S tem nikakor ne velja, da otroci in najstniki internet »obvladajo v nulo«, izkaže se namreč, da je to vse prej kot res. Običajno vedo vse o aplikacijah, ki jih uporabljajo, in nič o platformah in protokolih, na katerih zadeve delujejo. A mladi, v nasprotju z odraslimi, vidijo internet veliko bolj kot svoj svet. Daje jim tisti blaženi občutek, da so tu končno zunaj nadzora odraslih, v svetu, kjer veljajo le njihova pravila. V glavnem so čisto majhni otroci sicer še malce svet zase, malo večji pa zelo kmalu odkrijejo svoje novo veliko »igrišče«. In za to dojemanje smo v veliki meri krivi odrasli.

Odrasli si jemljemo primat, da mladim razlagamo, kako se morajo spopadati z »realnim« življenjem. Kadar gre za internet, pa kar nekako privzamemo, da oni že vedo, kako se tam obnašati, saj so vendar zrasli z njim. Seveda se izkaže, da ni tako. Raziskave kažejo, da imajo otroci in najstniki pogosto zelo zgrešene predstave o tem, kako internet deluje. Tudi oni pogosto pozabijo na to, da je internet ravno tako del našega realnega sveta in da tudi tam veljajo zelo podobna pravila kot v naši fizični realnosti. Ker imajo premalo življenjskih izkušenj, tudi pogosto podcenjujejo možne posledice svojih dejanj. Pri najstnikih, ki so zaradi spremenjenega delovanja čelnega režnja v tej starosti veliko bolj nagnjeni k tveganjem in k temu, da povsem odmislijo možne posledice, je to lahko seveda še veliko bolj izraženo.

Odrasli internetne aplikacije pogosto uporabljamo enako, kot bi jih uporabljali v fizičnem svetu. Če na primer pišemo e-pismo, se sicer zavedamo, da to ni ravno klasično pismo in da res ni potrebno, da se na dolgo in široko razpišemo, a vseeno še vedno v osnovi pišemo na podoben način, kot bi pisali pisma ali kartice. Večina današnjih otrok in najstnikov pa verjetno še nikoli ni napisala enega samega pisma in se jim verjetno niti ne sanja kaj dosti o formalnih pravilih takega pisanja. V našem šolskem sistemu pa seveda tudi ni običajno, da bi se otroci znanj, kot je na primer pisanje elektronske pošte, naučili v šoli. Verjetno so zelo redki tisti starši, ki jim sploh pride na misel, da bi morali otroka seznaniti z osnovnimi pravili pisanja česar koli – saj za to menda skrbijo v šoli. Enako velja tudi za vso ostalo »netiketo« oziroma spletno etiketo. Z vsem tem otrokom posredujemo dokaj nenavadno sporočilo. V fizičnem svetu jim postavljamo – pogosto obupno toge – meje in pravila, v navideznem pa jih pošljemo na njihov »Divji zahod« – saj menda ja oni najbolje vedo, kako so tam stvari videti in kako se jim streže. In potem se včasih pač izkaže, da so si v »svojem« svetu postavili svoja pravila. Zatakne se običajno šele tedaj, ko pride do hujših posledic njihovih »virtualnih« dejanj v fizičnem svetu. Ob hujših primerih, ki končajo v rumenem tisku, se nenadoma javnost vznemiri in vedno znova se pojavljajo vprašanja, kako je do tega lahko prišlo in kdo bi moral to preprečiti. Medijsko odmevni samomori zaradi spletnega nadlegovanja so pravzaprav le vrh ledene gore, vrstniško nadlegovanje je žal postalo stalnica med mladimi.

S tem seveda ne želim trditi, da so otroci in najstniki potrebni nenehnega nadzora nad tem, kaj počnejo na internetu, ali pa da moramo celo promovirati filtriranje ali uporabo orodij za nadzor. To bi bilo celo povsem zgrešeno, saj nenehni nadzor otroke in še zlasti najstnike pripravi le do tega, da najdejo načine, kako se mu izogniti. To bi bila sicer verjetno imenitna spodbuda, da se naučijo inovativnih načinov izogibanja, ampak spletnega nasilništva gotovo ne bo preprečilo. To, kar potrebujejo, je jasno sporočilo, da vsa pravila iz fizičnega sveta ravno tako veljajo tudi na spletu – sporočilo, da to ni »le njihov« svet, kjer je vse dovoljeno.

Tisti, ki smo odraščali v »analognih časih«, ko računalnik še ni bil del domačega inventarja, smo ob prihodu interneta uporabili znanja, ki smo jih pridobili v fizičnem svetu, v katerem smo odrasli. Ne glede na to, ali smo na internetu bolj ali manj spretni, še vedno tako ali drugače vanj prenašamo svoja načela uporabe in obnašanje iz fizičnega sveta, v katerem smo se teh načel naučili. Ko beremo novice in časopise na internetu, se na primer večina med nami do neke mere zaveda, da ravno tako kot »papir vse prenese« tudi na internetu ni vse samo suho zlato. Tudi takrat, kadar uporabljamo na primer Facebook ali kakšno podobno družabno omrežje, ki nima pravega »dvojnika« v fizičnem svetu, se večina od nas bolj ali manj zaveda, s kom deli svoje objave. Otroci pa se morajo pogosto vsega tega naučiti sami, neredko na neprijeten način, saj jim običajno nihče od odraslih ne pove, da se tudi (in zlasti) na internetu laž in zavajanje ne izplačata. In tudi tega jim ne omenimo, da ni čisto nujno, da si največji frajer, če imaš tisoč petsto »prijateljev« na Facebooku.

In kaj pravzaprav počnejo mladi na internetu? Odgovor je zanimiv: otroci in mladostniki predvsem komunicirajo. Ne gredo več tako pogosto do soseda ali sošolca. Namesto tega mu prek svojega računalnika, tablice ali pametnega telefona pošljejo sporočilo, naj si pogleda filmček, ki ga je treba nujno videti. Ali pa mu v jeziku, ki ga verjetno večina odraslih niti ne bi znala dešifrirati, pošljejo svoje mnenje o sošolki ali sošolcu. Izkaže se, da mladi večino ali pa vsaj velik del časa, ki ga preživijo za računalnikom, uporabljajo za različne oblike komuniciranja s prijatelji, ki bi jih sicer lahko obiskali v živo. Celo takrat, ko se srečujejo v živo, se pogosto skupaj nagnejo nad svoje pametne telefone in si kažejo zanimive fotografije, filmčke ali pa le skupaj komentirajo nekaj, kar je nekdo napisal o skupnem znancu … Za različne oblike komunikacije uporabljajo različne aplikacije, in poleg nekaj sto aplikacij, ki so trenutno namenjene komuniciranju, prihajajo vedno nove in še bolj zanimive. Sam način, kako jih uporabljajo, pa se ne spreminja kaj dosti. Vse skupaj tudi ni tako zelo drugače, kot je bilo v našem otroštvu. Tako kot smo si v »analognih časih« menjavali igrače in sličice, si jih menjujejo tudi zdaj, le da so igrače malo drugačne, saj so navidezne. In tako kot smo se mi naveličali igrač, se jih tudi oni. Pri nas je med mladimi Facebook še vedno vodilno družabno omrežje, a se bo to verjetno kmalu spremenilo. V ZDA so na primer opazili trend »selitve« mladih s FB, kot na primer pravi 13-letnica iz New Yorka: »Komaj sem čakala, da pridem na FB, zdaj pa tu nimam kaj početi, saj so na FB le še moji starši, vsi moji prijatelj pa so šli drugam.« V ZDA se otroci in najstniki preusmerjajo na Tumblr ali pa – če jih njihova zasebnost malo bolj skrbi – na Snapchat, ki omogoča samodejni izbris vsebine po ogledu. Zelo priljubljena postaja mobilna aplikacija Pheed, čedalje več najstnikov v ZDA uporablja Vine za izmenjavo videoposnetkov. Narašča tudi uporaba aplikacij, ki omogočajo bolj ustvarjalno izražanje, kot je na primer PicsArt.

In kje vse najdemo »naše« mlade? Med trenutno najbolj priljubljenimi omrežji je še vedno Facebook (nekateri v iste namene uporabljajo tudi Google+, a so v manjšini) , tudi YouTube še vedno ostaja najpogostejši način za izmenjavo in ogled filmčkov, Tumblr uporabljajo za izmenjavo videa in pisanje kratkih blogov, Instagram običajno uporabljajo za izmenjavo fotografij. Če pa želijo postavljati različna vprašanja vrstnikom, obiščejo Asf.fm. Nekateri mladostniki uporabljajo tudi Twitter za kratka sporočila, a za zdaj »čivki« v glavnem še vedno ostajajo predvsem domena odraslih.

Seveda pa ni razlika le v izbiri priljubljenih družabnih omrežij, ampak tudi v načinu uporabe. Večina najstnikov, ki uporabljajo pametne telefone, je pravzaprav bolj ali manj ves čas »online« – vse kaže, da za mnoge med njimi ni boljšega občutka varnosti, kot ti ga daje napravica, ki jo lahko vsak hip potegneš iz žepa in preveriš stanje sveta okoli sebe. Ali je to res tudi že odvisnost? Težko je pravzaprav zanesljivo reči, saj pri tem ocenjujemo povsem drugačen, nov način komunikacije z merili iz nekega drugega, preteklega sveta. To bo verjetno pokazal čas. Nekaj pa je zanesljivo: uporaba računalnikov in internet spreminjata možgane otrok in najstnikov. Sposobnost osredotočanja na posamezno temo se je med šolsko mladino v ZDA v zadnjih desetih letih zmanjšala z dvanajst na pet minut. Zaradi tako hvaljene večopravilnosti in nenehne zasičenosti z veliko količino različnih podatkov pa imajo težave s povezovanjem novih informacij in pridobljenega znanja, saj nova spoznanja pogosto preprosto nimajo časa, da bi se preselila iz kratkoročnega v dolgoročni spomin.

Razlikujemo se tudi pri uporabi gesel – oboji delamo hude napake na tem področju, a na različen način. Anketa med odraslimi v Veliki Britaniji je na primer pokazala, da celo več kot polovica odraslih uporablja eno samo geslo za dostop do vseh aplikacij in da pri tem dobra četrtina uporablja gesla, ki so sestavljena na podlagi imen in rojstnih datumov. Če pogledamo stvari v tej luči, je pravzaprav kraj identitete nenavadno malo … Otroci in najstniki pa imajo sicer očitno boljši spomin za gesla, a jih zato zelo radi delijo z drugimi – v neki raziskavi v ZDA je na primer več kot tretjina mladih, udeleženi v anketi, priznala, da delijo svoja gesla s prijatelji.

Odrasli seveda igrajo računalniške igre, a so tisti, ki to počnejo, v manjšini. Od otrok in najstnikov pa se pričakuje, da se igrajo in to tudi res počnejo - čedalje manj v »resničnem« svetu in veliko več v »navideznem«. Se pa tudi tukaj pokaže, da se veliko raje igrajo v družbi kot pa sami. Spletne igre so med njimi veliko bolj priljubljene kot tiste, kjer je računalnik edini partner pri igri. Malo drugače je mogoče le pri mobilnih igricah, ki ti lahko pomagajo prebroditi na primer tiste grozne trenutke neskončnega čakanja na avtobus. Ena bolj priljubljenih spletnih iger je na primer World of Warcraft, ki igralcem ponuja »življenje« v fantastičnem vzporednem svetu, kjer si izbiraš svoj del igre in način, kako boš igral in do neke mere tudi, s katerimi soigralci boš igral. Ker gre za zelo privlačen in kompleksen »svet«, se žal občasno, zlasti med najstniki, pojavijo tudi primeri zasvojenosti s to ali s podobnimi igrami, a to je že druga zgodba …

Za konec si mogoče lahko ponovno postavimo vprašanje, kakšne so potem bistvene razlike med »nami« in »njimi«. Kadar gre za »navidezni« svet, jih pravzaprav ni zares veliko. Gre za svet, v katerem smo oboji potisnjeni v vlogo večnih začetnikov – v svet, ki se spreminja tako hitro, da mu težko zares v celoti slediš – lahko si le »prvi na vasi«, s tem, da si za korak pred ostalimi. Oboji imamo tudi občasne težave z dojemanjem, kako zelo realen in otipljiv je v resnici ta »navidezni« svet, in z zavedanjem, da net niso le računalniki in aplikacije, ampak predvsem ljudje, ki stojijo za njimi. Močno upam, da se bomo vsega tega počasi začeli zavedati – vsaj v luči dogodkov zadnjega leta.

Moj mikro, januar – februar 2014 | Maja Vrečar