Edward Snowden je na začetku leta presenetil, ko je javno povedal, da ne uporablja modernih pametnih telefonov. Ti naj bi bili polni dobro skrite programske kode, ki vohuni za uporabniki. Dokazov ni izdal, verjetno jih tudi nima. Ni strokovnjak za mobilne operacijske sisteme in aplikacije. A ko je analiziral podatke za ameriško agencijo NSA, se je v nekem trenutku odločil, da v nobenem primeru ne bo uporabljal Applovega iPhona. Tudi pametnega telefona s sistemom Android ne. Telefonira z Nokio iz časov mobilnih telefonov, ker je jasno, da ta ni priključena v internet in da ne »vohuni«.

Android je brezplačen in v osnovi prostokodni mobilni operacijski sistem. Posledično je tudi najbolj razširjen. Z vsako novo različico sistema Google prostokodnemu jedru sistema odvzema funkcije, ki jih prevzemajo njegove lastne aplikacije in aplikativni vmesnik API. Te niso prostokodne in so vir informacij o uporabi naprave. Googlova radovednost gre tako daleč, da hoče vedeti, kje smo, s kom se pogovarjamo, ali izmenjujemo sporočila in podobno. To ni problem le z vidika zasebnosti. Redno pošiljanje podatkov na Googlove strežnike vpliva na porabo baterije ter tudi na »zakupljeno« količino podatkovnega prenosa prek mobilnih omrežij. Da je problem še večji, izdelovalci naprav nadgradijo »Android« s svojimi dodatki, največkrat gre za lastni uporabniški vmesnik, ki podvoji aplikacije z enakimi funkcijami. Na napravi imamo hkrati Googlovo in še izdelovalčevo aplikacijo, kar pomeni večjo porabo pomnilnika in zmogljivosti naprave. Zaradi tega moramo čakati na izdelovalca, da omogoči nadgradnjo naprave, tudi ko nadgradnja vpliva na njeno varnost ali uporabnost in bi jo bilo smiselno imeti čim prej. Vse prevečkrat pa obtičimo z napravo, ki je ni mogoče nadgraditi na novejšo različico sistema, ker tega izdelovalec ni omogočil.

Izdelovalci naprav bi lahko vgradili »čisti« Android, brez Googlovih dodatkov, če bi hoteli, pa večinoma tega ne počnejo. Samsung je pred časom veliko govoril o svojem sistemu Tizen kot protiuteži Androidu, a je načrte z njim omilil. Menda so uporabniki preveč navajeni na Google, da bi bila zamenjava sistema upravičena. Je pa Samsung s Tiznom močno mahal pred nosom Googla, da je ta bolj upošteval njegove zahteve. Veliko se je govorilo o telefonih z drugimi sistemi, pa tudi iz te moke (še) ni bilo kruha. Kakor koli že, stanje je takšno. Google skrbi, da je Android konkurenčen iOS-u, večina izdelovalcev pa z njim opremlja svoje mobilne naprave. Uporabniki pa smo prepuščeni trditvam Googla, da njegov sistem ne krši načel zasebnosti, kot mu to očitajo nasprotniki.

Telefon s sistemom Android lahko uporabljamo, ne da bi ta Googlu posredoval občutljive zasebne podatke. V skrajnem primeru nobenih. Največji problem Androida je v že nameščenih aplikacijah, ki jih ne potrebujemo, večine Googlovih pa tudi ni mogoče odstraniti, saj so preveč povezane z jedrom sistema. Nekatere naprave imajo toliko nameščenih aplikacij, da so videti kot božično drevesce. Popolni način, da se znebimo vse te navlake, ni najbolj enostaven. Googlov Android moramo zamenjati z drugim »Androidom«.

Moj mikro, marec – april 2015 | Jan Kosmač |