1944

Colossus

Čeprav si je Charles Babbage zamislil programirljiv računalnik že sto let prej, se je pisalo šele leto 1944, ko je zaropotal prvi polno programirljivi in digitalni računalnik na svetu v obliki Colossusa.

Booleanske operacije je izvajal s pomočjo elektronk, potreboval je fizično pretikanje telefonskih vtičnic, kablov in stikal, da so ga lahko programirali za novo nalogo. Colossusa je zasnoval Tommy Flowers, navdihnile pa so ga kripto analitične verjetnostne teorije Alana Turinga.

Skupno so naredili deset Colossusov, vsak je zasedal veliko sobo, v kateri je bilo osem rackov, visokih več kot 2,3 metra. Popolnoma delujoča replika je bila narejena leta 2007 in jo lahko vidite v Nacionalnem muzeju računalništva v Bletchley Parku.

1972

Magnavox Odyssey

Če omenimo igričarske konzole, verjetno najprej pomislite na Atari, Nintendo, Sega, Sony in Microsoft. A noben od teh nima nič z začetkom domače video igralne revolucije. Ta mejnik pripada Magnavox Odysseyu. Razvil ga je Ralph Baer, ki je pozneje zasnoval igro Simon, Odyssey pa je na trg prišel leta 1972 in s tem prehitel Atarijeve konzole za kar nekaj let. Odysseya so prodali v več kot 300 tisoč primerkih, preden so ga leta 1975 nehali izdelovati.

Narejen je bil za priklop na televizor, igre so bile zapakirane v »cartridge«, dodane pa so bile potiskane barvne folije, ki jih je bilo treba prilepiti na televizor. Tenis, nogomet, ruleta in hokej so bili igrani z manipulacijo svetlobnih učinkov, nadziranih z rudimentarnimi analognimi kontrolerji.

Konzolo so zasnovali že davnega leta 1966, in čeprav je imela tako analogne vhode kot izhode, je bila po pričevanju Baerja čisto prava digitalna konzola, ki je med odseki komunicirala binarno. V primerjavi z današnjimi konzolami je seveda arhaična, a je celo Atari moral plačati kazen, ker naj bi s Pongom kršil patent Odysseyeve teniške igre. Odyssey je imel skupno 27 iger, ena je zahtevala celo prvi kontroler v obliki puške, s katero se je streljalo tarče na zaslonu.

1973

Xerox Alto

Večina računalniških zgodovinarjev se strinja, da je bil Xeroxov Alto prvi računalnik, ki je imel namizni grafični vmesnik in pri delu uporabljal Engelbartovo miško na različne načine. Računalnik so razvili pri Xeroxovem razvojnem oddelku PARC, vendar Alto nikoli ni šel v prodajo, čeprav so jih naredili kar nekaj tisoč, ki so jih uporabljali pri Xeroxu in na univerzah. Imel je tudi monokromatski zaslon, obrnjen pokonci, miško s tremi gumbi in 2,5 MB prenosnega pomnilnika za shranjevanje podatkov.

Alto je koncept grafičnega vmesnika prenesel tudi na izhode in je bil prvi, ki je omogočal pravo tiskanje WYSIWYG na Xeroxovih laserskih tiskalnikih, ki so prav tako ugledali luč sveta v tistem obdobju. Alto je korenito spremenil način, kako so ljudje dojemali in upravljali računalnike, in postavil temelje osebnim računalnikom, med njimi tudi Applovemu Macintoshu.

1975

MITS Altair 8800

Altair 8800 je na seznamu iz dveh razlogov: bil je eden prvih dostopnih računalniških kitov za domačo uporabo, hkrati pa je navdihnil novo generacijo računalniških inženirjev in dizajnerjev, ki so pripeljali računalnike do tega, kar uporabljamo danes.

Stal je manj kot 400 dolarjev že v tistih časih, kit pa je vseboval 8-bitni Intelov procesor 8080 in 256 bajtov pomnilnika. Zaslon je bil le LED-plošča na sprednji strani, prav tako ni bilo tipkovnice. Vnos je potekal prek pretikanja stikal. Odprti 100-linijski bus je pozneje postal standard S-100, prvi programski jezik, napisan za napravo, pa je bil Altair BASIC, naredila pa sta ga nihče drug kot Paul Allen in Bill Gates.

1976

Apple I

Prvi Apple je bil zasnovan in sestavljen v rokah soustanovitelja podjetja Steva Wozniaka, Steve Jobs pa je iz tega naredil posel. Zdaj znan pod imenom Apple I je bil narejen v samo 200 primerkih po ceni 667 dolarjev. A teh 200 je pomenilo začetek jabolčne revolucije.

Ljubitelji Appla sicer zavračajo, da bi bil to kit računalnik, saj ni bil prodajan v kosih, a vseeno je zahteval še nekaj dograjevanja, od priklopa na vir napajanja do vgradnje v provizorično ohišje. V nasprotju z Altairjem pa se ga je dalo priklopiti na televizor in ni bil omejen na pretikanje stikal in prebiranje lučk. Relativni uspeh Appla I je vodil do legendarnega Appla II, ki so ga prodali v več kot petih milijonih.

1977

Commodore PET

Commodore Personal Electronic Transactor ali PET je bil prvi popolnoma integrirani plug & play hišni računalnik. V sedemdesetih letih je Commodore slovel predvsem po kalkulatorjih, a ko je cena Texas Instrumentovih čipov narasla in so čipi stali več kot celoten kalkulator, je Commodore začel iskati nov nabor čipov. Našel je enega, ki je poganjal računalniški kit z imenom KIM-1. Šef Commodorja Jack Tramiel, ki je zavrnil možnost nakupa predragega Apple II prototipa, se je odločil zgraditi cenejšo alternativo in rezultat je bil PET s procesorjem 6502, ki je nadziral tipkovnico, vgrajen zaslon in tračno enoto. Še bolj ključno je bilo, da je bil računalnik na enem samem vezju vgrajen v kovinsko ohišje z vgrajenim datasette, imel je razširitvena mesta za dodaten pomnilnik, paralelni port in modem.

V začetku je mala tipkovnica izdajala poreklo podjetja, ki je zraslo s kalkulatorjem. Poznejši modeli so dobili polno tipkovnico, s katero je PET po videzu postal bolj računalnik in manj blagajna.

1980

Sinclair ZX80

Čeprav je bil Altair 8800 sorazmerno poceni kit, pa je bilo treba počakati do leta 1980, da se je pojavil kit, vreden svojega denarja. Imenoval se je Sinclair ZX80, ki je prinesel hobi računalništvo med množice za samo 80 funtov. Kit sicer ni bil za tiste s slabim srcem. Narejen pri Science of Cambridge, pozneje preimenovanem v Sinclair Research, kit ZX80 ni zahteval le sestavljanja, pač pa tudi spajkanje. Vseeno pa je bila že sestavljena različica na voljo za odtenek manj kot sto funtov. Obe sta dosegli precejšnjo priljubljenost – imeli sta 3,25-megaherčni Z80 procesor, 1 KB RAM, 4 KB ROM, Sinclairjev BASIC in urejevalnik znotraj operacijskega sistema.

Značilno belo ohišje z modro membransko tipkovnico je pomenilo tudi oblikovno izstopanje, kar pa ne velja za zanesljivost. A s priklopom na televizor in podatki, shranjenimi na običajno kaseto, je ZX80 dosegel 50 tisoč primerkov.

1981

IBM PC

Noben pregled računalniške zgodovine ne sme izpustiti IBM-a in njihovega PC-ja, ki je leta 1981 začel revolucijo osebnih računalnikov. Ta revolucija se je zavrtela zelo hitro, saj je IBM v prvem letu menda prodal PC vsako minuto delovnika.

Model 5150 je vstopil na trg, kjer so že dominirali Apple II in Commodore PET. Gigant, takrat med top 10 lestvice Fortune 500, je vzpostavil most med hobi računalničarji in poslovnimi uporabniki z enim samim, majhnim in razmeroma poceni računalnikom. Dve leti pozneje, ko je prišel PC XT, je IBM zacementiral svoj položaj kot gonilo PC-revolucije. Bil je prvi računalnik, ki je imel vgrajen trdi disk in tudi s tem postavil standard.

1981

Osborne 1

Na prvi pogled nima ničesar skupnega z našim pojmovanjem prenosnika, a Osborne 1 si zasluži mesto na seznamu kot dedek mobilnega računalništva. Označen kot prenosni mikro računalnik ob svoji splovitvi je bil Osborne 1 označen tudi kot prtljaga z računalnikom pri tistih, ki so ga morali tovoriti naokrog.

Tehtal je 10,7 kilograma in v velikosti šivalnega stroja je bil daleč od tega, kar danes pojmujemo kot prenosno. Ni bil niti poceni, stal je skoraj 1800 dolarjev, vseeno pa je bil zaresen računalnik s kupom poslovnih aplikacij. Poganjal je CP/M operacijski sistem, vrednost programske opreme pa je bila ocenjena na isti znesek kot sam računalnik. Zaslon je bil malo manj navdušujoč, meril je samo pet palcev, enostranska disketna enota pa je pomenila dodatno omejitev.

Ni bil hiter, ni bil razširljiv in ni bil praktičen, a vseeno so jih prodali deset tisoč na mesec, s čimer je dal jasen signal, da obstaja trg za prenosne računalnike.

1982

Commodore C64

Najbolje prodajani računalnik vseh časov. C64 je našel več kot 22 milijonov kupcev, prinesel več kot milijardo dolarjev. Tako piše v Guinnessovi knjigi rekordov. Osembitni računalnik je stal 600 dolarjev, bil je cenejši od IBM-a, bil je razširljiv, porti so bili del matične plošče za delo z zunanjimi napravami in seveda, imel je 64 KB RAM-a, kar mu je dalo tudi ime. Razvijalci iger so ga hitro vzeli za svojega, saj je Commodore poskrbel za podrobno dokumentacijo, v nasprotju s konkurenco, da se razumemo. Tudi zaradi tega je bil C64 eden najbolj priljubljenih strojev za igranje igric tistega časa.

1990

NeXT Cube

Niso vsi primerki našega pregleda tu zaradi tega, ker bi pomenili velik skok v računalniški evoluciji. NeXT-ov Cube je tu zaradi tega, da povemo, kako je njegova raba omogočila evolucijo. V primeru NeXT Cuba, ki ga je razvilo podjetje, ki ga je Steve Jobs ustanovil leta 1985, ko so ga odpustili pri Applu, gre za nekaj drugega. Ne Cube ne njegov predhodnik nista bila komercialno uspešna. S ceno od 8000 dolarjev naprej in samosvojim operacijskim sistemom NeXTSTEP je na prodajnih policah vztrajal samo od leta 1990 do leta 1993.

Vendar, eden od uporabnikov in zaljubljencev v NeXT je bil sir Tim Berners-Lee, ki je Cube uporabil kot prvi strežnik in na njem razvil tudi prvi brskalnik z uporabo objektno orientiranih razvojnih orodij.

1993

Compaq Concerto

Hibridni prenosniki, ki se ločijo od tipkovnice in zaživijo kot tablice, so menda sodobna pogruntavščina, a moramo kar dvajset let nazaj, da najdemo trenutek, ko se je vse začelo. Compaq je leta 1993 predstavil Concerta in česa takega svet še ni videl. Imel je nameščen Microsoft Windows for Pen Computing (v bistvu Windows 3.1 s podporo stylusu) in je omogočal prepoznavanje pisave s pisanjem po zaslonu.

A to še ni vse, tipkovnico se je dalo ločiti in zaslon je postal neke vrste pratablica z vnosom prek stylusa. To je bilo mogoče, ker so bili matična plošča, trdi disk, disketni disk in drugo nameščeni za zaslon, tipkovnica pa je bila v bistvu le enostavno ohišje.

Na žalost 2-kilogramska »tablica« ni bila mišicam prijazna in tudi Pen Windows ni deloval brez težav. A dejstvo, da je pred 21 leti nekdo predvidel prihodnost, ima svojo vrednost.