VHS in druge kasete z našimi filmi so seveda neprecenljivi spomini. Ker se v kasetah magnetni trakovi po določenih letih zelo radi trgajo, zlepijo, in ker posnetki sčasoma izgubljajo kakovost, vam preti izguba posnetkov, če se to vsaj delno že ni zgodilo. Škoda, kajne? Če so vaše kasete še v primernem stanju, pa seveda lahko digitalizirate posnetke in jih shranite na DVD ali trdi disk. Zadeva pa žal ni tako preprosta kot pri glasbi, saj večina sedanjih grafičnih kartic nima analognega video vhoda. Na srečo pa je na trgu precej TV- kartic in kartic za zajem analognih video vsebin, ki premorejo tudi ustrezen vhod, prek katerega se bo vsebina iz ustreznih predvajalnikov pretakala v vaš računalnik. Cena takšne kartice se giblje od 25 evrov naprej. Pa je že najcenejša čisto dovolj dobra. Za dobrih deset evrov več je mogoče najti kable RCA/SVHS v USB, z vdelanim pretvornikom, ki signal pretvori v digitalno obliko. Na voljo so tudi USB-vtiči, ki omogočajo prenos videoposnetkov v računalnik. Skratka, tega je veliko in prav raznoliko je, prav takšne so tudi cene. Ker ima vsak video tudi zvok, pa bo morala svoje opraviti tudi vaša zvočna kartica, ki je na srečo na vsaki matični plošči, torej del vsakega računalnika. Vhodni del smo torej uredili, potrebujemo še del, ki bo predvajal video vsebino.

Za VHS-kasete je to delujoč videorekorder, za druge pa v glavnem vaše stare analogne videokamere, če le še vsaj toliko delujejo, da je mogoče predvajati vsebino videokaset. Potem potrebujete le še kak program, ki bo posnetek zajel in shranil v primernem formatu za prenos na DVD. Seveda je tudi teh veliko in na srečo tudi brezplačnih, ki so za takšno opravilo popolnoma dovolj dobri in zmogljivi.

Če imate računalnik z naloženim operacijskim sistemom Windows, potem imate tak program že doma. Sliši na ime Microsoft Movie Maker. Resnici na ljubo gre za sila preprost program, s katerim večina uporabnikov ne bo nazadovoljnejša. Dejansko pa deluje, in več kot to za osnovni prenos vsebin ne potrebujete. Drug brezplačen program, ki ga že leta omenjamo pri vseh video opravilih, pa je Virtual Dub, ki zna vse, kar znajo veliki, samo vmesnik je manj bleščeč. Vsekakor bo dovolj za vse vaše potrebe, tudi če se boste tega opravila lotili zelo resno. Omogoča namreč vse, od zajema do obrezovanja filma, različne oblikovne popravke, montažo in še in še. Ne pustite se odgnati z videzom zelo preprostega vmesnika, saj meniji skrivajo tudi vsebine, ki jih še profesionalci ne potrebujejo prav pogosto. Za vse skupaj pa potrebujte le nekaj potrpljenja in raziskovanja po menijih.

Tovrstnih brezplačnih programov pa boste tudi sami brez težav našli več, kot jih potrebujete. Če vam ne bodo zadoščali, pa je na voljo tudi precej dokaj poceni programov za obdelavo videa, ki vas bodo vodili po korakih od zajema video vsebin do urejanja, dodajanja menijev in zapisa na DVD.

Če vaše naprave za predvajanje videokaset ne delujejo več, pa je vsaj za nekatere formate dokaj preprosta rešitev nakup ustreznega VHS ali drugega predvajalnika, kombiniranega z DVD-predvajalnikom. Nekateri so kombinirani celo z DVD-zapisovalnikom, kar pa je nekoliko dražje. Cene predvajalnikov se sučejo v okolici dvesto evrov, kar je precej, a če imate veliko videokaset, se to na koncu lahko celo izplača. Naprave za predvajanje VHS, Video 8, Hi 8 in podobnih kaset pa so vse redkeje na policah trgovin in stanje bo samo še slabše. Pri kakšnih še starejših in manj razširjenih formatih pa boste le težko našli ustrezen predvajalnik.

Ko je vsaj predvajalni del urejen, pa ni nujno filme zajemati z domačim računalnikom. Na voljo je precej videosnemalnikov, ki snemajo na DVD-je in med drugimi priključki premorejo tudi analogni vhod, na katerega je mogoče priključiti vse vrste analognih predvajalnikov in kamer. Tak način digitalizacije je seveda veliko preprostejši kot z računalnikom. Posnetke pa boste žal prenesli brez obdelave. Tako kot so na starem mediju. Seveda lahko pozneje posnetek prenesete z DVD-ja v računalnik in ga obdelate, če to želite. Tovrstne naprave stanejo od dobrih sto evrov za modele brez trdega diska in nekje od dvesto evrov naprej za modele s trdim diskom.

Rešitev je, kot rečeno, manj naporna, traja pa še vedno toliko, kot traja predvajanje posnetkov, samo zraven vam ni treba biti biti. Kot navadno, pa so udobnejše rešitve le nekoliko dražje kot tiste bolj zoprne. Ker je tak snemalnik vsakodnevno uporaben za snemanje TV-programov, časovni zamik programa in predvajanje DVD-jev, pa tudi cena ne bo videti tako grozna, saj ga boste uporabljali tudi potem, ko boste končali z opravilom, zaradi katerega ga boste kupili.

Za manjše število posnetkov na starih kasetah pa je vsekakor ceneje obiskati katerega od studiev, saj je cena ure presnemavanja od nekje deset evrov za prvo uro in za vse naslednje polovico manj, drugje pa je do dve uri osem in pol evrov in vsaka naslednja ura tri in pol. Nekdo tretji računa pet evrov na uro. Cene pa so torej zelo različne, zato svetujem temeljito iskanje in izbiro. Treba je računati s tem, da presnemavanje ni edini strošek. Poglejte še, kakšna je cena za sam zapis posnetka na DVD, kakšna je poštnina, koliko morebitno urejanje posnetka in še kaj.

Pri celuloidnih filmih je ne boste odnesli tako poceni. Tudi če imate projektor, si z njim načeloma ne morete prav veliko pomagati. Razen če ste zelo trmasti in predvajate film na kakovostno platno in z digitalno kamero snemate dogajanje na platnu. Ni ravno ne vem kakšna rešitev, a če je sila, bi tudi to zneslo. Če mularija tako krade nove filme v kinodvoranah in jih objavlja v internetu, potem bi tudi vam uspelo. Ker si verjetno želite nekoliko višjo kakovost posnetkov, pa bo treba nalogo prepustiti komu, ki se s tem resneje ukvarja in ima ustrezne naprave. Na srečo se precej studiev, ki presnemavajo videokasete, ukvarja tudi s prenosom celuloidnih filmov na nove medije, tako iskanje ne bo prav dolgo in težko. Res pa je, da jih je vseeno nekoliko manj. Tako vsaj za 8 mm filme ne bo večjih težav, za 16 mm pa bo že nekoliko težje najti izvajalca. In ker je postopek nekoliko bolj zapleten, tudi cene ne bodo prav nizke. Tako bo pri enem od ponudnikov stalo prvih deset minut presnemavanja filma slabih dvajset evrov in vsaka naslednja minuta devetdeset centov, pri drugem pa smo našli ceno storitve po dolžini koluta filma, in sicer 15- do 30- minutni film dvajset evrov, 10−14 minut deset evrov in 3−5 minut pet evrov. Na srečo so celuloidni filmi, vsaj amaterski, dokaj kratki. Če ste vi ali pa vaši starši veliko snemali, pa se tega seveda nabere in bo cena lahko tudi precejšen zalogaj za družinski proračun. Ker so nekateri spomini neprecenljivi, pa je to seveda bolje kot izgubiti dragocene posnetke.

Moj mikro, julij avgust 2011 | Slavko Meško |