Po namestitvi moramo računalnik ponovno zagnati in dokončati nastavitve programa. Vnesti moramo ime in svojo e-pošto (slednja je davek za brezplačno uporabo), prav tako pa lahko v tem koraku vnesemo spletne strani (e-bančništvo, spletne trgovine), kjer je varnost ključna, ter povezavo do mesta, kjer je Outlookova datoteka.

Program po tem deluje v ozadju in spremlja, kar počnemo na spletu. Da je nadzor aktiviran, vidimo po rdečem okvirju okoli spletnega brskalnika. Temu se izognemo tako, da bodisi program ugasnemo (unload) ali pa izberemo možnost brskanje zunaj varnega območja.

V varnem režimu lahko na spletu počnemo, kar želimo, tudi prenašamo brezplačne programe. Razlika je le v tem, da ima zagonska datoteka, ko je prenesena v mapo (običajno mapo »downloads«), končnico .virtual. Z njo počnemo enako, kot bi počeli, tudi če ne bi imeli nameščenega programa. Po dvakratnem kliku se začne nameščanje programa.

Čeprav je na prvi pogled nameščanje običajno, program BufferZone vseskozi ščiti računalnik. Tudi ko je program nameščen in deluje, je zaklenjen in ne more narediti nič hudega. Kar je pomembno, saj je vse več namestitvenih datotek na spletu okuženih s škodljivo kodo, protivirusni programi pa tudi niso vsemogoči.

Ko se prepričamo, da je s programom vse v redu, se vrnemo v mapo, kjer je namestitvena datoteka, izberemo premik ali odprtje zunaj varnega območja. Šele tedaj se izbrani program dejansko namesti na trdi disk računalnika. Če ga nočete, izberete v programu BufferZone možnost izpraznjena varnega območja (Empty Bufferzone) in označite vse možnosti.

Priporočljivo je, da vedno ko nameščate programe s spleta, te najprej preverite v peskovniku. To, da sta spletno brskanje in prenos programov nekoliko počasnejša, odtehta višja stopnja varnosti. Ni pa nujno, da program uporabljate ves čas. Dovolj je, da ga zaženete takrat, ko se odločate za nameščanje sumljivih programov, za pregled sumljivih poštnih priponk in podobno.