Lahko pa so tudi drugi razlogi, ki nas silijo v zamenjavo telefona. Razlog ni pomemben, pomembno je, kako se stvari lotiti in v čim krajšem času z najmanj napora prenesti vse podatke iz ene naprave v drugo. Iz naprave s sistemom iOS na napravo s sistemom Android in obratno. O prvi malce obširneje, o drugi krajše, saj je v nekaterih korakih enostavnejše ali pa koraka ni mogoče izvesti. V večini primerov je proces prehoda enak, neodvisno od tega, katero napravo izberemo. Imajo pa nekatere dodana orodja, ki prehod poenostavijo.
Stiki (imenik)
Leta smo se trudili, da je imenik čim popolnejši in hkrati lepo urejen, in če ga ne bi mogli v obstoječi obliki prenesti na novo napravo, potem bi nas večina do konca vztrajala pri stari. Več je možnosti za prenos. Tudi brez pomoči računalnika, ki pa ga bomo pozneje potrebovali za prenos drugih podatkov. Ker bomo za telefon s sistemom Android potrebovali Googlov račun, in če tega po kakšnem čudežu še nimamo, je čas, da ga odpremo. S tem dobimo dostop do vseh Googlovih storitev, tudi imenika. S spreminjanjem nastavitev naprave s sistemom iOS lahko dosežemo, da se imenik sinhronizira z imenikom v Googlovem oblaku, ki bo poslej dostopen vsem napravam. Načelno ta možnost ni slaba, tudi če ne razmišljamo o prehodu. Za vsak primer je dobro imeti pomembne podatke, in imenik to je, shranjene na dveh mestih, če se enemu kaj pripeti. Ne gre pa obratno. Ne moremo imeti telefona s sistemom Android in stike hraniti tudi v iCloudu.
Drug način prenosa upošteva uporabo računalnika. Najprej preverimo, da so podatki iz imenika shranjeni v iCloudu (tudi morebitni najnovejši vpisi), nato pa tega odpremo v spletnem brskalniku (www.icloud.com). Označimo vse stike v imeniku in jih na računalnik prenesemo v obliki vizitk (vCard). Vizitke lahko odpremo neposredno na novi napravi, še bolje pa je, če jih prenesemo v račun pošte Gmail. Tam se skriva Googlov imenik, s katerim so samodejno sinhronizirane vse naprave s sistemom Android. Prej preverimo, da morebiti nimamo v imeniku Gmaila že vpisane stike, saj se ti lahko po prenosu podvojijo. Storitev ima tudi funkcijo za enostavnejše iskanje in brisanje morebitnih podvojenih vnosov. Ko so stiki enkrat tam, nam ni treba ničesar več storiti. Pojavili se bodo tudi na napravah.
Samsung in HTC za svoje telefone ponujata orodja za prenos stikov iz Applovih naprav. Vendar če se odločimo za Googlov oblak, je najbolje, da pri njem ostanemo. Morebitna uporaba več orodij vodi k podvajanju vpisov v imeniku in zmešnjave podatkov v njem, ki jih ni vedno preprosto rešiti.
Fotografije in videoposnetki
Več je načinov za prenos fotografij in videoposnetkov. Najbolj enostavno, ne pa nujno tudi hitro, gre prek storitev hranjenja datotek v oblaku. Dropbox zelo verjetno že uporabljamo, deluje v obeh sistemih, sinhronizacija pa je samodejna. Kadar naredimo novo fotografijo ali video, se ta prenese tudi v oblak. Na telefon s sistemom Android namestimo aplikacijo, se vanjo prijavimo in počakamo, da storitev datoteke prenese v njo.
Težava se lahko pojavi, če imamo več fotografij in predvsem videoposnetkov kot brezplačnega prostora v Dropboxu. Glede prostora je radodarna storitev Flickr. Ta uporabniku dodeli 1 TB prostora, in ni res, da so vse vanjo naložene fotografije tudi javno dostopne vsem. Javno dostopne postanejo le, če sami to dovolimo, drugače pa je Flickr primerna storitev za zasebno hranjenje fotografij. Pod pogojem, da nam ne vdrejo v račun! Še najbolj uporabna pa je aplikacija Google+, saj arhivira oboje, fotografije in videoposnetke. Dobimo 15 GB in tudi tu so naložene datoteke zasebne, če drugače ne določimo, in dostopne tudi iz računalnika.
Preden pa se lotimo prenosa, ni odveč nekaj čiščenja. Zelo verjetno imamo na napravi posnetke in fotografije, ki jih ne potrebujemo. Ostali so, ker smo jih pozabili izbrisati. Izbrišimo predvsem takšne videoposnetke, kjer so datoteke z njimi velike. Prenesti nekaj gigabajtov datotek lahko traja dolgo časa, predvsem pa moramo nastaviti aplikacijo, da to počne le, kadar je naprava priključena v brezžično omrežje Wi-Fi. Podatkovni prenosi tolikšne količine podatkov prek mobilnega omrežja nas lahko močno udarijo po žepu ali pa bomo prehitro dosegli dovoljeno mesečno podatkovno količino.
Sporočila SMS in dnevniki klicanja
Nekaj je prenesti imenik, nekaj drugega pa obstoječa SMS-sporočila in podatke o opravljenih klicih. Največkrat sicer te podatke zanemarimo in začnemo s »svežo« napravo, večina pa niti ne ve, da jih je mogoče prenesti. Nič čudnega, ko imamo lahko tam »shranjene« podatke, ki jih še kako potrebujemo.
Rešitev za Samsungove pametne telefone je program SmartSwitch. Ta omenjene podatke najde v arhivu Applove naprave in jih prenese na Samsungove telefone. Najprej se moramo prepričati, da smo podatke na napravi iOS arhivirali, kar storimo s programom iTunes. Ne smemo izbrati možnosti šifriranja arhiva. Nov telefon prek kabla povežemo na računalnik in zaženemo program. Ta ponudi, katere podatke bi radi prenesli, stikov raje ne, ker smo jih že prenesli in lahko pride do podvajanja, jih najde v arhivski datoteki in prenese v nov telefon. S tem programom lahko prenesemo tudi glasbo. Če bi živeli v srečnejši državi, bi to odsvetovali, ker obstaja boljši način za prenos glasbe, Google Play Music, ki pa pri nas ni na voljo. Za HTC-jeve telefone je na voljo podobna aplikacija Sync Manager.
Je tudi »generična« rešitev, s katero sporočila SMS prenesemo v telefone izdelovalcev, ki svojega orodja za prenos nimajo. Postopek je podrobno obrazložen v okviru.
Glasba
Za prenos glasbene zbirke na telefon je na voljo več aplikacij (programov), pod pogojem, da je ta nekje na računalniku. Kar je tudi največkrat primer, saj imamo glasbo, ki jo imamo na Applovih napravah, največkrat tudi na računalniku. Zanimiva se nam zdi aplikacija Airdroid, ki telefon in računalnik poveže prek brezžičnega omrežja. Prenos skladb, ki smo jih kupili v iTunsih, je možen, vprašanje pa je, v kolikšni meri je legalen. Na dolgo in široko bi lahko razpravljali o tem, vendar zagovarjamo stališče (ni nujno, da s stališča varovanja avtorskih pravic velja), da če smo plačali skladbo, potem je ne bi smeli izgubiti in je vnovič plačati le zato, ker se odločimo za drug mobilni ekosistem!
Omenili smo Googlovo storitev Play Music, ki v Sloveniji na žalost ni na voljo. Zanimiva je, ker lahko vsak uporabnik v oblak brezplačno naloži največ dvajset tisoč skladb (celo mapo z zbirko iTunes in mape, kjer imamo še skladbe), od tam pa so dostopne tudi mobilnim napravam. V obliki pretočne glasbe, lahko pa izberemo tiste, ki bi jih radi fizično prenesli v pomnilnik telefona. Storitev je zanimiva iz enega razloga. Glasbena zbirka je lahko velika, njen prenos pa dolgotrajen. Skrajša ga tako, da albume ali skladbe, ki jih uporabnik želi naložiti, preveri, ali morebiti niso že na Googlovih strežnikih. Če so, jih ne prenese, le doda jih v uporabnikovo zbirko v oblaku. V oblak ne moremo naložiti zaščitene glasbe formata AAC, v katerem je Apple prodajal glasbo do leta 2009.
Aplikacije
Za prenos aplikacij nimamo samodejnega mehanizma. Aplikacije, ki jih potrebujemo, poiščemo v tržnici nove naprave in jih vnovič naložimo. Z brezplačnimi ni težav, te pa so lahko pri plačljivih. V skrajnem primeru tudi ponovni nakup in nekaj dodatnih stroškov.
Prehod na novo napravo je dober čas za čiščenje seznama aplikacij. Vsak ima na napravi vsaj nekaj aplikacij, večina od nas pa veliko, ki jih ne potrebuje. Enkrat smo jih namestili, jih morda celo kratek čas uporabljali, nato pa jih pozabili izbrisati. Pred prehodom si naredimo seznam aplikacij, brez katerih ne moremo, in preverimo, ali obstajajo različice za sistem Android. Večina ponudnikov aplikacij ponuja tudi različice za Android, vendar še vedno velja, da je v Applovi tržnici več dobrih aplikacij, novi ponudnik največkrat najprej naredi različico zanjo, dostikrat pa so te tudi bolje narejene. Res pa je, da so tudi zanimive aplikacije, ki jih za sistem iOS zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ni. Kar je skrita prednost prehoda na sistem Android.
Ker na napravo iOS naložene aplikacije ne moremo prenesti na napravo z drugim sistemom, to pomeni težave pri plačljivih aplikacijah. V skrajnem primeru jo moramo vnovič kupiti, a le če ponudnik tega prehoda ni predvidel in ga ne omogoča. Ponudnik aplikacije lahko, če to želi, na podlagi Applovega računa, ki smo ga uporabljali na napravi iOS, prepozna uporabnika in mu brezplačno omogoči nalaganje sicer plačljive aplikacije na njegovo napravo s sistemom Android. Podobno velja tudi za morebitne nakupe v aplikaciji. So tudi primeri, ko moramo ponovno kupiti aplikacijo, ko pa jo namestimo, so priznani vsi nakupi v njej, ki smo jih že izvedli.
Še največ težav bomo imeli pri prenosu podatkov aplikacij (dosežena stopnja igre, zapiski in podobno), če jih te hranijo le na polnilniku naprave, in ne tudi na strežniku ponudnika. Da se prenesti tudi te, vendar je to zunaj dometa povprečnega uporabnika. Če pa so ti podatki v oblaku, kar je zadnje čase največkrat primer, potem jih ne bomo izgubili.
Pri prehodu ne bomo izgubili naročnine na storitve (časopisi, pretočna glasba in filmi ter podobne), saj te največkrat niso vezane na fizično napravo ali mobilni ekosistem, temveč na uporabnika in njegov račun v storitvi.
Na splošno velja, če je naročnina (ali plačilo) vezana na račun pri ponudniku aplikacije in (ali) storitve, in ne na Applov oziroma Googlov račun, potem je velika verjetnost, da bomo lahko aplikacije in njihove podatke prenesli na napravo s sistemom Android. Ali obratno!
Uporabniška izkušnja
Ko smo vse prenesli, pa se prave težave začnejo pri vseh tistih uporabnikih, ki jih je strah vsake spremembe oziroma novosti. Uporabniški vmesniki sistema Android niso enoviti, vsak pomembnejši izdelovalec ima svojega, zato je za nekatere težko že zamenjati telefon enega izdelovalca z drugim, kaj šele zamenjati operacijski sistem. Naj se sliši še tako subjektivno ali pristransko. Uporabniški vmesnik sistema iOS ima s stališča enostavnosti uporabe in uporabniške izkušnje še vedno prednost.
Vsaj malo to težavo prehoda olajša aplikacija Cool Launcher iOS 7, ki »prekopira« videz sistema iOS. Prilagodi videz strani, videz in položaj ikon ter sistem map, ki smo ga vajeni. Omogoča tudi hitro preklapljanje na uporabniški vmesnik sistema Android in uporabniku omogoči, da se počasi privaja nanj. Ni pa vsemogoča, saj ne more vplivati na prikaz aplikacij. Ko aplikacijo odpremo, smo v vmesniku in imamo na voljo funkcije ter način delovanja teh, kot jih aplikacija ima v različici za Android. So tudi aplikacije, ki sistemu Android dodajo na primer Applovo tipkovnico. Če želimo, kajti ravno dejstvo, da do sistema iOS 8 ni bilo mogoče na Applove naprave dodajati tipkovnice neodvisnih ponudnikov, je bila ena najbolj kritiziranih slabosti. In obenem opevana možnost sistema Android.
Je še nekaj aplikacij, ki so zasnovane, da naredijo videz uporabniškega vmesnika (funkcionalnost malo manj) čim bolj podoben vmesniku, ki smo ga vajeni na Applovih napravah. Prej ali slej pa se bomo morali navaditi na vmesnik sistema Android. In dojeli bomo, da ta ima svoje slabosti, vendar ne zaostaja svetlobna leta za Applovim. Kar velja tudi za Googlov ekosistem.
Moj mikro, november – december 2014 | Jan Kosmač
