Če se nam sistem Windows tako sesuje, da ga ne moremo več »zbuditi«, nam ostane bolj malo rešitev. Ena je, da sistem zbudimo z namestitvenim medijem in sistemi za popravljanje poskušamo zadevo ponovno usposobiti. Če je sistem popolnoma fuč, bomo naleteli na težave, saj bomo morali datoteke, ki bi jih radi rešili, kopirati ročno po ukaznem pozivu, kar je podobno puljenju nohtov. Potem so tukaj virusi. Če je sistem okužen s katerim bolj trdovratnim zločincem, potem je običajno rešitev v tem, da ga preverimo tako, da sistem zaženemo iz katerega drugega medija, da se s sistemskega diska nič ne nalaga in ga lahko pregledamo »od zunaj« in očistimo, kar je treba. Za ta namen proizvajalci protivirusne programske opreme sicer ponujajo izdelavo raznih rešilnih medijev, kar je v redu, težava pa je, ker smo ljudje takšni, da si teh medijev ob namestitvi običajno ne izdelamo, izdelava iz okuženega računalnika pa je nesmiselna. In potem je tu pozabljeno skrbniško geslo iz okolja Windows. Če ga ne poznamo, bomo imeli težave pri dodajanju novih uporabnikov ali katerih drugih opravilih, ki zahtevajo skrbniške pravice.

Kako te težave rešiti? Ideja bi bila imeti operacijski sistem na, recimo, ključku USB, ki bi vseboval tudi protivirusni program in orodja za testiranje sistema. Po njem bi lahko kopirali datoteke na »grafični način«, torej z miško, preverjali stanje diskov, pomnilnika in drugih komponent, pregledovali sistem s protivirusnim programom in naredili še marsikaj. Težava je v tem, da sistemi Windows tega ne omogočajo, razen če imate različico Enterprise in si izdelate sistem Windows to go. »Običajne« različice Windows tega ne omogočajo, saj gre za težavo z licencami, saj te veljajo za eno samo napravo, ključek pa bi bil že druga.

Obstaja še kak drug operacijski sistem? Po možnosti brezplačen? Seveda Linux. Recimo Ubuntu, ki je zadnja leta na uporabniškem namizju najbolj priljubljen. Ko ga snamemo s spleta in izdelamo namestitveni medij, dobimo dve možnosti – nameščanje sistema ali tako imenovano živo predstavitev, kjer tako rekoč polno različico Ubuntu zaženemo kar s tega medija. Tako lahko sistem najprej preizkusimo in šele nato namestimo, če nam to ustreza. In če takšno namestitev izdelamo na ključku USB, dobimo delujoč alternativni operacijski sitem, ki za svoje delo obstoječega sistemskega in drugih diskov v računalniku ne potrebuje, lahko pa jih »vidi«, z namestitvijo ustreznih orodij pa lahko obstoječe diske tudi preveri, iz njih prekopira želene podatke, preveri viruse in še kaj. In čeprav je treba za namestitev izvesti nekaj ukazov v terminalskem oknu, zadeva sploh ni tako težavna, kot se zdi.

Da ne bo pomote – enake možnosti ponujajo tudi druge distribucije Linuxa, tako da če ste s kateri že kdaj delali, jo seveda uporabite. Postopek izdelave je enak, tudi uporaba orodij je skoraj identična, tako da ne bi smeli biti težav.

ŽIV MEDIJ

Najprej je torej treba izdelati ta naš »živi medij« oziroma Live Media, kot mu pravijo. Najprej je treba seveda sneti operacijski sistem. V spletni iskalnik vpišite niz »Ubuntu desktop« in na vrhu rezultatov ali vsaj blizu njega bo povezava do spletne strani Canonicala (proizvajalec Ubuntuja), po njej je mogoče sneti namizje Ubuntu. Med pisanjem je bila zadnja različica 14.04.1 LTS. Izberete še, ali naj bo različica 32- ali 64-bitna in sprožite prenos. Datoteka ISO, ki se bo snela, bo velika okrog 1 Gb, tako da je čas prenosa seveda odvisen od vaše hitrosti v internet.

Druga stvar, ki jo je treba sneti, je orodje, s katerim se bo izdelal namestitveni medij, v našem primeru ključek USB, ki ima pred CD, DVD in podobnimi mediji precej prednosti, največja pa je hitrost. Če ste kdaj »zbujali« računalnik iz kakšnega optičnega medija, veste, o čem govorim. Orodje, ki ga bomo uporabili, je Universal USB Installer (UUI). Gre za brezplačno orodje, ki omogoča izdelavo zagonskega ključka USB iz različnih operacijskih sistemov. Večina je sistemov Linux, ponuja pa tudi Windows, a, kot rečeno, je treba vedeti, kaj delate, da ne bo težav zaradi licenc, pa tudi datoteko ISO sistema Windows morate imeti. UUI je mogoče brezplačno sneti z veliko spletnih strani, najdete pa ga lahko seveda s svojim iskalnikom.

Ko sta obe zadevi sneti, lahko izdelate namestitveni medij. Pri tem je vseeno, ali boste medij uporabljali za predogled sistema (in popravljanje), torej brez namestitve, ali pa boste sistem res namestili na računalnik. O tem se namreč odločate ob zagonu sistema. Kakorkoli, najprej torej zaženete UUI. Ta ne potrebuje nobene namestitve, le s pogoji uporabe se morate strinjati. Uporaba programa je popolnoma preprosta. Najprej izberete, kateri sistem hočete namestiti, nato na disku poiščete datoteko ISO-sistema, ki ste ga pravkar sneli, nato pa izberete še cilj, torej ključek, na katerega se bo sistem namestil. Ta, zadnji korak, je edina stvar, pri kateri morate biti pazljivi, saj morate res izbrati ključek in ne pomotoma kak trdi disk. Po potrditvi korakov bo proces stekel in v nekaj minutah bo ključek pripravljen in zadeva bo pripravljena na uporabo.

Sedaj lahko preverite, kako zadeva deluje, lahko pa ključek tudi označite, da boste vedeli, kaj je na njem, in shranite za primer težav. Če ste vsaj malo radovedni, boste verjetno zadevo tako preizkusili, kar je tudi najbolj prav. Zadeva je precej preprosta, saj je vse, kar morate narediti, zagnati računalnik s tega ključka. Kako pa to narediti? To obstajajo nekatere razlike med matičnimi ploščami oziroma tako imenovanimi BIOS. Najverjetneje nimate osem ali deset let starega računalnika, tako da posegi v BIOS ne bodo potrebni in boste lahko do izbire zagonskega medija prišli kar s pritiskom ene tipke. Težava je v tem, ker najverjetneje ne veste, katera tipka je to. Odvisno je od sistema – lahko je F2, F8, F12 ali pa katera druga. To tipko je treba pritisniti (in pritiskati večkrat) takoj, ko se prikaže prva slika ob zagonu računalnika. Če bo vse po sreči, se bo odprl seznam oziroma meni, v katerem lahko izberete zagonski medij, v tem primeru ključek USB. Če tipke ne najdete, malo preglejte navodila za matično ploščo, ki ste jih dobili skupaj z računalnikom, ali pa pobrskajte po spletu.

Po izbiri ključka boste počakali nekaj sekund in zaslon bo postal vijoličast, na dnu se bo prikazal bel znakec, čez čas boste zaslišali signal in prikazala se bo slika, kjer vas bo sistem vprašal, kaj želite narediti. Najprej izberite slovenski jezik, nato pa pritisnite gumb Preizkusi Ubuntu. In to je vse. Zdaj malo počakajte in čez kako minuto se bo prikazalo namizje delujočega sistema. Da ne pozabimo – iz sistema greste tako, da izberete »kolešček« v desnem zgornjem kotu zaslona in izberete ugašanje računalnika. Ko se zadeva ugasne, izvlečemo ključek in sistem zaženemo kot običajno.

REŠEVANJE DATOTEK

Namizje sistema Ubuntu je do nekje podobno namizju okolja Windows, le da zagonske vrstice nimamo na dnu zaslona, ampak na levi strani. Gumb Start je tu malce drugačen in je na vrhu seznama ikon, v vrstici hitrega zagona pa boste našli še »predalnik«, ki je program za delo z datotekami, pa Firefox, bližnjici do Writerja, Calkca in Impressa, torej alternativ Microsoftovemu Office, na dnu pa še ikone, ki predstavljajo diske oziroma particije v našem računalniku. Če zdaj izberete program za delo z datotekami, se lahko malce sprehodite po diskih in pogledate, kaj je na njih. Vsebine vseh diskov lahko pregledujemo, če vemo, kaj delamo, seveda tudi spreminjamo.

In kako zdaj narediti varnostno kopijo podatkov? Preprosto. V računalnik priključimo zunanji disk, ključek ali kakšno podobno napravo. Ta se bo prikazala v seznamu Devices, nato pa enako, kot bi to delali v okolju Windows, datoteke prenesemo z izvornega diska na ciljni. In to je vse. Seveda če disk v računalniku ni popolnoma mrtev, pri čemer vam pa tako ali tako ni pomoči. Razen seveda, če ste pripravljeni plačati kar precej denarja profesionalcem, a to je že druga zgodba.

Tretja možnosti, ki jo imamo, je, da s programom Brasero Disk Burner, ki je del sistema Ubuntu, podatke »zapečemo« na kak CD ali DVD. Program zaženemo tako, da pritisnemo zagonski gumb z logotipom Ubuntu na vrhu seznama ikon in v vrstico iskanja vpišemo Brasero. Prikazala se bi ikona programa, ki ga zaženemo, vse preostalo pa je enako kot pri preostalih programih za »pečenje«, tako da v podrobnosti ne bomo zahajali.

GESLO WINDOWS

Ste pozabili skrbniško geslo v Windows? Če ste, veste, da je zadeva zoprna. Z Ubuntui jo je mogoče precej preprosto popraviti. Obstaja namreč orodje, s katerim je mogoče ponastaviti (beri zbrisati) skrbniško geslo. Ko se ponovno prijavimo v Windows, lahko to geslo ponovno določimo, lahko pa ga pustimo praznega, kar ni najbolje. Za ta postopek bomo potrebovali nekoliko več »telovadbe«, saj je treba najprej namestiti program za spremembo gesla.

Zadeva poteka po oknu Terminal. To je nekaj podobnega kot ukazni poziv ali DOS-ovo okno v okolju Windows, v katerem lahko uporabljamo besedilne ukaze. Zadevo zaženemo tako, da kliknemo na zagonski gumb z logotipom Ubuntu in v iskalno vrstico začnemo pisati Terminal. Ko se prikaže ikona programa, jo kliknemo in zadeva se zažene. Prikazalo se bo okno, v katero nato vpišemo tri ukaze:

sudo add-apt-repository "deb http://archive.ubuntu.com/ubuntu $(lsb_release -sc) universe"
sudo apt-get update
sudo apt-get install chntpw

Po vsakem ukazu počakajte, da se izvrši. Nato odprite prej omenjeni program za delo z datotekami in preverite, na katerim disku je vaš sistem, ki bi mu radi ponastavili skrbniško geslo.

Nato vpišite ukaz cd /media/ in NE pritisnite Enter, ampak dvakrat tabulator. Prikazal se bo seznam diskov. Vpišete ustreznega, nato pa nadaljujte z /Windows/System32/config, tako da bo končni ukaz videti nekaj podobnega kot:

cd /media/oznaka/Windows/System32/config

Seveda bo namesto »oznaka« v vašem primeru oznaka sistemskega diska z Windows. Nato pritisnite Enter in premaknili se boste v mapo, kjer je nastavitev gesla. Nato vpišite ukaz:

sudo chntpw SAM.

SAM je ime sistemske datoteke Windows, kjer so kriptirano zapisana vaša gesla, torej tudi skrbniško. Prikazalo se bo špartansko okno, v katerem najprej izberemo številko 4 (unlock and enable user account), ker gre za zaklenjeno geslo, in pritisnemo Enter. Izbiro potrdimo z y in spet pritisnemo Enter. Nato z enakim ukazom ponovno zaženemo program in izberemo 1 (Clear user password), pritisnemo Enter, potrdimo z y in spet pritisnemo Enter. In to je vse. Zdaj se lahko v sistem Windows brez gesla prijavimo kot skrbnik in ponovno nastavimo gesla tako, kot si želimo.

VIRUSI

Kot smo zapisali na začetku, je virusa najvarneje (in včasih tudi edino mogoče) odstranjevati tako, da sistem zaženemo s posebnega medija, ki omogoča, da je sistemski disk nedejaven in ga lahko nato preverimo in očistimo. Takšne zagonske medije delajo ali omogočajo njihovo izdelavo skoraj vsi proizvajalci varnostne programske opreme, vendar lahko pomaga tudi Ubuntu. Obstaja vrsta protivirusnih programov, ki so bili izdelani tudi za okolje Linux in jih je mogoče namestiti tudi na »živ medij«, kot ga imamo mi. Obstaja AVG, BitDefender, Unices, mi pa bomo opisali, kako uporabiti odprtokodni ClamAV.

Spet bomo zagnali Terminal, vendar bomo zdaj vanj vpisali ukaze:

sudo add-apt-repository "deb http://archive.ubuntu.com/ubuntu $(lsb_release -sc) universe"
sudo apt-get update
sudo apt-get install clamtk

Kot vidite, sta prva dva ukaza enak kot prej, saj določate le to, od koder se bodo nameščali programi. Prvi doda tako imenovani repozitorij, drugi ažurira seznam, tretji pa nato namesti program. Nato je treba še ažurirati podatke o virusih, kar naredimo z ukazom:

sudo freshclam

Program nato zaženemo z ukazom clamtk ali pa po zagonskem gumbu in vpisu Clam v vrstico iskanja. Prikazalo se bo okno programa. Premaknemo se na vrh zaslona Ubuntu in prikazal se bo meni programa (značilnost Ubuntu je med drugim ta, da so meniji vedno na vrhu zaslona, odvisni pa so od aktivne aplikacije). V meniju skeniranja nato izberemo pregled mape, ki je v tem primeru disk iz seznama Devices in sprožimo iskanje Recursive scan. In to je vse. Učinkovito in hitro.

PREVERJANJE DISKOV IN RAM-A

Z omenjenimi stvarmi seveda še ni konec vsega, kar lahko počnemo z »živo« namestitvijo Ubuntu. Sistem vsebuje tudi različno orodje za pregledovanje sistema. Če na primer sumite, da je nekaj narobe s kakšnim vašim diskom, lahko preverite z bralnikom SMART, ki zna preveriti stanje diska. Zadeva je preprosta – pritisnite zagonski gumb in začnite pisati »Disk Utility«. Nekje se bo prikazala ikona programa in zaženite jo. Nato izberite svoj pogon Windows in preverite stanje SMART. Če izberete še SMART Data, boste dobili podrobnejše informacije. Lahko pa boste izvedli tudi kak test.

SMART kot tak ni nekaj, čemur bi lahko stoodstotno zaupali. Lahko se zgodi, da bo javil, da je vse v redu, čeprav bo disk imel težave, lahko pa bo javil napako, disk pa bo kljub vsemu delal še nekaj mesecev. Velja pa, da če SMART javi resno napako, je dobro kaj kmalu premisliti o menjavi diska ali vsaj pogostejši izdelavi njegove varnostne kopije.

Če ste opazili, da se računalnik čudno obnaša, da se programi sesuvajo, da se zgodi, da je kaj narobe s shranjenimi datotekami ali pa imate moder zaslon, je lahko razlog v težavah s pomnilnikom (RAM). Ubuntu ima vključeno tudi orodje za testiranje pomnilnika, imenovano memtest86+. A zadeve ni tako preprosto zagnati kot te doslej. Ali pa, odvisno od tega, kaj jemljete kot težavo. Program zaženete tako, da ob zaganjanju sistema Ubuntu pritiskate tipko Esc, dokler se vam ne prikaže skrit meni, v katerem bo na voljo tudi izbira testiranja pomnilnika. Izberite jo in sprožite testiranje. Po končanem testiranju boste dobili sporočilo o rezultatu. Če napak ne bo, lahko program zapustite in nadaljujete z normalnim zagonom Ubuntu, lahko pa test ponovite, saj se napake včasih pojavijo po določenem času dejavnosti pomnilnega modula.

Z »živim« medijem lahko počnete še marsikaj, seveda se tudi spoznate z Ubuntu in po njem tudi z Linuxom. Če malce pobrskate po internetu s ključnimi besedami Linux Live, Ubuntu Live in podobnim, boste našli še veliko drugih možnosti, ki jih ponuja.

Moj mikro, september – oktober 2014 | Miha Gradišnik |