Neodvisno od teh vojaških poskusov je na Stanfordu Douglas Engelbart naredil prvi prototip miške, kot jo poznamo danes. Gospod, ki je umrl v začetku letošnjega julija, za pogruntavščino dveh pravokotno postavljenih koles in stikala nikoli ni dobil priznanja, patent stanfordskega raziskovalnega inštituta pa se je iztekel, preden je miška prišla v komercialno uporabo. Engelbart je miško razvil kot del širšega projekta za upravljanje z napravami, a namesto senzorjev na nosu in naglavnih mehanskih žiroskopov je miška prevladala zaradi svoje enostavnosti in hitrosti.

Hkrati s Stanfordom je tudi nemški Telefunken razvil Rollkugel ali kotalečo se kroglico. Sledilna kroglica, prav tako namenjena upravljanju radarskih sistemov, je na neki točki dobila obrnjeno zasnovo in so jo premikali po mizi, vendar nikoli ni bila patentirana, ker se je Nemcem zdela pogruntavščina nepomembna, in tako je oče namiznega glodavca tudi uradno Engelbart.

Miška je v uporabo prilezla pri Xeroxu, ki je na svojem računalniku Alto prvi predstavil grafični vmesnik z okni in kazalcem. Tako da vsi mlajši, ki okenske sisteme pripisujete Gatesu in Microsoftu, pojdite klečat v kot. Windowsi so kopija okenskih operacijskih sistemov na Machintoshu, Amigi, Atariju in seveda številnih praosebnih računal, kot sta Xeroxov Alto in Wirthov Lilith.

Je pa Microsoft razvil svojo miš in jo že leta 1982 prilagodil za uporabo z zgodnjim tekstovno zasnovanim Wordom, vse ostalo, kar imate danes ob tipkovnici, pa je zgolj sodobna zgodovina in evolucija že prežvečenih pogruntavščin.

Svojo zgodbo so pisali tudi vmesniki. Prvo mišovje so pri Applu priključevali na tehnično precej primitiven Apple Desktop Bus, ki je omogočal priklop več mišk naenkrat in je zdržal vse do leta 1998, ko je tudi Apple prevzel standard USB, ki je to še danes. Na drugi strani je Atari ustvaril svoj standardni DE-9 konektor, ki je najprej služil za joysticke pri vseh osembitnih hišnih mlinčkih, enakega pa sta uporabljala tudi Amiga in Atari. PC je prišel najprej z velikim serijskim vmesnikom RS-232C in potem 9-pinskim SUB-D, tega je zamenjal priključek PS2, dokler tudi tu ni prevladala USB-arhitektura, ki velja še danes.

V času razcveta mišk v osemdesetih in devetdesetih so bile vse miške mehanske s kroglico, ki je vrtela dva koluta, naslednji korak pa je bila optika v optomehanskih miškah, ki je beležila vrtljaje kolesc. Prva stvar, ki je izginila, je bila kroglica, ki so jo nadomestile diode, ki so sledile neposrednemu premiku po podlagi, in pozneje še laserji, miška pa je v zadnjem desetletju izgubila tudi repek in prešla na brezžično delovanje.

V začetku dostopnega računalništva so bile miške razmeroma robato oblikovani izdelki z malo poudarka na ergonomiji, moderno miško pa so zasnovali pri Ecole Polytechnique v Lozani v Švici ter je vsebovala gumasto kroglico s kovinskim jedrom in tri gumbe in po tem se je zgledovala večina vse do prihoda koleščka v devetdesetih, danes pa ima vsaka malo bolj napredna miš še vsaj gumb ali dva več.

Moj mikro, September Oktober 2013 | Artur Švarc