Faks pravzaprav niti ni tako nova iznajdba in sega globoko v 18. stoletje in je celo starejši od telefona. Škotski izumitelj Alexander Bain je izdelal kemično mehansko napravo in že leta 1846 v laboratoriju reproduciral grafične simbole, prvi patent na področju, ki ga zajema faks, pa je prejel že tri leta prej. Njegovo tehnologijo je izpopolnil Frederick Bakewell, italijanski fizik Giovanni Caselli pa je iznašel napravo z imenom pantelegraf in jo uporabil na prvi komercialni servisni liniji med Parizom in Lyonom leta 1865, dobrih enajst let pred iznajdbo telefona.
Razvoj je od tu naprej tekel bliskovito, leta 1881 je Anglež Bidwell sestavil skenirni fototelegraf, ki je bil prva tovrstna mašinca, ki je znala presneti dvodimenzionalni original brez ročnega risanja ali pisanja. Okoli leta 1900 je nemški fizik Arthur Korn iznašel tako imenovani Bildtelegraph, ki je postal v celinski Evropi zelo razširjen, potem ko so leta 1908 iz Pariza v London poslali fotografijo pogrešane osebe. Leta 1888 je prišlo tudi do preboja v elektronskem poslovanju, četudi na zelo primitiven način. Elisha Grey, ameriški izumitelj, je izdelal teleautograf, s katerim je bilo mogoče podpisati ali avtorizirati dokumente na velike razdalje.
Leta 1924 je šel faks tudi v brezžično okolje. Richard Ranger, dizajner pri Radio Corporation of America, je izumil brezžični fotoradiogram ali čezoceanski radio faksimile. Fotografija predsednika Calvina Coolidgea, poslana iz New Yorka v London 29. novembra 1924, je postala prva čezoceansko poslana fotografija, komercialna raba Rangerjevega izuma pa se je začela dve leti pozneje. In da bo tehnični šok za tehnofile iz konca 20. stoletja še večji – isto leto je AT&T-jev inženir Herbert Ives poslal in reproduciral prvi barvni faks. V šestdesetih je šel faks tudi na satelit, ko so Američani poslali fotografijo iz testnega laboratorija v New Jerseyju v Portoriko.
A takrat je bil faks pravzaprav še vedno eksotična in storitvena rešitev, dokler leta 1964 Xerox trgu ni predstavil prve komercialne naprave LDX ali Long Distance Xerography. Njegov naslednik dve leti pozneje pa je postavil standarde, ki se jih današnje naprave praktično še vedno držijo. Do takrat so bili faksi tehnično zapletene in drage naprave, ki jih ni bilo enostavno upravljati. Xeroxov Magnafax Telecopier je tehtal dobrih dvajset kilogramov in ga je bilo mogoče priklopiti na običajno telefonsko linijo. Naprava je lahko običajni list papirja prenesla v dobrih šestih minutah. Treba je vedeti, da so bili to še vedno začetni časi analognega prenosa podatkov, prvič pa je hitrost pod minuto padla z Dacomovim faksom, ki je imel vgrajeno digitalno kompresijo podatkov, prevzeto od Lockheeda, ki jo je razvil za komunikacijo med sateliti.
Do konca sedemdesetih se je veliko podjetij podalo na trg faksov, kar je privedlo do hitrega nadaljnjega razvoja manjših, lažjih in hitrejših naprav. Xerox je razvijal dalje in v začetku osemdesetih so nekatere njegove naprave omogočale pošiljanje faksov po ethernetu.
Leta 1986 smo dobili tudi prvo kartico za PC, ki je ob modemskih sposobnostih znala prenašati tudi faksirane vsebine, a ker se je vse dogajalo v računalniku, je postalo jasno, da se bo faks prej ali slej moral umakniti računalnikom, še posebno ko se je hitrost interneta dvignila nad klasične analogne nekajkilobajtne trilobite.
Sredi devetdesetih so s prehodom na digitalno telefonijo začeli izginjati tudi stari analogni faksi in danes je vsak spodoben faks, če ga že morate uporabljati, tudi VoIP-naprava.
Da se faks še vedno vleče, čeprav se zdi tako tehnično kot namensko zastarel, izhaja najbrž le iz pojmovanja originala, verodostojnosti podpisa ali štampiljke na uradnih listinah. Ni vam treba biti tehnogeek, da ugotovite, da faksa praktično ne potrebujete. Če bi morali pred petnajstimi leti poslati fotografijo prijateljem ali podpisan dokument drugemu podjetju, bi jo ti dobili na črno-belem zvitku, danes pa boste prvo opravili najhitreje z mobilnim telefonom, drugo pa z optičnim čitalcem, ki bo dokument prestavil v PDF, vi pa ga boste poslali po elektronski pošti. Saj res, optični čitalec je pravzaprav še edina uporabna komponenta faksa, ki je nekje proti koncu evolucije postal večfunkcijska naprava v navezi s tiskalnikom in posledično fotokopirnim strojem.
A po tehtnem premisleku je tudi slednje pravzaprav nesmiselno (kar pa je tajnicam stare šole praktično nemogoče dopovedati) – podpis v fakturo lahko prilepite tudi v Wordov dokument, ki ga pošljete oni strani, čeprav pri poslovanju od leta 2010 tudi pri nas za veljavnost računa nista potrebna ne podpis ne štampiljka. Ampak tajnice bodo rekle – potrebujemo originalni podpis, čeprav ga bodo potem tako ali tako natisnile na papir ali dobile iz faksa.
Tako je po 160 letih od zametkov faksa danes ta le še artefakt nečesa, kar je internet nesporno porazil, in ko v pisarni zagledate faks, snemite klobuk in se poklonite zgodovini.
V spomin na stare čase
Najdlje so pri neumornem zagovarjanju faksiranja ostale prav tete pri Telekomu Slovenije. Še pred letom in pol so, potem ko so vam zaradi neplačila izklopili internet, težile, da plačajte račun in pošljite potrdilo po faksu. Teženje mnogih uporabnikov, da v 21. stoletju nimajo razloga imeti faks, ni ustavil niti izgovor, da naj gredo potrdilo poslat na pošto, če so tam že tako ali tako plačali položnico. Saj ne, da že kakih deset let tehnofili uporabljamo spletno bančništvo. Bistvena je bržkone bila zavest, da lahko potrdilo iz spletne banke priredimo, niti ni podpisano, medtem ko je na položnici jasno vidno, da je bila plačana. Saj ne, da bi ugovarjali, da lahko tako eno ali drugo naredimo v Photoshopu. In tako je nekega dne tudi ta nesmisel odšel v zgodovino in danes potrdilo pošljemo po elektronski pošti … Aja, saj res, če smo odklopljeni, pa prek telefona.
Moj mikro, November December 2012 | Artur Švarc |
