Za delo nepogrešljiva zadevščina je seveda tudi računalniška miška, kot ime pa se prvič pojavi v publikaciji Billa Englisha iz leta 1965 Computer-Aided Display Control. Pravi predhodnik miške je sledilna kroglica, ki je bila patentirana – verjeli ali ne – že davnega leta 1947 kot del analognega računalnika za določanje tarče v zraku. Reč je bila vojaška skrivnost in ni prišla dlje od prototipa, prav tako ne kot podobna kanadska vojaška naprava DATAR, digitalni računalnik za preračunavanje smeri plovil, tudi tu je bila za določanje pozicije pripravljena kroglica in spet – skrita pred javnostjo.

Čeprav se doba računalništva počasi preveša v obdobje tablic in drugih manj velikih naprav, je osebni računalnik v svoji 30-letni zgodovini brez vhodnih naprav nemočen. Prav mogoče je, da bomo nekoč namesto tapkanja po tipkovnici in ne nazadnje zaslonu tablic z računalnikom komunicirali s pomočjo misli. Na tisto vmesno idejo, ki se je v domačih okoljih spominjamo že vsaj iz srede devetdesetih let, da bomo računalu na glas narekovali ukaze in besedilo, lahko za nekaj časa mirno pozabimo. Vse se je začelo s tipkami.

Ena od tehničnih rešitev, ki je dvanajst let v novem tisočletju nesmiselna, še pred desetimi leti pa je bila del sodobnega poslovanja, je faksimile ali faks. Da bodo internet in brezžične povezave strojček, po katerem smo pošiljali sliko dokumenta ali kakršnega koli drugega umotvora, postavile na hladno, je bilo jasno od trenutka, ko smo po e-pošti poslali prvo sliko ali dokument. Da se ohranja še danes, gre bržkone pripisati le tajnicam stare šole, ki rešitev, ki jih ponuja internet, še niso povsem doumele.