So programska orodja in mobilne aplikacije, s katerimi skeniramo okolico in vidimo, kjer so drugi »usmerjevalniki«, na katerem kanalu delujejo in kolikšna je moč njihovih signalov. Najbolje je, da svoje omrežje nastavimo na kanal, ki je čim bolj daleč proč od kanalov sosednjih omrežij. Praktično redko mogoče. Izberemo pa lahko tudi bližnji kanala, če je moč signala bližnjega omrežja nizka (manj dB), saj to ne bo drastično vplivalo na dosežene hitrosti v našem omrežju.
Omrežje Wi-Fi deluje v frekvenčnem območju (2,4 GHz), ki je javno in na voljo tudi drugim sistemom. Motnje lahko povzročajo brezvrvični statični telefoni, otroški alarmi, največji sovražnik pa je kar vmesnik Bluetooth (frekvence od 2402 do 2480 MHz). Ta namreč deluje na istih frekvencah, ima ga skoraj vsaka mobilna naprava (in še kakšna), pa še brez potrebe ga imajo nekateri vključenega. Če želimo narediti vse, da bi bil prenos prek omrežja Wi-Fi čim hitrejši, izključimo vse vmesnike Bluetooth v vseh napravah. V vsakem primeru pa opremo za omrežje Wi-Fi odmaknimo čim dlje od vseh izvorov radijskih signalov iste frekvence, saj vemo, da moč signala pada s kvadratom razdalje. Šibkejši je moteči signal, manj interference povzroči. Manj motenj je v frekvenčnem območju 5 GHz, ki ga podpirajo nekatere naprave. Ker je motenj manj, je uporabljena zmogljivejša modulacija in hitrost prenosa podatkov je lahko večja.
Najboljši je brezžični prenos podatkov, če sta napravi blizu skupaj, med njima pa ni ovir. Kadar pa moramo iti prek zidov, naredimo to tako, da gre signal prek njih pravokotno. Večji je vpadni kot signala, širši zid mora prebiti. Ni nepomembno, kjer na primer postavimo prenosnik v drugi sobi, glede na mesto usmerjevalnika. Frekvence, ki jih brezžično omrežje uporablja, spadajo v spekter mikrovalov. Širjenje teh močno omejita kovina in voda. V našem telesu je 60 odstotkov vode in to je tudi vzrok, zakaj hitrost povezave pade, če se postavimo med napravi. Sovražnik širjenja radijskih valov pa so tudi ogledala. Vse to moramo upoštevati, kadar se odločamo, kje bo usmerjevalnik in kje naprave.
Najboljši način izboljšanja zmogljivosti omrežja so zmogljive naprave v omrežju. Standard »n« in prihajajoči »ac« predvidevata uporabo več anten (tehnologija MIMO). Dveh, treh ali celo več. S tem naprave oblikujejo več poti, prek katerih potujejo podatki. Hitrosti prenosa so različne glede na število sočasno uporabljenih anten, ni pa nujno, da imajo vse naprave vgrajenih več anten, tudi če podpirajo standarda. Pri prenosnikih in usmerjevalnikih z antenami v ohišju se moramo poglobiti v tehnične podatke, da izbrskamo ta podatek. Pri usmerjevalnikih z zunanjimi antenami pa je to očitno na prvi pogled.
Da je hitrost prenosa podatkov med dvema napravama najvišja možna v danih razmerah, morata obe podpirati standard »n« ali »ac«, hkrati pa imeti enako število anten. Ne pomaga usmerjevalnik z najnovejšim standardom in največ možnimi antenami, če imajo naprave le eno ali celo podpirajo starejše standarde. Enako velja tudi za frekvenčni spekter 5 GHz. Usmerjevalnik morda zna oddajati v teh frekvencah, vendar naprave v omrežju delujejo le v spektru 2,4 GHz. Hitrost brezžičnega prenosa podatkov med dvema napravama je tolikšna, kot je največ zmore slabša naprava. Če pa ravno kupujemo nov usmerjevalnik, ni nič narobe, če izberemo takšnega s podporo najnovejšega standarda. V njem bodo delovale tudi obstoječe naprave, omrežje pa bo pripravljeno na nove, ki bodo tudi same podpirale višje hitrosti prenosa.
Moj mikro, november – december 2014 | Jan Kosmač |
