Še sam sem zmeden, pa o tehnologiji nekaj vem, kako naj ne bi bili povprečno izobraženi starši. Enkrat jim dopovedujemo, da je otrok, ki nima na voljo interneta in ni sprejel tehnologije za del svojega življenja, obsojen na klavrno prihodnost. Kmalu za tem pa najdemo raziskavo, ki svari pred pretiravanjem in grozi s takimi in drugačnimi zdravstvenimi posledicami.

Živo se spomnim, kako sem pred leti pisal članek o primernem času, ki ga naj otrok preživlja dnevno pred računalnikom, in našel napotke ameriškega združenja pediatrov. Ti predlagajo, naj otrok ne preživi dnevno več kot dve uri pred zasloni, dokler ne dopolni dveh let, pa veliko manj ali celo nič. Staršem predlagajo, naj dnevno omejitev omilijo po dopolnjenem desetem letu starosti. Ker je bil takrat moj sin še majhen, pa tudi računalnik ga ni pretirano zanimal, smo se tega držali. Računalnik in televizor manj kot dve uri na dan, preostalo lego kocke in druge igrače. Ni treba izgubljati besed, da sem zanje porabil malo premoženje, a to je posledica moje »pravilne« odločitve. Prepričanja pa je na glavo obrnila šola. V šolah ne znajo poučevati brez »zaslonov«. Začelo se je tako, da smo morali iskati slike za plakate, saj so sinu v šoli govorili, naj vse, kar potrebuje, poišče v internetu, potem pa se je potreba po računalniku le še stopnjevala. Lepo osmišljeno omejitev sem bil prisiljen spremeniti na največ dve uri zabave in neomejen čas pred zasloni, ko gre za šolske zadeve.

To pa je bolj v skladu z napotki druge skupine znanstvenikov, ki podpirajo zgodnje spoznavanje tehnologij v pravih okoliščinah. Profesor John Siraj-Blatchford, evropska avtoriteta na področju raziskovanja vpliva tehnologij na otroke, ne verjame, da »zasloni« lahko škodujejo bolj kot pretiravanje s čim drugim. V spletu najdete skrb vzbujajoča opozorila, ki pa večinoma citirajo »dokaze« postranskih raziskav. Objektivno tehtanje vseh dokazov pa pokaže pozitiven vpliv uporabe tehnologij tudi v zgodnji mladosti. Ni dokazov, da bi lahko prezgodnja uporaba tehnologije povečala verjetnost razvoja avtizma ali hiperaktivnosti.

PRED ŠOLO

Otroke zanima vsaka novost, ki je še ne poznajo in jo vidijo v rokah staršev, tudi nove tehnologije, zaradi preprečevanja dostopa do nje pa je lahko otrok v slabšem položaju. Zdaj mi postaja jasno, zakaj moja dveletna hči priteče do mene, ko vidi, da imam v rokah pametni telefon ali tablični računalnik in hoče z njim početi isto, kar počnem sam. Predvsem pa sem presenečen, kako hitro je dojela delovanje na dotik občutljivega zaslona in postalo mi je jasno, da pri njej omejitev, ki sem jo postavil sinu, ne bo zdržala.

Najbolj se kopja med zagovorniki in nasprotniki zgodnjega spoznavanja s tehnologijami lomijo pri tej starosti skupini. Zadnji navajajo pomanjkanje fizičnega igranja in pravilnega razvoja čustev kot razlog, zakaj bi morali izogibati »napravam«. A ravno ko tole pišem, opazujem ženo, ki skupaj s hčerko poplesuje pred velikim zaslonom, ki prikazuje TV-program Baby TV. Otrok po napotkih dela strokovne srenje ne bi smel gledati televizije, saj je to zgolj še en zaslon, vendar se hkrati tudi igrata, kar je ravno tisto, kar ti svetujejo. Torej le ne gre za »zaslone«, temveč zato, kaj otrok z njimi počne in, kar je še pomembnejše, da z njim to počnejo tudi starši. Najslabše, kar lahko otroku naredimo, je, da postanejo zasloni njihova »brezplačna varuška«.

Tudi zagovorniki zgodnjega seznanjanja s tehnologijami zagovarjajo tezo, da mora imeti otrok ravnotežje med dejavnostmi. Zlasti zaradi morebitnih poškodb kot posledica ponavljajočih se gibov (RSI), ki so največkrat povezane s pretirano uporabo računalnikov tako pri otrocih kot tudi starejših, in dejstva, da otrokov organizem za pravilno rast potrebuje gibanje (ne pa sedenje pred računalnikom). Po drugi strani pa se lahko tako majhen otrok pri pravilni uporabi naprav veliko nauči – si utira pot v digitalno družbo prihodnosti, katere zakonitosti bodo nam malce starejšim verjetno tuje in težko razumljive. Uči se uporabe vseh možnih načinov komunikacije, ki so na voljo, in večopravilnosti. Vendar tega ne moremo doseči tako, da damo otroku napravo in pričakujemo, da se bo naučil kaj koristnega. Zamisel, da bi tehnologije »same« učile otroke, prihaja od proizvajalcev naprav in piscev programov, čeprav vemo, da ta starostna skupina potrebuje tehnologije, ki zagotavljajo možnosti za interakcijo med otrokom in odraslim. Ali drugače povedano, da se otrok in starši z napravo »igrajo« skupaj.

Ljudje imamo radi natančne meje, po katerih se orientiramo. Prej sem omenil ameriške napotke, zdaj bom še evropske, ki izvirajo iz leta 2000 in so bile narejene za uporabo računalnika. Triletnik naj bi dnevno pred njim ne preždel več kot 20 minut, od osmega leta starosti pa lahko čas dvignemo na 40 minut.

KAJ PA V ŠOLI?

V večjih slovenskih mestih učitelji predvidevajo, da ima vsak učenec doma internet, če pa ga nima, je še vedno nekaj računalnikov v šolah, kjer lahko naredijo tisto, česar doma ne morejo. Računalnik in internet sta v tujini, pa tudi pri nas postala učni pripomoček, ki je skoraj tako pomemben kot učbeniki in delovni zvezki. Govorim iz lastnih izkušenj. Otroci te starostne skupine pa nimajo le računalnika, temveč še najmanj mobilni telefon (pametnega, če da oče kaj na svojega otroka), eno ali dve igralni konzoli in morda še tablični računalnik. Kljub temu pa najdemo v spletu zapise, ki predlagajo staršem, naj omejijo dostop otrokom do »zaslonov«, vsaj dokler ti ne gredo v srednjo šolo. Do neke mere se tega načela držijo waldorfske šole, ki svarijo pred pretirano uporabo računalnika in televizije, torej ga v učnem procesu ne uporabljajo ali pa uporabo zmanjšajo na minimum.

Kot informatik se strinjam s tezo, da se bo lahko otrok naučil uporabljati računalnik tudi, ko bo starejši, vendar mu bo ta orodje, ne pa bistveni del njegovega življenja. Podobno kot če se otrok že od zibelke uči dva jezika, sta mu oba blizu, in lahko razmišlja v obeh bolje kot otrok, ki se je drugega naučil pozneje. Eno je znati uporabljati računalnik, drugo pa ga dojeti in sprejeti. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo s področjem e-učenja, svarijo, da bo otrok, če ne bo imel na voljo računalnika v rani mladosti, prikrajšan pri sodobnih komunikacijskih spretnostih. Spreminja se dojemanje operativne »pismenosti«, kjer se spreminja vrstni red predstavljanja stvari. Namesto linearnega podajanja stvari stopa v ospredja prostorska organiziranost in velikokrat je del pomena »skrit« v postavitvi, sliki, zvoku, gibanju, komaj opazni spremembi barv in podobnem. Otrok vse to laže dojame, če je bil računalnik del njegovega odraščanja.

Za prihodnost bo pomembno tudi sposobnost kritičnega razmišljanja, saj se odmikamo od učbenikov, od učenja iz besedil. Splet je poln reklam, zato je izrednega pomena, da si znamo oblikovati mišljenje o tem, kaj beremo, ne pa da prebrano nekritično spremljamo. Otroci prav tako. Če so mene vzgojili, da tisto, kar piše v enciklopediji, velja kot pribito, mora moj otrok dojeti, da to, kar prebere v Wikipediji, ni nujno zanesljivo.

S tem ko otrok stopi v splet, se starši srečamo z nevarnostmi, ki nanj prežijo. Obstaja težnja, da se uvedejo vseobsegajoči filtri (domači in ali morda celo državni), vendar strokovnjaki menijo, da morajo starši najti pravo ravnovesje med zaščito in cenzuro, ki jo bodo doma uvedli. Problem je, ker starši ne dojamemo globine digitalnega sveta, otroci, ki s spletom živijo, pa jo.

DIGITALNA DŽUNGLA

Družabna omrežja so tudi vse pomembnejša in otroci z njimi rastejo. Otrok, ki začne v prijaznem in reguliranem omrežju kluba pingvinov, bo dojel omrežje kot del svojega življenja, se naučil samoregulacije in pravil obnašanja. Ko bo vstopil v Facebook ali drugo omrežje prihodnosti, ga ne bo le dojemal in znal izkoriščati sebi v prid, temveč bo razumel tudi, kaj je prav in kaj ne, ter bo znal prepoznati nevarnosti. Tako kot otrok džungelskega plemena, ki džunglo pozna in v njej tudi preživi, le da so omrežja digitalne džungle. Zaradi tega bi se morali o omrežjih učiti v šolah in pridobivati življenjske in delovne spretnosti, ki jih bodo naši otroci nujno potrebovali. To pa so predvsem večopravilnost, vzdrževanje komunikacije z veliko ljudmi, na različne načine (pošta, sporočilni sistemi, Facebook ...) in v različnih časih. Kar danes počnemo tudi starejši, vendar smo se tega priučili.

Pomembno pa je, da starši ne razumemo časa, ki ga otrok preživi pred »zaslonom«, kot zapravljanje časa, ne glede na to, kaj počne. Ne smemo izkoriščati dovoljenega časa pred »zasloni« za kaznovanje ali nagrajevanje, ker ne gre toliko za uporabo, kot za to, kaj počne. Osebno sem mnenja, da svojima otrokoma lahko prepovem igranje igric, če nista bila pridna, ne pa kar uporabo naprave. Razumeti moramo aktivnosti, ki jih otrok opravlja. Če tri ure prek Facebooka kar tjavendan komunicira s prijatelji, je to lahko zapravljanje časa, če pa čas porabi za iskanje informacij, ki jih potrebuje v šoli, posluša glasbo, gleda dokumentarne filme, pa je to nekaj popolnoma drugega. To pa zelo zaplete določanje dnevnega časa, ki ga otrok sme preživeti pred zaslonom, saj mora biti ta pametno razdeljen med zabavo in »resnim« delom. Ne pa strogo po minutah, kar to ne vodi nikamor, prav tako pa ni jasne starosti, pri kateri so naprave za otroka primerne ali ne. To je odvisno od otrok in njihovih interesov. Eni bodo prej pokazali željo po napravah, drugi pozneje, tretji morda nikoli. Kar moramo narediti starši, je pravočasno prepoznati interes, ga spodbujati in paziti, da so otrokove aktivnosti uravnotežene in da ne v ničemer ne pretirava.

Moj mikro, januar 2012 | Marjan Kodelja