Računalnik je na področje filma oziroma videa prinesel gromozanske spremembe. Pri tem ne mislimo le na posebne učinke, ki se izdelujejo z računalniki in vključujejo v film, ali na animirane filme, ki so zadnje čase takšni, da dajo misliti, da bodo igralci čez nekaj let odveč. Mislimo tudi na to, kako se je video približal vsakdanjemu domačemu in poslovnemu uporabniku. Video je postal izredno priljubljena zadeva. Da je res tako, nam ni treba prebirati rezultatov tržnih raziskav, ki govorijo o tem, kako je YouTube je tretja najbolj obiskana spletna stran na svetu, takoj za Googlom in Facebookom. Stvar je več kot očitna tudi drugače. Vse več spletnih strani vsebuje takšne in drugačne filme, če pa pogledamo svoj poštni predal, pa tudi vidimo, da smo vanj dobili celo vrsto sporočil, ki imajo video pripet ali pa je v njem povezava do njega.
Za to, da je videa v spletu veliko, mora biti določen vzrok. In ta je, da je naprav, ki lahko snemajo video, vedno več in so hkrati tudi čedalje cenejše. Video je mogoče posneti s »pravimi« kamerami in kamkorderji, obstajajo majhne tako imenovane blog kamere, video je mogoče snemati z digitalnimi fotoaparati, zadnje čase tudi zrcalnorefleksnimi, filmčke pa je mogoče posneti tudi s skoraj vsemi mobilnimi telefoni.
KAKOVOST
A količina vedno ne pomeni kakovosti. Velik del filmov, ki jih najdemo v spletu, je »neočiščen« oziroma tak, kot je bil posnet, včasih pa tudi v zelo slabi kakovosti. Zakaj? Nekaj sicer lahko pripišemo pomanjkanju znanja uporabnikov, večino pa pomanjkanju dobrih, preprostih in poceni ali pa celo brezplačnih orodij za obdelavo filma, s katerimi bi lahko film ustrezno »obrezali«, obdelali in pretvorili v format, ki je primeren za to, kar bi z njim želeli početi – izdelati DVD, spraviti v YouTube … Nekatere naprave sicer omogočajo osnovno obdelavo videa kar v njih samih, a je to postopek, ki se ga lotevajo le največji mazohisti, saj je običajno nepregleden, čuden, ponuja le malo možnosti, predvsem pa je naporen za oči in živce. Poleg nekaterih naprav včasih dobimo kak kos programske opreme, a je tudi ta bolj ali manj neuporabna, kar zadeva video, saj omogoča le rezanje odvečnega materiala na začetku in koncu filma, potem pa se uporabnost več ali manj konča.
A to je premalo. Uporabnik bi si želel in potreboval program, s katerim bi lahko filme združeval ali ločeval, dodajal prehode med kadri, opremljal z dodatnimi napisi, izvajal nekatere osnovne učinke, nato pa vse skupaj shranil v obliki DVD-ja ali pa kakšnega bolj stisnjenega formata, namenjenega prikazu na mobilnih napravah ali prek spleta. Nič hudo zapletenega torej. In za to si ne bo šel kupovati programov, ki stanejo 50, 100 ali več evrov.
GRE TUDI BREZPLAČNO
Če ste kdaj po spletu iskali brezplačne ali vsaj poceni programe za obdelavo videa, ki delujejo v okolju Windows, ste bili gotovo razočarani. Verjetno ste našli celo goro programov za pretvorbo iz enega formata v drugega, česa pametnega za obdelavo videa pa ne. Obstaja sicer VirtualDub, ki smo ga v naši reviji že tolikokrat omenili, a ta ni namenjen montaži, ampak gre v osnovi za program za pretvorbo in prekodiranje. Nekaj programov na temo obdelave videa sicer obstaja (Jashaka, WAX, Zwei-Stein, ZS4…), a so bolj ali manj zelo stari in ne ravno najbolj združljivi z novimi formati. No, in potem je tu Microsoftov MovieMaker.
Pri Microsoftovi zbirki Windows Live Essentials ne gre za spletne storitve, čeprav bi tisti Live lahko tako predstavljali. Gre za zbirko programov oziroma dodatkov sistemu Windows, ki nekako zapolnjujejo praznine v operacijskem sistemu z orodji, ki jih v njem pogrešamo. In eno takšnih orodij je tudi program za obdelavo videa. Ta je v zbirki Live Essentials na voljo, če imate Windows Vista ali Windows 7. Sicer obstaja MovieMaker tudi za starejše sisteme, saj sta ga že ob namestitvi vsebovala tako Windows XP SP2 kot Vista, a tisti ni tako funkcionalen. Nova različica je drugačna tako po videzu kot tudi po funkcionalnosti.
Program MovieMaker si lahko brezplačno snamete z naslova http://explore.live.com/windows-live-essentials?os=other oziroma http://tinyurl.com/39mcgac, ki je skrajšan naslov, da vam ne bo treba toliko prepisovati. Poleg MovieMakerja je v zbirki še nekaj programov, kot so LiveWriter, LiveMesh, Fotogalerija, Messenger, LiveMail in še nekatere, ob namestitvi pa se lahko odločimo, katerega bomo namestili in katerega ne. Nas ta trenutek zanima le MovieMaker, ob kakšni drugi priložnosti pa si bomo ogledali še katerega.
In kaj je MovieMaker? Je program, ki omogoča zajem in osnovno obdelavo videa ter shranjevanje v različne formate glede na namen uporabe. Prednost programa je, da je za osnovno delo več kot dovolj dober, je preprost za uporabo, rezultat je kakovosten, program pa je brezplačen. Način dela s programom je dokaj nazoren, tako da se v njem lahko hitro znajdemo, posebej če imamo malo izkušenj s podobnimi programi. Postopek je namreč skoraj enak kot pri komercialnih programih tega tipa. Na kratko: najprej izberemo filme, ki jih bomo vgradili v naš projekt, določimo prehode med posameznimi scenami, dodamo morebitne napise, nato pa vse skupaj shranimo v formatu, ki nam ustreza. Poleg filmov lahko v projekt vključimo tudi fotografije tako, da iz njih izdelamo projekcijo, pri kateri lahko določimo, kako dolgo bo katera fotografija prikazana, kot ozadje pa lahko vstavimo poljubno glasbo, lahko vstavimo video iz spletne kamere, naredimo posnetek obstoječega filma in to uporabimo kot naslovno sliko, lahko dodajamo napovedno in odjavno špico in še kaj. Seveda je v program mogoče tudi zajeti film iz kamere oziroma kamkorderja, le da morate v tem primeru imeti kabel in priključek FireWire.
Seveda pa MovieMaker ni vsemogočen. V njem recimo ne moremo shraniti filmov vseh formatih, ki jih zna predvajati naš sistem, tudi če imamo nameščene potrebne kodeke. Program sicer zna uvoziti filme mnogih formatov, tudi DivX, Vob, MOV in podobne, vendar boste zadevo lahko shranili le v obliki WMV (Windows Media Video) v več različnih stopnjah kakovosti glede na potrebe ali pa izdelali DVD. Poleg tega je program pri filmih kakovosti HD precej počasen in kar nekaj časa utegne trajati, preden jih »včita« in tudi pretvori. A počasnost rade volje požremo v zameno za to, da je zadeva sploh izvedljiva. Nekateri komercialni programi v praksi namreč dobesedno počepnejo ob omembi HD-ja, čeprav ga deklarativno podpirajo. Ko smo pripravljali pregled komercialnih programov, ki podpirajo tudi format HD, smo skoraj omagali, saj so se nekateri komercialni programi izkazali za skoraj neuporabne, posebej če je šlo za filme, narejene z digitalnim fotoaparatom, ki podpira HD, film pa shranjuje v MJPEG (motionjpeg). MovieMaker je te filme, sicer počasi, a brez težav »pogoltnil« in tudi pretvorba je bila izvedena kakovostno.
Na naslednjih dveh straneh si oglejte, kako iz posnetih filmov, in fotografij, ki jih imamo v računalniku, izdelati DVD s programom MovieMaker.Zadali smo si nalogo, da izdelamo film v formatu DVD, ki ga bo mogoče gledati na vsakem predvajalniku, v katerem bomo imeli zbirko nekaj posnetih filmčkov in fotografij z dodanimi napisi in prehodi med kadri in fotografijami.
Strojna oprema
Za delo z MovieMakerjem ne boste potrebovali posebej »močnega« računalnika. Sodobni računalniki so namreč že toliko zmogljivi, da se znajo kosati s filmom. Seveda je treba upoštevati, da gre pri kodiranju filma za procesorsko zelo intenzivno delo, to pa pomeni, da bodo slabši »mlinčki« pač dlje časa mleli. A če imate kak dvojedrni procesor ali pa celo starega enojedrnega, bi zadeva morala delovati, le pri računalnikih, ki temeljijo na procesorjih Atom in podobnimi, ki jih najdemo v netbookih, se bo verjetno zataknilo. Naslednja stvar, ki je pomembna pri obdelavi videa, je seveda pomnilnik. Če imate 32-bitni operacijski sistem, je tako ali tako največja količina pomnilnika, ki ga lahko sistem naslovi, 4 GB, tako da je dobro, če ga je toliko, če pa imate 64-bitni sistem, pa je 4 GB najmanj, kar priporočamo, če pa imate več, je toliko bolje.
Kar zadeva prostor na disku, so lahko biti programi za obdelavo videa dokaj zahtevni. Novi kodeki oziroma načini stiskanja, kot je na primer H.264, so sicer izredno učinkoviti, a kljub temu zahtevajo kar nekaj prostora. Tako lahko čez palec ocenimo, da boste za vsako sekundo filma v gledljivi kakovosti potrebovali vsaj 2 megabajta, to pa pomeni, da boste na en gigabajt spravili recimo okoli osem minut videa. Če temu prištejemo velikost originalnih oziroma nepopravljenih datotek, pa začasnih datotek in podobnega, so lahko programi za delo s filmom in vse, kar sodi zraven, precej obsežni. Zato morda mogoče ni slabo razmisliti o kakšnem dodatnem trdem disku. Če v ohišju zanj ni prostora, si lahko omislite tudi kakšnega zunanjega. Ker gre pri filmu za velike količine podatkov, bi bilo dobro, če ta disk ne bi bil USB 2.0, ampak SATA ali USB 3.0, če imate seveda ustrezne priključke. Cene so zdaj že dokaj sprejemljive, saj je mogoče zunanji disk 1 TB dobiti že za precej manj kot 100 evrov.
Moj mikro, januar 2011 | Zoran Banovič |
