Z diapozitivi je nekoliko bolj zapleteno. Ker gre za majhen format, diapozitiva ne moremo kar tako zajeti na navadnem optičnem bralniku. Za nekatere modele bralnikov so na voljo dodatki namenjeni prav temu. V preteklosti je bilo tega več oziroma za več modelov, dandanes pa gre bolj za redkost, saj so v prodaji namenske naprave za zajemanje diapozitivov in negativov po dokaj ugodnih cenah. Tako od dobrih sto evrov naprej, pri stopetdesetih so že kar spodobni modeli namenskih bralnikov. Seveda pa so to modeli, s katerimi gre delo bolj počasi. Nosilci so navadno za enega dva ali tri diapozitive, za film je navadno na voljo nosilec za razrezane filme s pet posnetki, v glavnem pa je vse skupaj bolj kot ne ročno delo. Večji in zmogljivejši tovrstni bralniki pa dosegajo ceno tudi nekaj sto evrov. Kakor koli že, ne glede na obliko se najprej prepričajte, ali ima bralnik dovolj visoko ločljivost zajema diapozitivov. Čeprav ločljivost ni vse, pa kljub vsemu potrebujete vsaj nekaj milijonov slikovnih pik za kakovostno digitalno fotografijo. Na srečo že poceni modeli dosegajo ločljivost tam nekje okrog pet milijonov pik, nekoliko dražji pa deset in več.

Če imate diapozitivov veliko, je vredno razmisliti o takšni namenski napravi, čeprav bo kakovost zajemanja diapozitivov pri profesionalnem stroju za te namene precej večja. Pri veliki količini pa bo žal takšna tudi cena. Seveda je odvisno tudi od naprave, ki jo uporabljajo v studiu. Dobro je preveriti, saj lahko kdo trži te storitve, a jih opravlja z dokaj ceneno napravo.

In še cene storitev. Podobno kot pri fotografijah, v nekaterih studiih pa je cena celo popolnoma enaka. Studio, kjer smo preverili cene, računa pol evra za vsako fotografijo, če bo teh manj ko sto, za sto do sto petdeset bo vsaka stala štirideset centov, in trideset, če boste dali digitalizirati več kot petsto fotografij. Se pravi, da se ubadamo s popolnoma enakim razmislekom kot pri digizalizaciji fotografij, pri čemer je cena naprave nekoliko višja, možnosti uporabe pa manjše. Za majhno količino se ne izplača kupovati tako ozko namenske naprave. Ploski optični bralnik potrebujemo še za kaj drugega, poseben bralnik za diapozitive in negative pa bo po opravljenem delu sameval in nabiral prah. Po drugi strani pa tisti, ki so fotografirali z diafilmi, tega niso počeli le tu in tam, ampak imajo navadno precejšnje število diapozitivov. Pri večjem številu v fotostudiih cena prav nemarno in precej hitro zelo naraste. Potem se seveda izplača investirati v takšno napravo. Pa še znancem lahko opravite to storitev in si tako prislužite večno hvaležnost in za nameček še kakšno pivo.

KAJ TOREJ NAREDITI?

Se zadeve lotiti sami ali prepustiti vse skupaj strokovnjakom, ki se s tem ukvarjajo? Vsekakor je to odvisno od več dejavnikov. Od tega, ali imate doma ustrezne predvajalnike ali pa bo treba kupiti nove. Ali boste šele kupili kartico za zajem in ali ste tega početja vešči oziroma koliko filmov, fotografij ali glasbe želite pretvoriti v digitalno obliko. Pri celuloidnih filmih ni prav veliko različnih možnosti. Plačate, da vam drugi zadevo pretvorijo. Ni druge možnosti, vsaj ne poceni in kakovostne. Pri glasbi je zadeva tako preprosta, da je škoda plačevati, če lahko vse opravite sami brez hudih vlaganj. Razen če to pomeni nakup predvajalnikov, glasbe na ploščah pa nimate prav veliko. Enak pomislek se ponovi pri videokasetah. Če želite pretvoriti veliko vsebin v digitalno obliko, potem je vsekakor ceneje, če se tega lotite sami, ne glede na ceno naprav. Izračun, kdaj se vam kaj izplača, pa bo preprost, ko boste zbrali podatke o ceni manjkajočih naprav in ocenili, koliko volje in časa se imate z zadevo sami ukvarjati.

Moj mikro, julij avgust 2011 | Slavko Meško |