Vzemimo, da stojite na hribčku, vaš prijatelj pa na drugem. Vajina naloga je, da se sporazumeta − prijatelj nekaj pove ali zakriči, vi pa to ponovite. In to tako vsebinsko kot tudi po glasnosti. Zadeva je, če ni motenj, če prijatelj govori dovolj razločno in vi dovolj dobro slišite, dokaj preprosta. Če pa ni vse optimalno, se zadeve zapletejo. Zmotite se lahko tako v vsebini sporočila kot v glasnosti. Precej preprosteje bi bilo, če bi vam prijatelj vsebino svojega sporočila lahko prikazal kako drugače. Recimo v pismu. V njem bi zapisal, kaj je povedal in tudi kako glasno je izrekel vsako besedo. Pismo bi vam nato nekako poslal, vi bi ga prebrali in bi stvar brez težav in zelo verno ponovili. V tem, drugem primeru, gre torej za dodajanje vmesnega člena, ki informacijo, v tem primeru zvok, nekako zapiše in prenese do cilja, kjer se prebere in predvaja. Osnovni »signal«, torej govor, se pretvori v drugo obliko, v tem primeru pisavo na papirju, nato se to pismo prenese do vas, vi pa ga nato spet interpretirate. Pri tem je možnost za napako oziroma napačno interpretacijo precej manjša, kot pa če bi se zanašali le na sluh. Še posebej se zadeva pozna, če v verigo vključimo več udeležencev iz našega primera. Če imamo pet, deset ali več hribčkov, je verjetnost, da bo nekdo narobe slišal ali interpretiral, toliko večja. Če pa med udeleženci kroži eno samo »pismo«, bo vsak zakričal točno to, kar mora. To je sicer precejšnja poenostavitev tega, kar se dogaja, vendar je načelo skoraj točno tako. Seveda pa so podrobnosti precej zapletenejše in se jih bomo lotili malo pozneje.

ANALOGNO IN DIGITALNO V GLASBI

Takšna je torej nekako razlika med analognim in digitalnim načelom. Kaj pa to pomeni v svetu glasbe? V analognem svetu recimo najprej posnamemo zvok na mAgnetni trak, kar sta prva dva »hribčka« iz našega primera. Imamo recimo studio, ki je vir, informacija pa se zapiše na magnetni trak. Ker je zadeva analogna, že tu pride do določenih izgub. Te so sicer minimalne, saj gre za »hribčka, ki sta blizu skupaj«. Včasih, ko smo imeli večinoma vinilne plošče in zvočne kasete, se je zvok nato prenesel nanje, kar je tretji »hribček«. Posebej pri kasetah, pa tudi pri vinilkah, je v tem primeru prišlo do izgub. Nato smo te medije kupili in jih dali v/na svoje naprave (četrti »hribček«), ki so imele nalogo branja teh zapisov. Te naprave so bile seveda bolj ali manj kakovostne. Gramofoni so bili bolj ali manj točni, kar zadeva hitrost vrtenja, in imeli so bolj ali manj kakovostne glave oziroma igle, kasetofoni pa so se tudi vrteli z bolj ali manj natančno hitrostjo in imeli bolj ali manj umazane in točno nastavljene bralne glave. Sčasoma so se vinilne plošče »zlizale« in zvok ni bil več tako kakovosten, kasete pa so začele šumeti. Če pa smo zadevo še presnemavali (peti »hribček), pa se je izguba kakovosti še bolj poznala.

Kaj pa se je zgodilo s pojavom CD-jev in digitalnega zapisa? Pri njem se glasba v studiu zapiše v digitalni obliki, ki je nekakšna analogija papirja iz osnovnega primera. Te informacije se nato shranijo na medij v obliki ničel in enic. Ta medij nato vstavimo v našo napravo, ki prebere bit po bit, pri čemer je možnost, da bi se zmotila, izredno majhna. In če zadevo presnamemo, je enako, kot če bi papirnato sporočilo posredovali naslednjemu »hribčku«. Ker je zapis enak, je možnost za napake minimalna.

TEŽAVE

Ko malce razmislimo ugotovimo, da ima seveda digitalni način kar nekaj prednosti. Toda ali je zadeva res tako preprosta? Prva težava, ki nam lahko pade na pamet je, kako pretvoriti glasbo, ki je v svoji osnovi analogni signal, v »prenosni« zapis, torej digitalni. Kako to sploh narediti? Kako to narediti tako, da bo zapis res verna slika originala?

Če vzamemo prejšnji primer kričanja s hriba na hrib, bi se vprašanje glasilo, kako zagotoviti, da bo vaš prijatelj znal to, kar bi rad povedal, dejansko tudi zapisati. V človeškem svetu se nam zdi popolnoma samo po sebi umevno, da prijatelj zna pisati, v strojnem svetu pa zadeva ni tako jasna. Pretvorbo mora izvesti naprava, ki jo moramo seveda izdelati in je tega naučiti. Postopek pretvorbe analognega signala v digitalnega se imenuje vzorčenje, načelen opis delovanja pa lahko najdete v posebnem okvirju.

No, in če prijatelj zna pisati in vse skupaj zapiše tako, kot je treba, torej je signal dobro vzorčen, je treba na drugi strani imeti koga, ki bo znal zadevo prebrati in interpretirati. Spet je tako, da nam je v našem svetu logično, da prejemnik zna brati, v strojnem pa ne. Pretvoriti signal iz digitalnega spet nazaj v analognega, kar glasba je, je spet stvar naprave, ki jo je treba izdelati.

Seveda jih je še več, a to so le najosnovnejše težave, s katerimi se srečuje glasbena industrija. V opisanem primeru s prijateljem je na primer tu še izgovorjava. Če vratom rečete »vrata«, vaš prijatelj pa »urata«, ne moremo govoriti o vernem prenosu, tudi če je zapis pravi. Vrata so sicer res vrata in vemo, kaj stvar pomeni, a če je pri prenosu recimo pomemben dialekt, je pomembno, da se zadeva na cilju interpretira enako kot na viru. Signal, ki se na sprejemnem delu pretvori iz digitalnega nazaj v analognega, mora biti torej čim bolj enak tistemu, ki je na vhodu.

Moj mikro, september 2011 | Zoran Banovič |