Kar zadeva mene, sem razkrit od 11. septembra. Pa ne, ker je to za Američane pomemben datum, temveč ker prej nisem uporabljal pravega telefona oziroma nisem nadgradil Googlove aplikacije Zemljevidi na ustrezno različico. Od tedaj Google ve, kje je moj dom, ugiba, kje delovno mesto in kje vse sem bil. Da, Google, konec septembra sem tri dni preživel s prijatelji na jadrnici. In, Google, kaj te to briga! Pa pustimo mene, nisem pomemben, kot tudi ne, za kaj vse je ta možnost uporabna, kakšne prednosti prinaša … Zagotovo kakšne. Dobro je vedeti, da je in kakšne so naše možnosti.

Torej, stvar je preprosta. Telefon se orientira v prostoru in ve vsaj približno, kje je. Dobro zanj. Podatke o svojem položaju pridobiva na tri načine. Vklopljen sprejemnik satelitske navigacije mu na meter natančno pove, kje je, lociranje s pomočjo znanih podatkov o položajih brezžičnih Wi-Fi točk in baznih postaj mobilne telefonije pa je nekoliko manj natančno. Kadar imamo na telefonu vključeno možnost spremljanja položaja in hkrati še funkcijo »poročanje o lokacijah«, telefon redno podatke pošilja na Googlove strežnike. Svoje podatke lahko vidite na spletni strani maps.google.com/locationhistory, če ste prijavljeni s pravim Googlovim računom, torej tistim, s katerim ste nastavili svoj androidni telefon. Lahko jih izbrišete, vendar nimate nobenega zagotovila, da se podatki tudi fizično izbrišejo s strežnika. Izbrišete lahko celotno zgodovino, zgodovino na določen datum ali le problematična mesta. Da ne bi bilo novih, morate v telefonu izklopiti funkcijo »poročanje o lokaciji«.

Načelno, a res načelno, nas vse to ne bi smelo skrbeti. Če verjamemo Googlu, da dela za nas in le za nas, in smo prepričani, da imamo tako zavarovano geslo Googlovega računa, da nam vanj nihče ne more vdreti. Ko pa je račun »kompromitiran«, potem je vrag vzel šalo. Vsak lahko vidi, kje smo bili, že tako, da se z vašim računom prijavi na omenjeno spletno stran. Pa čeprav podatki niso dovolj natančni, kadar nimamo vključenega GPS-a, ali ravno zato. Analiza podatkov v primeru lociranja na druga dva načina kaže, da nas storitev lahko postavi nekaj kilometrov od položaja, kjer smo dejansko bili. Zanimivo je tudi, katere lokacije telefon pošlje na strežnik. Ko telefon ugotovi, da je pri miru, se mu zdi, da je to pravi trenutek. Čakanje v križišču, sedenje na delovnem mestu, pitje kave in podobno. Bolj kot risanje točk na zemljevidu in ocenjena pot, ki smo jo na dan ali v izbranem časovnem intervalu opravili, je srhljiva druga možnost. Nadzorna plošča. Pridobljene podatke storitev v njej združi v statistiko. Koliko časa smo preživeli doma, koliko v službi in koliko zunaj. Google ve, kje ste v službi in kje doma, enkrat ste mu to že povedali, na tak ali drugačen način. Ker je statistika nenatančna, na primer meni kaže, da v službi preživim približno sedem ur na teden, je to lahko težava, če je res in če podatke dobi delodajalec. Njega ne bo zanimalo, da je storitev v beta različici in da moji podatki niso natančni, ker Google le ugiba, kje je moje delovno mesto. Ve pa, kje sem doma, saj sem ta podatek sam vpisal, ko sem prvič uporabil Googlovo navigacijo.

Morda vam bo funkcija nekaj časa zanimiva. Vendar če ne uporabljate storitev Google Now in si ne želite, da bi vam telefon predlagal, kam iti na kosilo oziroma da zavijete v trgovino, ker potrebujete tekaške čevlje, vam toplo svetujemo, da zgodovino izbrišete, funkcijo pa izklopite. Ni dovolj natančna, da bi našli izgubljeni telefon, prinese pa vam lahko več težav kot prednosti, če podatki pridejo v roke komu, ki jih ne sme videti.

Moj mikro, januar – februar 2014 | Marjan Kodelja