Vsega je kriv TV-vodnik

Marsikdo pravi, da so v zahodnih državah zadeve bolje rešene, da je kršitev manj, da so pravila bolj dodelana in da se jih ljudje bolj držijo. Do neke mere mogoče res, čeprav tudi tam ni vse rožnato. Tudi v ZDA je na področju avtorskih pravic precej nejasnosti in včasih tudi zmede. Kar zadeva snemanje videovsebin, je zgodovina prav zanimiva. Pa si jo oglejmo.

V drugi polovici sedemdesetih let se o snemanju televizijskega programa v ZDA ni veliko govorilo. Dokler ni leta 1978 izšel TV-vodnik ene od javnih televizij v Los Angelesu, imenovane Channel 58. Ta je poleg običajnega televizijskega sporeda za 107 televizijskih postaj vseboval tudi opis, kaj lahko gledalci počnejo s tem programom in česa ne. Nekatere televizijske postaje so namreč dovoljevale neomejeno snemanje svojega programa, druge so za snemanje postavljale nekatere omejitve, recimo takšne, da je treba vsak posneti material po sedmih dneh izbrisati, tretje pa so snemanje popolnoma prepovedovale. Med 107 programi, ki so bili zajeti v vodniku, je bilo 62 takšnih, ki so snemanje dovoljevale z omejitvami, 24 takšnih, ki so snemanje prepovedovale, in le 21 takšnih, ki niso imele nič proti, če so si ljudje njihovo vsebino posneli.

Čeprav je videosnemalne naprave imelo takrat le malo ljudi, je TV-vodnik dvignil kar nekaj prahu, saj so se omejitve, ki so jih postavljale televizijske hiše, prvič bolj javno predstavile. A to še ni vse. Čeprav so bile videosnemalne naprave takrat na trgu že več kot dve leti, še vedno ni bilo jasno, ali so sploh legalne. Marsikdo je namreč trdil, da niso. Leta 1976 je Sony namreč na trg poslal svoje videosnemalne naprave (VTR – Video Tape Recorder) Betamax in kaj hitro se je znašel na zatožni klopi. Tožili so ga nekateri filmski studii, ki so trdili, da je domače snemanje nelegalno in da je zato treba tovrstne naprave prepovedati. Pri tem pa seveda ni bilo vse tako, kot je bilo videti na prvi pogled. Studiem je bilo v bistvu malo mar za avtorske pravice oziroma so bile te drugotnega pomena. Izkoristili so jih le zato, ker je področje avtorskega prava dokaj močno regulirano. Večjo težavo so studii, predvsem seveda televizijske hiše, videli v tako imenovanem časovnem zamiku (time-shift), kot so ga poimenovali. Ljudje so neko oddajo posneli, nato pa jo gledali pozneje, pri tem pa seveda preskakovali reklame. In to je bil največji trn v peti. Televizijske hiše so se začele bati, da bodo izgubile oglaševalce, saj bodo ti seveda kaj hitro ugotovili, da njihovo ciljno gledalstvo oglasa ne vidi oziroma ne pogleda. Na drugi strani pa je bilo studiem in TV-hišam seveda jasno, da napredka ne morejo ustaviti in da bodo snemalne naprave prišle na trg, tudi če se postavijo na glavo. Zato so si želeli, da bi jim (takrat le) Sony plačeval neko odškodnino. In to tako za vsak prodan snemalnik kot tudi za vsako prazno kaseto. Sony se je seveda uprl in trdil, da je že do takrat obstajalo veliko vrst domačega snemanja, ki je popolnoma legalno. Navsezadnje so bili domači magnetofoni in kasetofoni na trgu že dolgo, pa nobena radijska postaja zaradi tega ni šla rakom žvižgat. Pri Sonyju so seveda trdili, da oni niso odgovorni za to, kaj z neko napravo počne končni uporabnik.

O sojenju se leta 1976, ko se je začelo, ni kaj dosti govorilo. Dokler ni izšel omenjeni TV-vodnik in sprožil zanimanje za tematiko in seveda sojenje zanj. Uporabniki so seveda navijali za Sony, studii in televizijske postaje pa za biznis. In skoraj bi jim uspelo. Leta 1981 je prizivno sodišče odločilo v prid tožnikom, a je leta 1984 vrhovno sodišče s tesnim rezultatom 5 : 4 odločilo Sonyju v prid in snemalniki so dobili tudi zakonsko prosto pot. In tako zdaj praznujemo trideseto obletnico svobode kopiranja.

Človek bi si mislil, da je s tem konec slepomišenja okoli tega, ali takšne in drugačne snemalne naprave kršijo avtorsko zakonodajo. Pa ni tako. Od časa do časa smo priča takšnim in drugačnim poskusom, da bi se snemanje »obdavčilo« oziroma bi uporabniki morali plačati neki znesek samo zato, ker s to napravo lahko snemajo nedovoljeno vsebino, ne pa zato, ker dejansko jo. Nazadnje smo tudi pri nas bili priča razpravam o obdavčitvah praznih optičnih medijev, saj je nanje mogoče posneti tudi nelegalno vsebino. Teoretično torej velja, da plačujemo kazen, tudi če nikoli v življenju ne prekopiramo niti enega nelegalnega bita. To je tako, kot če bi obdavčili avtomobile, ker je z njimi mogoče parkirati v območju plačljivega parkiranja in jo odnesti brez plačila, če nas redar ne zaloti.

Kakor koli že, Pandorina skrinjica se je leta 1984 odprla. In tako je vse mogoče – od internetnih storitev snemanja (ta trenutek priljubljeni torrenti) pa vse do 3D-tiskanja. Ja, tudi slednje bi, če bi sodišče leta 1984 odločilo drugače, lahko bilo vprašljivo oziroma je zelo mogoče, da ga sploh ne bi imeli ali vsaj ne v takšni obliki. A nasprotniki filozofije kopiranja še vedno ne mirujejo. Skoraj vedno, ko se pojavi kakšna nova tehnologija, se pojavijo tudi tožbe, ki bi jo rade prepovedale ali vsaj »obdavčile«.

Zgodovina kopiranja in snemanja videa

Prvo snemalno napravo, ki je omogočala snemanje televizijskega programa, je javnosti predstavil studio pevca Binga Crosbyja leta 1951. Naprava ni bila nič drugega kot razširjen in predelan snemalnik zvoka, njeno delovanje pa je imelo celo vrsto omejitev. Nanjo je bilo mogoče posneti 16 minut filma, ločljivost je bila izredno nizka, sliko je treslo in še kaj bi se našlo. Kljub temu pa je bila naprava deležna precejšnjega zanimanja, čeprav takrat nihče še sanjal ni o domačem snemanju. Ideja se je marsikomu zdela dobra. Tako je znano veliko podjetje RCA začelo lastni razvoj, a se je ta ustavil pri večjih in hitreje vrtečih se kolutih, kar se je izkazalo za slepo ulico. Precej dlje je prišlo majhno kalifornijsko podjetje Ampex, ki je fiksno snemalno glavo zamenjalo z gibljivo, s čimer so dosegli, da je bilo na en sam 14,5-palčni kolut mogoče posneti do 90 minut televizijskega programa. Ko so napravo leta 1956 pokazali radijskim in televizijskim hišam, so poželi ogromno zanimanja. Ampex je vedel, da za njihove naprave obstaja trg v medijski industriji, zanimanje za domači trg pa so označili za neobstoječe. Zato so si zadali takrat ambiciozen cilj: prodati 30 naprav v štirih letih. »Zadeva bo uporabna le za časovni zamik. Kaj pa je v tem tako zanimivega za domačega uporabnika?« je ob razmišljanju o tem, kje je trg za tovrstne naprave, dejal eden vodilnih Ampexovih inženirjev.

Do leta 1960 je bila zgodba o snemanju videa bolj ali manj ameriška. Leta 1960 pa je v igro prišel Sony. In to na Ampexovo željo. Ampex je hotel svojo napravo narediti manjšo, a tega ni znal. Zato je najel Sony, ki je takrat veljal za veliko ime med prenosnimi radijskimi sprejemniki. Ampex je želel, da Sony zanj izdela elektroniko, ki bo temeljila na tranzistorski tehniki, in ne na »žarnicah«. Kot protiuslugo je Ampex Sonyju dovolil, da te iste snemalne naprave prodaja na nemedijskem trgu. Logično, saj je ocenjeval, da bodo stvar kupovale le medijske hiše. In nekaj časa je res bilo tako.

A tudi mlačen odziv na U-matic Sonyja ni odvrnil od razvoja in tako je leta 1976 na trg poslal svoj Betamax, ki je pozneje povzročil pravo revolucijo. Njegova cena je bila sicer 1295 ameriških dolarjev, kar je nominalno več od U-matica, a če upoštevamo inflacijo v ZDA v sedemdesetih letih, precej manj. In očitno je bila naprava zadetek, saj je šla za med, prav tako pa tudi kasete, ki so stale le 16 ameriških dolarjev. Te so pošle v trenutku in Sony jih ni zmogel pravočasno dobavljati, zato je bil deležen nekaterih ostrih kritik. Harvey Schein, takratni direktor Sony America, je dejal, da »toliko bogatih ljudi hoče biti prvih v svoji okolici z Betamaxom, da gre zadeva za med!«

Videti je bilo, da je Sony potegnil kratko in da je dobil pravice za tržišče, ki ga ni bilo. Prvi snemalnik, poimenovan VTR (Video Tape Recorder), so dali na trg že leta 1961, a ga ni kupil praktično nihče. A niso obupali. Leta 1965 so na trg poslali napravo, imenovano CV-2000, ki so jo tržno označevali kot »domači videosnemalnik«. Naprava je vsebovala vgrajen TV-sprejemnik, stala je 1000 ameriških dolarjev in bila težka 30 kilogramov. Delovala je po načelu »preskakujočega snemanja« (skip field recording), kjer snemalna naprava ni zajela vsake slike, zato ta ni bila ostra. Poleg tega je naprava snemala le črno-belo, kar v ZDA, kjer so ravno ponoreli za barvno televizijo, ni bilo ravno dobro prodajno priporočilo. Naprava zato ni dosegla neke rekordne prodaja, je pa presegla pričakovanja kritikov, saj je bilo prodanih kar spoštljivo število snemalnikov, predvsem šolam in nekaterim državnim ustanovam. Kljub ne ravno bleščečim prodajnim rezultatom pa je stvar začela iti v nos Ampexu, saj je ta ugotovil, da se je pri oceni o nemedijski uporabi uštel. Zato je leta 1966 pogodbo s Sonyjem prekinil, nato pa ga še tožil za kršitev patentnih pravic in se čez dve leti z njim zunajsodno pogodil.

S tem je Sony ostal sam, kar mu je očitno ustrezalo. Počasi je idejo razvijal naprej in leta 1971 na trg poslal novo različico, imenovano U-matic. Naprava podatkov ni več zapisovala na trak, navit na kolut, ampak je tega zamenjalo plastično ohišje in nastala je prva videokaseta, ki je bila velika kot knjiga, nanjo pa je bilo mogoče shraniti za okoli pol ure vsebine. Sony je bil na izdelek zelo ponosen in zdelo se mu je, da je nared za domače uporabnike v ZDA in na Japonskem. Toda trg se je odzval dokaj mlačno. Najcenejša različica naprave je še vedno stala več kot 100 ameriških dolarjev, vsaka kaseta pa okoli 30 ameriških dolarjev. Zaradi cene se domači uporabniki niso odzvali tako, kot je Sony upal, so pa napravo zelo dobro sprejele medijske hiše, ker je bila majhna in jo je bilo mogoče prenašati naokoli. Hiša CBS je na primer z U-maticom spremljala Nixonov obisk Moskve leta 1974.

Tak uspeh pa seveda ni ostal neopažen in filmski studii so kaj hitro zastrigli z ušesi, Universal Studios je še pred koncem leta 1976 vložil tožbo, v medijih pa obe strani nista nič kaj skoparili z obtožbami. Filmski studii so Sony, zlasti pa njegovega direktorja Scheina, poimenovali razbojnik, da je Betamax »parazitska naprava«, ta pa jim je odvrnil, da se nimajo nobene pravice vtikati v dogajanje med domačimi štirimi stenami uporabnikov. »Ali mi želite dopovedati, da če gledam inšpektorja Columba 55 minut, nakar me, tik preden razkrije morilca, zmoti telefon ali klic narave, ne smem posneti konca? Naj čakam pol leta ali dve leti, da boste ponovili nanizanko, da izvem, kdo je morilec? In odgovorili so mi, da ja! Pa saj se šalijo,« je zadevo opisal Sonyjev direktor.

In kupci so se postavili seveda na Sonyjevo stran. Nekaj zato, ker je bila nova naprava prvič v svoji zgodovini res uporabna, saj je snemala z zadovoljivo kakovostjo, v barvah in bila dovolj majhna in cenovno ugodna, nekaj pa zato, ker se je okoli celotne zgodbe napletla takšna fama, da je Betamax postal nekaj, kar je bilo preprosto treba imeti, preden ga prepovedo.

Zadeva se je počasi začela prevešati na Sonyjevo stran, saj nasprotniki niso mogli dokazati, da imajo dejansko škodo. Televizijski studii, ki so hoteli na vsak način dokazati, da bo to »časovno zamikanje gledanja« vplivalo na oglase, so se malce ušteli, saj je šlo televizijskim postajam tako dobro kot še nikoli, hkrati pa tudi te niso bile enotne v svojih vrstah. Kar nekaj znanih osebnosti se je postavilo Sonyju v bran, posebej če jim je bila bolj pomembna medijska prisotnost oziroma da jih vidi čim več ljudi. Gostitelj otroške oddaje »Mister Rogers' Neighborhood« je Sony označil za svojega zaveznika, saj je omogočal, da starši oddaje posnamejo in jih otrokom večkrat predvajajo. Enako so bili s Sonyjem zadovoljni v ameriški hokejski ligi in ligi ameriškega nogometa (zdaj je ravno obratno). Kakor koli že, Sony je sodni proces dobil.

A zadeve s tem še ni bilo konec. Oktobra leta 1981 je v svet prišla novica, da je prizivno sodišče razveljavilo sodbo in odločilo, da pravice domačega kopiranja glasbe ni mogoče samodejno razširiti na video. Sodišče ni takoj prepovedalo prodaje snemalnikov, pač pa je bolj razmišljalo o tem, kako kaznovati Sony. »Tožena stranka nima pravice pričakovati povrnitve naložbe iz dejavnosti, ki so v nasprotju z zakonom o avtorskih pravicah,« so razložili.

Odločitev za nosilce avtorskih pravic ni mogla priti v boljšem trenutku. Težave s kopiranjem so se namreč začele pojavljati tudi na drugih področjih – knjižni in časopisni založniki so s strahom opazovali, kaj na področju fotokopiranja dela Xerox, prve tovrstne težave pa so se začele kazati tudi v prebujajoči se računalniški industriji.

A Sony se seveda ni kar tako predal in spor se je preselil na vrhovno sodišče. A tokrat ni bil več sam. V ZDA je namreč nastala koalicija, imenovana Home Recording Rights Coalition (HRRC), ki je vključevala celo vrsto podjetij, ki so pokazala zanimanje za to, da domače snemalne naprave ostanejo takšne, kot so. V koaliciji je bilo, poleg podružnic japonskih proizvajalcev videosnemalnikov, kar nekaj ameriških podjetij – prodajna veriga Sears, ki je prodajala snemalnike, 3M, ki je izdeloval magnetne trakove in kasete, Pfizer, ki je izdeloval premaz za magnetne trakove, in še nekateri. Koalicija je hitro izdelala predlog zakona, ki bi uredil oziroma legaliziral področje domačega snemanja, in ga poslala v presojo parlamentu. A izkazalo se je, da je bila hitrost zaman. Nasprotni lobi je namreč hitro poskrbel za to, da so se na zakon najprej vsuli amandmaji, nato pa so lobisti filmskih studiev poskrbeli še za to, da so za »njihovo stvar« spregovorili tudi zvezdniki, kot sta Clint Eastwood in Charlton Heston, poskrbeli pa so tudi za to, da so postregli z nekaterimi skrb vzbujajočimi podatki. Po njihovih navedbah naj bi zaradi novih naprav skupina Matsushita samo v letu 1981 zaslužila več kot celotna ameriška filmska industrija, 60 odstotkov filmov naj ne bi pokrilo stroškov snemanja, denarne težave pa naj bi povzročile, da je brez dela ostala več kot polovica filmskih delavcev. Ti podatki so bili v očeh studiev dovolj skrb vzbujajoči, da naj bi bila sprejemljiva »kazen« za proizvajalce videosnemalnikov 50 ameriških dolarjev za vsako nadaljnjo prodano napravo in 10 ameriških dolarjev za vsako kaseto. Znesek je precejšen, saj so se cene snemalnikov na začetku osemdesetih let gibale okoli 500 ameriških dolarjev. Poleg tega je zakonski predlog studiev vseboval tudi dodatek, ki naj bi urejal področje izposoje videokaset, saj je videostudiem šlo v nos, da je bila lahko kaseta prodana le enkrat, nato pa so jo videoklubi posojali naokoli brez nadomestila.

Toda napad na videoklube se je izkazal za napačnega. Takšnih klubov je bilo v ZDA ogromno, in ko so izvedeli, da obstaja možnost, da jih bodo privili, so se organizirali in se obrnili na svoje uporabnike. Pri tem so izbrali dokaj zanimiv način – v vsako škatlo videokasete so vtaknili letak, na katerem je pisalo, da se kongres pripravlja na sprejetje zakona, po katerem bo izposoja filmov postala dražja ali pa je celo ne bo več. Letak je bil tudi formular, ki so ga uporabniki lahko izpolnili in poslali svojim lokalnim političnim predstavnikom.

Januarja leta 1983 je Sony prvič dobil možnost predstaviti svoje argumente pred vrhovnim sodiščem. Junija istega leta je vrhovno sodišče dalo zadevo na hladno in odločilo, da bodo o zadevi še enkrat odločali jeseni. Predmet je postal eden redkih, ki so ga pred vrhovnim sodiščem obravnavali dvakrat. In potem je prišlo leto 1984, ko je vrhovno sodišče končno odločilo – in to v prid domačemu snemanju. V argumentih, ki jih je predstavilo sodišče, je bilo zapisano, da četudi sta Disney in Universal veliki medijski hiši, predstavljata precej manj kot 10 odstotkov televizijske produkcije v ZDA. In ker košarkarska, hokejska, bejzbolska in nogometna zveza nimata nič proti domačemu snemanju, prav tako pa ne proizvajalci verskih in izobraževalnih hiš, ne vidijo razloga, zakaj bi zaradi manjšine morala trpeti večina. Poleg tega so ugotovili, da so bili podatki o škodi zaradi domačega snemanja krepko napihnjeni in nekateri kongresniki so celo povedali, da se počutijo, kot da bi jih Hollywood nalagal. Pozneje se je tudi izkazalo, da je bilo nevmešavanje v proizvodnjo oziroma prodajo videorekorderjev nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo filmskim studiem, saj so s prodajo videokaset kmalu zaslužili več kot z vstopnicami za kinodvorane.

Sodba iz leta 1984 ima posledice še danes. Vsake toliko časa se pojavi kak sodni proces, ki je posledica stanja, ko je tehnologija »v nasprotju« z avtorskimi pravicami oziroma jih postavlja v novo luč. Lastniki avtorskih pravic si seveda vedno želijo kar najbolje zaščititi svoje interese, tudi na račun napredka. In tu kot precedenčna odločitev nastopi sodba iz leta 1984. Če nje ne bi bilo, najverjetneje ne bi imeli cele vrste novih tehnologij ali pa bi jih izjemno drago plačevali.