S čim se ukvarja, kakšni so njegovi konjički, katero hrano ima rad, katera glasba mu je všeč in podobno. To je naredila zato, da je potem med večerom, med pavzami izmed plesov s pahljačami in igranjem na šamisen, načela pogovor na njemu ljubo temo, pokazala nekaj osnovnega znanja o tej in si ga pridobila na svojo stran. Kot gejša, za katero so se vedno zanimali gostje Japonske (med njimi princ Charles), je seveda imela določene koristi pred drugimi in postala ena vplivnejših oseb v svojem okolju.

Od takrat tudi sama pogosto zaidem na internet »pogooglat« kakšno osebo, če sem pred kakšnim sestankom ali pogovorom z njo ali pa že samo, če se mi zdi zanimiva ali mi je všeč. Pa ne zato, ker bi poskusila pri njej kaj doseči, ampak ker se mi zdi, da sem v prednosti, če vem več. Zato se velikokrat zgodi, da na družabnih srečanjih v najbolj nepričakovanih trenutkih steče pogovor o kakšnih čisto banalnih stvareh, če pa že ne vem veliko o tem, pa veliko sprašujem. Vsi mi z veseljem odgovorijo, če je to tema, ki jo imajo radi. Nemalokrat skočim na Google tudi med gledanjem potopisnih oddaj, dokumentarcev ali avtobiografskih oddaj, da si kakšno informacijo dopolnim.

POZNATE SVOJO PODOBO V SPLETU

Vsake toliko tudi preverim, kakšen vtis si lahko dobi kdo, ki preverja mene. Ste že kdaj »pogooglali« sebe? Morda se tudi o vas kdaj pozanima kak vaš poslovni partner, kak znanec in podobni. Če pišete spletni dnevnik, seveda že sami upravljate s tem, kakšen vtis želite dajati tistim, ki se o vas pozanimajo. Vidim tudi, da veliko osebkov same sebe kar »kolje« z neumnostmi, ki jih pišejo na blogih.

Ko se potegujete za odgovorno delovno mesto ali želite pridobiti večjega naročnika, se poskusite spomniti, ali ste kdaj podpisovali kakšno peticijo za legalizacijo marihuane in podobno. Ne odobravajo prav vsi direktorji tiste ustvarjalne žilice, ki se sproži po pokajenih substancah, saj so morda mnenja, da se ne bodo mogli na vas zanesti, ko bosta potrebna hitro ukrepanje in sprejemanje resnejših, torej treznejših odločitev.

Drugače rečeno, svoje pisarije, ki jih radi trosite online, puščajo sled. Se spomnite raznih nadaljevank pa tudi dogodkov v praksi, ko hočejo o kakšnem politiku ali drugi osebi, znani v javnosti ali ki si to želi posstati, izbrskati podatke iz njegove preteklosti, ki jih potem poskušajo izkoristiti proti njemu? Ali pa morda v sodnih procesih?

Morda ste danes mlajši odrasli, toda z razvojem, dozorevanjem in odraslostjo boste morda nekega dne poskušali nekaj doseči, mogoče uveljaviti kak ukrep, ki bo spremenil delček sveta na bolje. Morda bo položaj z zdravjem vašega bližnjega vplival na to, da se boste želeli bojevati proti nečemu kar škodi zdravju? In ko boste že zelo blizu uspehu, bo majhna neumnost ali internetni spodrsljaj iz vaše preteklosti ustavil vse skupaj.

MYSPACE JE ENO ...

V zadnjem mesecu me je v presenetljivo kratkem času kar nekaj znancev vprašalo, ali uporabljam Facebook in Myspace in kaj menim o teh. Menim, da je Myspace nekako prevzel vlogo domene glasbenikov in raznih režiserjev in producentov. Če bi radi pisali o tem, da danes niste mogli spati, pa ste šli zato pisat, kako tečen dan ste imeli in podrobnosti o tem, raje preskočite vse skupaj. Če pa se želite uveljaviti na glasbenem področju, če pišete besedila, glasbo, ustvarjate filme, animirate ali kakorkoli drugače manipulirate z glasbo in filmom, potem si čimprej ustvarite profil in se povežite s čimveč uporabniki s katerimi lahko sodelujete. In ne samo v Sloveniji. Naložite v svoj profil čimveč svojih posnetkov, besedil, verzov, miksov in drugega in pošiljajte naokoli. In uporabite domišljijo, kaj še lahko naredite s pomočjo tega, ter se spravite na delo.

... FACEBOOK PA POVSEM DRUGO

Facebook je pa naj bi bil ustanovljen z namenom, da se od uporabnikov pridobi čimveč podatkov o slogu življenja in uporabi izdelkov, z namenom da se jih naknadno prodaja podjetjem, ki se bodo odločala za razna oglaševanja. Čeprav na prvi strani Facebooka morda piše drugače.

Med osebami, ki je prispevala največ kapitala za ustanovitev Facebooka, je Američan Peter Field, katerega vsa zgodovina poslovanja je povezana s pridobivanjem podatkov za oglaševalce ter oglaševanjem. Kot da to še ni dovolj, je tukaj vpletenih več podjetij, ki so vpeti v mrežo. Krovna organizacija, ki na koncu dobi lepo organizirane podatke in statistike, pa naj bi bila kar slavna ameriška Centralna obveščevalna služba − CIA. Če razumete angleško, o vsem tem poslušajte na www.albumoftheday.com/facebook.

No dobro, za Slovence to še ni tako hudo, ker nas tudi večina Američanov iz CIE še ne zna najti na zemljevidu, zato jim naš trg sploh ni zanimiv. To, o čemer si dopisujemo med seboj in kje imamo prijatelje, pa še najmanj. Še podjetja ne morejo doseči tega, da bi se tukaj njihovi izdelki prodajali po uradnih kanalih. Lahko se pa kdorkoli v Sloveniji spravi raziskati naše navade in oglaševalcem prodajati podatke, katerih brez nas nikoli ne bi dobil. Mi jih pa strežemo vsepovsod naokoli kar brezplačno. Lepo, da se ustvarjajo profili z namenom pošiljanja objemčkov in poljubčkov prek Facebooka, toda drugo, kar pišejo pošiljalci objemčkov, bo namenjeno le temu, da se jih nekoč zasiplje s spamom. Romantika pa taka.

Na Facebookovi prvi strani piše, da je namenjen ustvarjanju osebnih profilov s fotografijami, z namenom komuniciranja, spoznavanja novih ljudi, ohranjanja stikov s prijatelji iz drugih držav in podobno, nikomur od nas pa se ne da prebrati drobnega besedila, kjer naj bi pisalo, da se lahko vsi naši podatki uporabijo za tržne namene, tržne raziskave, reprodukcijo ...
Nasprotno pa lahko pisanje v internetu, svoje uporabniške profile in podobno uporabite tudi sebi v korist. Če strateško izbirate članstva, odpirate profile in uporabniške račune na portalih, in pišete o dosežkih, ki vam lahko koristijo, si odpirate nova vrata. Všeč mi je LinkedIn. Na njem mi je sicer iz neznanih razlogov izginil svoj profil, ki ga grem zdaj, po dokončanju te kolumne, kar obnovit.

Objavljeno: Moj mikro, Marec 2008 | Tanja Čavlovič