Pri odločanju o tem, na kak način bomo preizkusili novo različico operacijskega sistema, imamo na voljo več možnosti. Če imamo kak računalnik viška, lahko sistem namestimo nanj. A to je malo verjetno. Doma običajno nimamo odvečnih računalnikov, če pa že kje kakšen je, najverjetneje ni primeren za testiranje novih sistemov. Ti so, kar zadeva strojno opremo, običajno bolj zahtevni od predhodnikov, odvečni računalniki pa so postali odvečni večinoma zato, ker njihova stroja oprema ni dohajala obstoječe različice operacijskega sistema in programov, ki tečejo v njem.

Druga možnost, ki je neprimerno bolj uporabna, je namestitev sistema tako, da ga namestimo na prazno particijo na disku, vzporedno z obstoječim sistemom, računalnik pa nas bo ob zagonu vprašal, kateri sistem bi radi zagnali. Izdelali si bomo torej tako imenovani »dvozagonski« ali dual-boot sistem. Tak način je precej dober, saj lahko sistem testiramo v realnem okolju našega doma ali službe, torej računalnik postavimo pred enake naloge, kot ga bodo čakale, če se odločimo za prehod. Slaba lastnost sistema je v tem, da se moramo vedno vnaprej odločiti, kateri sistem bomo zagnali, saj prehod iz enega v drugega ni mogoč brez ponovnega zagona računalnika. Poleg tega večinoma nimamo prazne particije, kamor bi sistem lahko naložili. Že res, da obstaja kup orodij, s katerimi jih je mogoče ustvariti naknadno, nekatera od njih so včasih vključena kar v namestitveni program sistema, a je stvar lahko za začetnike dokaj zapletena. Zgodilo se je tudi že, da so neizkušeni uporabniki ob zagonu namestitvenega programa izbrali napačno, torej že zasedeno particijo, in si izbrisali podatke ali pa celo obstoječ sistem. Vzporedna namestitev je torej zelo priročna in daje tudi realno sliko o tem, kako se bo sistem obnašal pri vsakdanjem delu, nosi pa s seboj tudi nekatere nevarnosti, ki se jih je treba zavedati.

Tretji način, ki ga bomo na tem mestu tudi opisali v praksi, je tako imenovana virtualizacija. Na področju osebnih računalnikov se je prvič pojavila okoli leta 2000. Gre za to, da je mogoče nov operacijski sistem namestiti kar znotraj obstoječega operacijskega sistema v obliki navideznega, virtualnega računalnika. Nov sistem »misli«, da gre za samostojni računalnik in se tudi tako obnaša, v resnici pa gre le za poseben program, ki ima to lastnost, da nove sisteme pretenta do te mere, da ti verjamejo, da delujejo samostojno. V praksi je to videti tako, da znotraj obstoječega sistema zaženemo program za virtualizacijo, v njem pa nato zaženemo operacijski sistem, ki smo ga prek njega namestili. Ta sistem pa se ne zažene, kot smo običajno vajeni, ampak kar v oknu, enako kot kateri koli drugi program. Tako imamo lahko celo zagnanih več operacijskih sistemov hkrati. Ker pa so operacijski sistemi dokaj zahtevni, kar zadeva zmogljivost, se je treba zavedati dvojega: virtualni sistem, vsaj v preizkusni obliki, o kateri govorimo na tem mestu, ne bo deloval tako hitro in grafično prijazno, kot če bi bil nameščen »pravilno«, poleg tega pa bo pogosto zahteval točno določeno količino sistemskih virov, posebej pomnilnika, zase. To pa pomeni, da je dobro, če imamo v računalniku čim več delovnega pomnilnika in je naprava tudi drugače čim bolj zmogljiva.

Programov za virtualizacijo je kar nekaj. Prvi (v okolju Windows) je bil VMWare, kar nekaj časa za njim je nastal Microsoftov Virtual PC, pa VirtualBox, Hyper-V in še kakšen bi se našel. Nekateri od teh programov so brezplačni, drugi plačljivi, vse pa je odvisno od tega, kaj ponujajo. In za katerega se torej odločiti? Pri sistemih, kot so Windows 7 ali nižjih ter različnih »aromah« Linuxa, je pravzaprav vseeno. Tako VMWare kot Microsoft ponujata brezplačne različice svojih virtualizacijskih programov, VirtualBox pa je brezplačen že v osnovi. Vsi našteti programi delujejo zadovoljivo dobro, kar je tudi mogoče pričakovati. VMWare ima na tem področju največ izkušenj, za Virtual PC-jem in Hyper-V-jem stoji Microsoft, za VirtualBoxom pa Oracle, torej sama izkušena imena, ki si že zaradi svojega slovesa na smejo privoščiti negativnega odstopanja.

Radi bi si ogledali, kako namestiti Windows 8. Glede na to, da smo omenjali le tri igralce v zvezi z virtualizacijo in da smo zapisali, da gre za izkušena imena, bi lahko sklepali, da je vseeno, kaj izberemo. A izbira na žalost ni tako pestra. Človek bi si mislil, da je Microsoft, glede na to, da gre za njihov operacijski sistem, poskrbel, da ga bo mogoče namestiti z njihovimi virtualizacijskimi rešitvami, a ni čisto tako. V času nastajanja tega prispevka je bilo jasno zapisano, da Windows 8 ne deluje z nobeno različico Microsoft Virtual PC ali Microsoft Virtual Server, pa tudi z Windows 7 XP Mode ne. Če želite uporabiti njihova orodja, morate poseči po Hyper-V iz Windows 8 Developer Preview ali pa Hyper-V iz Windows Server 2008 R2. Če hočete uporabiti kak drug program za virtualizacijo, ste omejeni na VMware Workstation za Windows najmanj različice 8.0 ali VirtualBox za Windows najmanj različice 4.1.2.

Moj mikro, april 2012 | Zoran Banovič |