S tem je nastala linija CER (cifarski elektronski računar), prvi model pa je bil CER-10, ki je luč sveta ugledal leta 1960. V osnovi je bil narejen iz elektronk in elektronskih relejev. CER-10 velja za prvi digitalni računalnik v Jugoslaviji in južni Evropi. Aleksiću je pri delu pomagala ekipa desetih inženirjev, desetih tehnikov, prototip pa so sestavili na BK institutu v Vinci, potem pa so ga v Beogradu na Pupinu redizajnirali in dali v uporabo Tanjugu leto pozneje, jugoslovanska vlada pa je CER-10 uporabljala med letoma 1963 in 1967. Računalnik je danes na ogled v Muzeju znanosti in tehnologije v nekdanji prestolnici. CER-10 je imel 1750 elektronk, 1500 tranzistorjev, primarni pomnilnik je bil narejen iz 4096 30-bitnih zlogov z magnetnimi jedri, sekundarni pomnilnik pa je luknjal trak. CER-10 je zmogel 1600 operacij na sekundo.

Leta 1964 so na Pupinu predstavili CER-20, ki je bil zasnovan kot elektronski računovodski računalnik, saj je domači trg kar hlastal za sodobnimi rešitvami. CER-22, narejen tri leta pozneje, pa je bil namenjen bančnim transakcijam. Linija CER je obsegala še nekaj drugih modelov, CER-11, CER-12 in CER-200, a je o njih bolj malo znanega.

Konec sedemdesetih let je EI Niš računarski centar začel sestavljati mainframe H6000 po Honeywellovi licenci, računalnik pa je bil spet v glavnem namenjen bankam. Računalnik se je zelo obnesel, kar je pozneje vodilo do domače izdelave delov. Podjetje je izdelovalo tudi modela H6 in H66. H6 je bil v uporabi pri velikih podjetjih za poslovne aplikacije, poganjal je operacijski sistem GCOS, veliko pa jih je končalo tudi v izobraževalnih ustanovah, kjer so mleli še v pozna osemdeseta, ko so osebni računalniki prevzeli primat.

Če se je do osemdesetih nekdanja država zanašala le na notranje vire in so prevladovali domači izdelki, je politika le omilila visoke carine na uvoz računalnikov, kar je pripeljalo do poplave tujih računalnikov in krčenja tako proizvodnje kot razvoja z domačim znanjem. Kljub temu so na Institutu Mihajlo Pupinu in v Sloveniji pri Iskri Delti še naprej razvijali svoje rešitve, CER je sprožil novo linijo TIM, Iskra pa se je proslavila z modelom 800, DEC-ovim klonom z lastnim operacijskim sistemom Delta/M.

Osemdeseta so tako kot drugod po svetu prinesla razcvet mikroračunalnikov. Kar nekaj podjetij bivše Jugoslavije je poskusilo izdelati svoj mikroračunalnik po vzoru takratnih uspešnic hišnih računalnikov. Institut Ivo Lola Ribar je naredil Lolo 8, na Pupinu v Beogradu so sestavili TIM-001, EI Pecom 32 in 64, PEL iz Varaždina je naredil dva »ptičja« modela Galeb in Orao in serijo Ivel.

Na ljubljanskem Institutu Jožef Štefan so leta 1984 pod vodstvom Marjana Miletiča, nekdanjega šefa Iskre Delte, naredili prvi 16-bitni mikroračunalnik PMP-11. Imel je 8-megaherčni DEC T-11 CPU, 64 kB RAM-a, 10-megabajtni trdi disk, 8-palčno disketno enoto in dva RSR-232 porta za video terminal in zunanjo komunikacijo. A namesto da bi domače znanje postalo tržna uspešnica za široke množice, se je vse ustavilo na za akademske projekte tipičnih napakah. Računalniki so bili izjemno dragi in za množice nedosegljivi, sploh v primerjavi s takratnimi hiti Commodore 64 in ZX Spectrum. Programska oprema je bil strogo poslovne narave in pomanjkanje zabavnega programja je prav tako odvrnilo mnoge navdušence, za nameček pa se teh računalnikov ni dalo kupiti v prosti prodaji. Vsega skupaj je IJS sestavil in prodal kakih 50 primerkov PMP-11.

Zatorej je logična pot zgodovine pri domačih računalih te zanesla predvsem v državne ustanove in podjetja, kjer niso smeli uvažati računalniške opreme. Če dodamo, da je bila večina ustanov in podjetij v državni lasti, potem je logično, zakaj hipni računalniki in pozneje IBM-ov PC niso takoj prodrli na lokalni trg poslovnih uporabnikov. A če je bil na eni strani uvoz opreme za podjetja strogo reguliran, je država z omejitvijo vrednosti in pomnilnika za uvoz računalnikov, da bi s tem pospešila domačo proizvodnjo, navadne državljane prisilila v iznajdljivost. Tako je čez mejo na sončno stran Alp nezakonito priromala plejada 8-bitnih hišnih mlinčkov, nekateri, da bi zadostili predpisom, celo v kosih. Do srede osemdesetih je v Jugoslaviji vzcvetel sivi trg računalnikov s C64 na čelu, k širjenju pa je pomagalo tudi takrat še zelo sveže piratsko dogajanje s presnemavanjem kaset.

A enemu od domačih izdelkov je vendarle uspelo pomoliti glavo iz tuje legije. Voja Antonović je izdelal legendarno Galaksijo. Računalnik je bil v bistvu kit z diagrami in navodili, kako ga sestaviti, ti pa so bili objavljeni v posebni izdaji revije Galaksija Računari u vašoj kuči januarja 1984. Ni nepomemben podatek, da se je, čeprav računalnik ni bil na voljo kot gotov izdelek, kar dobrih 1000 zanesenjakov lotilo izdelave tega računalnika.

Doba hišnih računalnikov v osemdesetih je doživela dober odziv po vsej Jugoslaviji. Država seveda v svojih zakonih ni razumela pojma piratstva in že omenjeno presnemavanje kaset je šlo celo tako daleč, da so softver predvajali kar na radijskih postajah, kjer si ga je potem prebivalstvo iz etra posnelo na kaseto. V Sloveniji so s tem začeli na Radiu Študent, pozneje tudi na Radiu Slovenija. Takratni računalniški mediji, vključno z revijo, ki jo berete, so bili polni malih oglasov, ki so ponujali poceni (piratsko) programsko opremo. Nehote je ta danes seveda nelegalen pristop poskrbel, da je imel vsak uporabnik domačega računalnika praktično poceni in neomejen dostop do stotine, če ne celo tisoče softverskih naslovov. Načelo je rezultiralo v številnih uspešnih programerjih in naslovih, ki so se posla učili prav iz tega »poceni« softvera, a dvorezen meč je po drugi strani onemogočal, da bi posameznik s svojim znanjem in izdelki uspel iz tega narediti posel.

Ko so se osemdeseta nagnila v drugo polovico, so na naše konce začeli prodirati tudi 16-bitniki, predvsem Amiga in Atari ST. Domači uvozniki so bili zaradi dajatev seveda nekonkurenčni, ljudstvo pa se je še vedno znašlo po svoje z bolj ali manj kontrabantarskimi rešitvami. V istem obdobju se je začel tudi preboj PC-ja. Podjetja na območju nekdanje države so naredila celo vrsto različnih kompatibilnežev z IBM AT (TIM PC in Lira) in tudi prva domača UNIX delovna postaja Iskra Delta Triglav je takrat ugledala luč sveta. A spet, carinske omejitve so te izdelke pripeljale le v državna podjetja, ki jim je bilo onemogočeno nabavljati drugo opremo razen domače. Ko se je desetletje končalo, se je zgodil razpad države in skupaj z novimi entitetami se je sprostil tudi uvoz računalniške opreme, kar je po eni strani omogočilo hitrejše opismenjevanje množic z računalniki, po drugi pa dokončni zaton računalniške industrije na tleh bivše skupne države.