Trdi diski, zunanji ali notranji, so med delovanjem občutljivi na fine vibracije, saj jim pomenijo obremenitev med delovanjem. Zato nekateri predlagajo, da je na vlaku ali letalu med delom bolje imeti prenosnik v naročju, saj telo duši vibracije kot na mizici. Pri tem pa je treba paziti, da z deli telesa ne prekrijete hladilnih odprtin, saj bi s tem storili več škode kot koristi. Diski so občutljivi tudi na temperaturo. Vgrajeni v računalnik manj, saj jih tako kot druge elemente hladi zrak, čisto nekaj drugega pa so prenosni diski. Zunanji diski običajno nimajo vgrajenega sistema hlajenja, prav tako pa jih odložimo, kjer nam »paše«, torej tudi na sonce vročega poletnega dne. Zato so splošni napotki za daljšo življenjsko dobo naslednji. Disk ali napravo, v katero je vgrajen, imejte v hladnem del prostora in tam, kjer ni vibracij. Zunanje diske, če je to mogoče, postavite na rob, saj je tako zraku izpostavljen večji del njegove površine in je odvajanje toplote boljše. In ko ga ne potrebujete, naj bo izključen.

Podobno velja za trde diske, ki so vgrajeni v namizne računalnike. Temperaturo delovanja diska lahko preverite z ustreznim programom, pod pogojem, da je disk opremljen s tipalom za merjenje temperatur. Sistem ali spet program lahko preveri tudi, koliko slabih delov je na disku, kar naj bi bil eno od opozoril, da se lahko disk pokvari, čeprav v začetku omenjena Googlova analiza tega ne potrjuje. So pa ugotovili, da bo disk prej »izdahnil«, če je obremenjen – če stalno piše in bere podatke, plošče ša se po nepotrebnem vrtijo. Drugače povedno, dnevno pregledovanja protivirusnega programa vsega, kar je zapisano na disku, zmanjša njegovo življenjsko dobo. Pa tudi potrebno ni, saj je zaradi načina delovanje teh programov računalnik kljub temu varovan. Pametno je tudi nastaviti prehod diska iz delujočega stanja v stanje pripravljenosti po 15 do 20 minutah neaktivnosti pri namiznih računalnikih in na pet minut pri prenosnikih, ki delujejo na baterije. Če pa je ta čas prekratek, lahko obremenite motor diska, ki se bo stalno zaganjal in ugašal, kar spet ni dobro za življenjsko dobo diska.

Diski SSD niso občutljivi na vibracije, saj nimajo premikajočih se delov, so pa občutljivi na visoko temperaturo. Pri njih se pojavi težava z največjim številom možnih zapisov v eno pomnilniško celico, ki naj bi se gibalo okoli 10 tisoč. Zato imajo ti diski vgrajen algoritem, ki spremlja število zapisov v celico in optimira zapisovanje tako, da so vse celice približno enako obremenjene. Algoritem deluje najbolje, če pomnilniški prostor diska SSD ni zaseden več kot 75-odstotno. Življenjsko dobo diska SSD lahko podaljšate tako, da ga uporabljate v aplikacijah, kjer je zapisov manj oziroma sistem večinoma bere podatke z diska.

TEŽAVE Z BATERIJAMI

Vse mobilne naprave potrebujejo baterije, ki skozi čas oziroma prek ciklov polnjenja in praznjenja prej ali pozneje postanejo neuporabne. Pri tem je zanimivo, da baterije nekaterih naprav, na primer predvajalniki glasbe, »izdahnejo« veliko prej kot drugi vgrajeni deli. Zamenjava baterije je pri nekaterih napravah, tipični predstavniki so Applovi izdelki, za večino uporabnikov možna zgolj na servisih in se cenovno v veliko primerih ne splača. Saj uporabnik raje da nekaj deset evrov več in dobi novo napravo, kot da plača za baterijo dobršen del cene naprave. Namerno? Pametneje je torej, da skušamo podaljšati življenjsko dobo »originalne« baterije.

Vsaka, tudi litij-ionska, ima optimalno področje delovanja, v katerem se najmanj »stara«. Baterijske celice se starajo hitreje, če so vedno 100-odstotno napolnjene, zato na primer ni ravno pametno polniti mobilnega telefona že, ko je baterija na pol prazna. Podobno velja za prenosne računalnike, pri katerih se velja izogibati poganjanju programov, kot so 3D-igre. Višji ko je tok, ki ga daje baterija, slabše je to zanjo. Zahtevne aplikacije v prenosniku zato poganjajte, ko je ta priključen v omrežje, pred tem pa iz njega odstranite baterijo. Najbolje je, ko je napolnjena približno na 75 odstotkov. Če tako uporabljate prenosnik večino časa, baterijo shranite v hladen prostor in jo vsakih šest mesecev ponovno napolnite na 75 odstotkov.

ŽIVLJENJSKA DOBA ZASLONOV

Tipična življenjska doba svetila CCFL, ki je verjetno prvi del, ki odpove pri kolikor toliko kakovostnem ploskem zaslonu, je okoli 15 tisoč ur. Po tem času slika ni več taka, kot bi morala biti, saj je le pol toliko svetla. Osnovni napotek je, da zaslon (monitor ali televizor) ugasnite vedno, ko ga ne potrebujete, in se ne zanašajte na ohranjevalnike zaslona, saj zaradi njih zaslon še vedno deluje. Čas, po katerem se monitor sam ugasne znotraj sistemskih nastavitev Windowsov, naj bo 10 minut. Če pa opazite, da zaradi tega stalno »zbujate« monitor, zvečajte čas na vrednost, ki vam najbolj ustreza. Velika frekvenca prižiganja in ugašanja namreč slabo vpliva na življenjsko dobo elektronike v monitorju ali televizorju.

Tudi za zaslone velja, kot za večino elektronike, da visoke temperature zanje niso najprimernejše, zato to upoštevajte pri izbiri mesta, kjer bo naprava stala. Vsekakor ne tam, kjer je neposredna sončna svetloba, saj lahko v senčnih mestih znižate svetilnost s 100 na 85 odstotkov. Slika je še vedno prava, svetilni element je manj obremenjen in proizvaja manj odvečne toplote, ki škodi elektroniki.

Pogost razlog odpovedi zaslonov so mehanske poškodbe, še posebej pri mobilnih napravah. Za pametne telefone, tablične računalnike se zato splača kupiti zaščito plast, ki jo nalepite na zaslon oziroma imejte te naprave v zaščiteni torbici.

Moj mikro, september 2011 | Jan Kosmač |