Takole gre. Kupili ste notesnik, čudovit kos opreme »iz naslova« visoke tehnologije, ki jemlje dih tako na tehničnem kot na oblikovnem področju. V vas se prebudi otrok – najraje bi ga odnesli s sabo v posteljo, in to najbrž prvih nekaj tednov v veliko žalost in prikrito jezo zakonskega partnerja ali pogosteje, partnerice, tudi počenjate. Da bi dokončali sicer skrajno nepomemben dopis iz službe, da bi se poigrali z nastavitvami vsemogočnega stroja in, ne nazadnje, da bi v miru pregledali vso tisto elektronsko pošto dobrih ljudi, ki jo sicer mirne duše in brez premisleka izbrišete.

Vaš najboljši prijatelj (oziroma prijateljica) vsem pubertetniškim dogodivščinam navkljub postane prenosnik. Jemljete ga vsepovsod. Na sestanke, na vikende, na dopust, brez njega vam živeti ni. Nato ga enkrat samkrat, samo za pet minut, pustite v avtu na obljudenem in ljudi prepolnem parkirišču. Ko se vrnete, vas čaka razbito okno na vozilu ter neizpolnljiva luknja na mestu, kjer ste ga pustili. Ah, ko bi le lahko vrnili čas nazaj in ne bi storili te napake! Vam je hudo zaradi vozila, zaradi katerega ste se pregrešno zadolžili in ga vsako nedeljo z neizrekljivo starševsko ljubeznijo perete na bližnji bencinski črpalki? Niti pod razno. Srce poči zaradi prenosnika. In podatkov v njem.

S takšno ali podobno zgodbo se je v letu 2004 soočilo več kot 600.000 uporabnikov v ZDA. Lahko si predstavljamo, da je število na svetovni ravni krepko višje. Skoraj 60 odstotkov zlorab podatkov v ameriških državnih ustanovah, podjetjih in na univerzah so leto poprej zakrivile kraje prenosnikov. Pri nas so številke tudi v odstotkih manjše, lahko pa rečemo, da je trend rasti precej visok. In po podatkih FBI-ja kar 97 odstotkov ukradenih računalnikov nikoli ne pride nazaj v roke lastnikov. Uf.

KAJ PA POTEM?

Tokrat namenoma ne bomo začeli s preventivo, ker preventiva praviloma ni zanimiva, dokler se nam ne zgodi usodni dan, če smo povsem iskreni, kajne? Recimo raje, da ste se znašli pred prazno mizo v kavarni, da gledate v razbito zadnje steklo avtomobila, ali pa da ste se na vlaku zbudili brez torbe z notesnikom. Kaj storiti? Če imate račun za ukradeni notesnik, pokličite policijo. Če pa ste ga za sumljivo ceno kupili od lokalnega preprodajalca ali anonimneža, ki ste ga brez preverjanja našli v kakšnem oglasniku, upamo, da se vam bo posušila roka, s katero ste odšteli judeževe srebrnike za nakup.

Kakorkoli že, krajo je treba seveda takoj prijaviti policiji. Čeprav je odstotek vrnjenih notesnikov zelo majhen, je še zmeraj veliko višji kot pa verjetnost, da boste zadeli na lotu, pa vas to ne odvrne od nakupa loterijskega listka, mar ne? Tako vsaj obstaja drobcena možnost, da bi ga nekoč morda le dobili nazaj. Že zaradi tega je vredno hraniti serijsko številko in račun. Na spletni strani slovenske policije (www.policija.si) lahko pozneje tudi preverjate, ali se morda vaš dragoceni mlinček ni znašel na seznamu najdenih predmetov. Kot že rečeno, ne pričakujte čudeža, vam bo pa v duševni stiski tovrstno poizvedovanje prišlo prav kot dobrodošla tolažba, če že nič drugega.

ZLATA VREDNI PODATKI

Zanimivo je, da se z izgubo dragocene igračke še nekako sprijaznimo. Ne nazadnje jo lahko nadomestimo z novejšim in zmogljivejšim računalnikom, ko nam osebni proračun to omogoči, morda pa smo jo celo zavarovali, o čemer bomo govorili malce kasneje. Tisto, kar običajno najbolj boli in peče, pa so izgubljeni podatki. Avtor tega zapisa si je ob tragični izgubi predragega mu prijatelja dovolil celo takšno neumnost, da je imel v torbi z notesnikom po naključju tudi prenosni zunanji disk, na katerem je imel varnostno kopijo vseh podatkov. O neprespanih nočeh in samoobtoževanju tokrat raje ne bi, vam pa lahko zatrdim, da česa takšnega ne bom storil nikoli več. Sicer to ni bila edina varnostna kopija, nekaj starejših se je namreč našlo na CD-jih in DVD-jih, so pa bile vse nepopolne, tako da je kar precej novejših podatkov šlo v nič. Sreča v nesreči je bila v tem, da na njem ni bilo varnostno občutljivih poslovnih podatkov, ki bi poleg vsega povzročili še poslovno škodo. Je pa zato kraja notesnika povzročila mrzlično spreminjanje gesel, preklic in obnovo certifikata za bančno poslovanje ter še kup drobnih, a zamudnih administracijskih opravil. Še zgovornejši je drug primer, ko je nesrečna lastnica ukradenega prenosnika v časopisnem oglasu prosila neznanega storilca, naj ji na CD vsaj zapeče diplomo, v katero je vložila več mesecev težavnega dela. Zgodbo sicer v neštetih različicah že poznamo v zvezi z okvarami trdih diskov, a vendar.

In zdaj k glavnemu psihološkemu paradoksu tega zapisa. Se vam zdi zgodba poučna, vam utegne piščeva nemarnost kakorkoli pomagati, da se vam ne bi zgodilo kaj podobnega? Izkušnje kažejo, da ne. V mesecih, ki so sledili kraji, sem namreč izvedel, da marsikateri znanec še vedno pušča notesnik v avtu, vsi pa dosledno stojijo za isto logiko, za katero sem do nesrečnega dogodka stal sam, čeprav so bili seznanjeni z mojo zgodbo. Vsi smo namreč globoko v sebi prepričani, da se ne bo zgodilo nič, če bomo avtomobil pustili na obljudenem kraju, kjer je veliko ljudi, če bomo zgolj »skočili po opravkih za deset minut«, če bomo notesnik skrili za zadnje sedeže in ga pokrili s kosom obleke ter podobne kapitalne nebuloze. Hranjenje notesnika v prtljažniku je sicer veliko varnejše, saj ga vsaj nismo postavili na ogled, a kljub temu ne pomeni stoodstotne varnosti. Če nas bo namreč zmikavt videl, kako smo torbo spravili v prtljažnik, bo z ne prevelikim naporom odprl tudi to ključavnico. In profesionalci počnejo natanko to. Tudi zanašanje na prisotnost večjega števila ljudi v bližini avtomobila je enako neumno. Ali res menite, da bo kdo zaustavil tatu, ki je pravkar razbil šipo na avtomobilu in iz njega v naslednji sekundi potegnil torbo ter se pognal v dir? Če verjamete v to, potem vas moramo razočarati. Ah, da, še to: dedek Mraz in Božiček sta tudi izmišljeni osebi.

Pa avtomobili niso edina šibka točka glede prenosnikov. Pravzaprav je bilo pri nas v preteklih letih razmeroma malo tovrstnih kraj. Notesnik je namreč idealen za krajo na javnih mestih, pa naj gre za kavarno, vlak, avtobus, da ne omenjamo primera, ko so zmikavti odnesli notesnik iz nezaklenjene pisarne.

NAJBOLJŠI RECEPT

Da bi se neljubemu in pogosto tudi zelo travmatičnemu dogodku kar se da na daleč izognili, moramo torej imeti vedno v mislih, da še tako kratek časovni okvir, v katerem bomo pustili notesnik brez nadzora, ne bo odvrnil morebitnega storilca od namere. Tudi preigravanje morebitnih scenarijev, po katerih zmikavt ne bo opazil notesnika ali mogel uresničiti tatvine, niti najmanj ne zagotavlja, da se nam to ne bo tudi zares zgodilo. Edina prava preventiva je namreč le ta, da imamo prenosnik ves čas na očeh, kadar smo na javnih mestih, da ga ne puščamo v lahko dostopnih prostorih in da preprosto nikdar ne pozabimo, da je prenosnik dobil ime ravno zaradi tega, ker ga je zelo lahko nositi naokrog. In torej tudi ukrasti.

Podatki v notesniku so spet poglavje zase. Varnostne kopije so obvezne že zaradi morebitnih napak strojne ali programske opreme, ki jim moramo dodati tudi možnost kraje. Seveda močno odsvetujem, da bi varnostne kopije nosili kar v torbi s prenosnikom, saj se vam utegne zgoditi, da boste ravno takrat − enkrat samkrat − ko boste to storili, zgodilo prav tisto, česar ne boste pričakovali. Verjemite, občutek, ko se počutiš kot kronan osel, je kar se da neprijeten. Priporočljivo si je tudi omisliti kak elektronski naslov na Gmailu ali Yahooju, kamor si sproti pošiljamo tiste najpomembnejše dokumente, brez katerih bi se res počutili goli in bosi (članek o tem, kako spremeniti Gmail v »elektronski arhiv« smo objavili v decembrski številki Mojega mikra). Hkrati je treba paziti na varnostno občutljive podatke kot so gesla, certifikate in podobno. Če imate v notesniku nameščen certifikat za bančno poslovanje, imejte pri sebi vsaj telefonsko številko za preklic. S preklicem si boste sicer nakopali zamudno obnovo certifikata, toda vsaj do zlorabe ne bo prišlo. Morebitni seznam gesel imejte vedno šifriran, za vsak primer pa jih imejte še natisnjene na papirju in skupaj z ostalimi uporabniškimi podatki nekje zares na varnem, da jih boste lahko nemudoma zamenjali. Če že morate imeti zaupne dokumente na prenosniku, jih šifrirajte z enim od številnih brezplačnih programov. Tako boste lahko vsaj približno omejili škodo.

Slaba novica pri vsem tem je, da se vam lahko še vedno zgodi črni scenarij. Lahko vam tudi vlomijo v stanovanje, kajne? Ker prenosniki praviloma niso poceni, je vredno razmisliti tudi o premoženjskem zavarovanju. Cena na letni ravni znaša nekje med sedmimi in osmimi odstotki celotne vrednosti opreme, kar morda res ni malo, je pa vsaj nekakšno jamstvo, da boste ob morebitni škodi dobili nazaj vsaj vložen denar, če že drugega ne.

OKRADENEGA LASTNIKA TOŽBA

Kljub vsemu pa denar ni vse. Ko smo prej govorili o duševni stiski, smo mislili povsem resno. Pri kraji tako osebne stvari, kot je notesnik, so podatki v njem običajno za lastnika še pomembnejši kot vse drugo. Gre za poseg v zasebnost in osebno integriteto, in stres, ki ga pri tem doživi oškodovanec, sploh ni zanemarljiv. Na spletni strani slovenske policije je tudi brošurica, kjer so razloženi simptomi potravmatske motnje (www.policija.si/si/preventiva/sociala/zrtev.html). Gre sicer za splošne informacije v primeru vseh kaznivih dejanj, toda dovolj je, da si jo v takšnem primeru pogledamo, se predvsem prenehamo obtoževati in se poskušamo čim prej sprijazniti z dejstvi. Nič nam ne bo namreč pomagalo, če bomo poleg vsega, kar se nam je zgodilo, še dolge tedne, nemara celo mesece, zamorjeni in depresivni.

Položaj je namreč podoben kot pri virusih in okvarah diska, le da je praviloma še neprijetnejši. Mislili smo, da se kaj takega nam ne more storiti. Da se to dogaja drugim. Pa se je − in to ravno nam. Jadikovanje nad razbitim vrčem ne pomaga kaj dosti, bo pa pomagalo, če bomo v prihodnje pazljivejši. To bi bil lahko tudi sicer splošni nauk te basni o kronanem oslu in ukradenem notesniku, ki sicer nima najsrečnejšega konca, zato pa toliko večjo poučno vrednost. Za konec zgolj še nasvet lastnikom notesnikov. Še danes naredite varnostno kopijo vseh pomembnih podatkov in ne puščajte svojega prenosnika brez nadzora. Pa miren spanec.


Podatke zaščitite sami!

Kraja računalnika ali naprave, v katero je moč shraniti podatke, ni zgolj materialno oškodovanje, temveč pomeni tudi veliko grožnjo zasebnosti oziroma takšnega ali drugačnega nadzora. Dejstvo je, da svoje zasebne ali poslovne podatke hranimo na vseh mogočih mestih, občasno tudi pozabimo, kje smo jih shranili. Pričakovati, da bo tat zgolj hotel preprodati ukradeno napravo in ne bo prebiral vaših podatkov, je bolj ali manj utopično. Če nič drugega, seveda če imate tudi to, se lahko v spletu pojavijo intimni posnetki vaših posteljnih spretnosti.

Če je kdo pred leti želel priti do naših poslovnih podatkov, je moral vdreti v pisarno in ukrasti računalnik. Danes je dovolj, da nam ukradejo prenosni računalnik ali dlančnik in s tem pridejo ne zgolj do podatkov (dokumentov), temveč tudi do podrobnih informacij, kdaj, o čem in s kom smo se pogovarjali prek e-pošte. Podobno velja tudi za mobilne telefone, kjer so kradljivcu na voljo kratka sporočila SMS, vpisi v koledar, beležke in podatki iz imenika in o opravljenih klicih. Če seveda vsega tega ne brišete sproti. Podobno velja za krajo ali izgubo USB-ključev ali digitalnih predvajalnikov glasbe, ki se tudi v dobršni meri uporabljajo za hranjenje podatkov. Verjetno bi lahko našli še kakšno napravo in še kak tip podatkov shranjenih na njej, ki bi prav prišli za nečedne posle.

Zavedati se je treba, da obstaja možnost, da nam napravo ukradejo in se pred tem ustrezno zaščititi. Računalnik na primer, lahko kupimo nov, ne moramo pa tako enostavno obnoviti podatkov, če ti niso prej shranjeni na varnem mestu v obliki arhiva. Pravilno in pravočasno arhiviranje podatkov ni le priporočeno, temveč tudi zapovedano. Če hranite v računalniku ali sorodni napravi kritične podatke o sebi, predlagamo, da zaščitite tudi te. Recimo s pomočjo kakšnega programa za šifriranje podatkov na podatkovnem nosilcu (disku), kot je program PGP Disk (najdete ga na MikroCD-ju). Ta omogoča, da zaščitite (šifrirate) določene dokumente, mape (imenike) ali celotno particijo diska. Podobno velja tudi za USB-ključe, pri čemer je na trgu moč dobiti tudi take, ki imajo zaščito podatkov že vdelano in to opravilo samodejno izvedejo (ni vam potrebno skrbeti zanj). Dodatna zaščita podatkov je tudi nakup prenosnega računalnika ali dlančnika, ki imajo vdelane sisteme zaščite, kot je na primer bralnik prstnih odtisov.

V zadnjem času je veliko govora o sistemih za aktivno varovanje podatkov v primeru kraje naprav. Ideja je preprosta, sistem samodejno zbriše podatke, če zazna, da je naprava ukradena. Slabost tega sistem, ki še ni uveljavljen, je zahtevi, da je taka naprava stalno »online«, saj prek komunikacijske povezave dobi zahtevo pa tem drastičnem opravilu. Če pa ni druge možnosti, obstaja še ročno delo. To pomeni sprotno brisanje vseh podatkov, ki bi lahko pomenili varnostno grožnjo v primeru kraje.

Originalni, a še vedno aktualni članek iz leta 2006 | Vasja Ocvirk