opremo in da naprave med nadgradnjo ne izklapljate, posledica nepravilne nadgradnje je lahko tudi uničena oprema, zato pazljivo! V večini primerov nadgradnja odstrani nekaj hroščev, doda pa tudi kakšnega novega, pomembno pa je, da z nadgradnjo povečamo združljivost med napravami različnih proizvajalcev in s tem stabiliziramo delovanje.

Uroš Florjančič