Stare kamere s celuloidnim trakom so filme snemale tako, da so shranjevale sliko po sliko. V bistvu je šlo za fotoaparate, ki so fotografirali slike tako hitro, da ko so se te prikazovale z enako hitrostjo, kot so se snemale, bilo je videti, kot da gre za kontinuirano gibanje. Tako kot smo se pri zvoku, se seveda tudi zdaj pri filmu sprašujemo, kako tega spraviti v računalnik. Zakaj pa bi ga? Zato, ker je film z računalnikom mogoče obdelovati, in tudi zato, ker ga je z njim mogoče shraniti na najrazličnejše medije.

Kaj bi bilo, če bi film v računalnik shranjevali na enak način kot v kameri? Kot pri zvoku bi bila količina podatkov najverjetneje neuporabno velika. Pa poglejmo, kako velika. Vzemimo, a je slika v našem filmu velika 720 x576 pik, tako kot pri standardnem DVD-ju z razmerjem stranic slike 4 : 3. Če ti dve številki zmnožimo vidimo, da vsako sličico sestavlja 414.720 pik. Vsaka od osnovnih barv RGB (rdeča, zelena modra) vsake pike v računalniški sliki je običajno zapisana z 2n biti, kjer je n običajno 8 ali 16. Za naš primer vzemimo 8, kar pomeni, da je vsaka pika slike opisana s 24 biti. Če potem vse skupaj spremenimo še v bajte in kilobajte dobimo formulo:

velikost (Kb)=A*B*N/8*1024,

v Formuli sta A in B širina in višina slike (v našem primeru 720 in 576), N pa bitna globina (24 bitov). Če to zdaj preračunamo, ugotovimo, da je ena slika velika približno 1,24 MB. Za to, da je gibanje tekoče, mora vsako sekundo filma opisati čim več sličic. V svetu računalniškega videa obstaja nekako šest standardnih hitrosti, to so 15, 23. 98, 24, 25, 29, 97, 50 in 60 sličic. Pri nas je najpogostejši format 25 sličic, zato bo v našem primeru vsaka sekunda videa znesla 1,24*25=31,10 MB. Zdaj pa nam ostane le še množenje. Minuta filma bi zasedala 1,87 GB, ura skoraj 112 GB uro in pol dolg celovečerec pa skoraj 170 GB. To pomeni, da bi v praksi za to, da shranimo en ne predolg celovečerec porabili 38 zapisljivih DVD-jev. To pa je neuporabno. S tem, da smo tu upoštevali le podatke o sliki, ne pa o zvoku, ki seveda tudi zahteva določen prostor.

In prav zato je treba tudi video nekako stisniti. Kako deluje stiskanje filma, smo v Mojem mikru že pisali, zato ne bomo šli v podrobnosti. Povejmo le, da gre pri stiskanju večinoma za to, da se v celoti shrani le vsaka n-ta sličica, vmesni podatki pa se shranijo le kot razlika glede na to sliko. Če na primer snemamo ptico v zraku, je razlika med posameznimi sličicami v filmu precej majhna, saj se spreminja le del slike, kjer je ptič, nebo pa ostaja skoraj nespremenjeno, saj se v 1/25 sekunde razlika skorajda ne vidi. Zakaj bi torej shranjevali vse podatke o nebu? No, nekako takole delujejo stiskanje filma.

Načinov stiskanja pa je zelo veliko in na tem področju vlada dokajšnja zmeda, Pogosto se dogaja, da kakšnega filma ne moremo predvajati, tudi če je na prvi pogled v formatu, ki ga naš računalnik ali predvajalnik pozna. Zakaj je tako?

KODEKI IN VSEBNIKI

V idealnem svetu bi imeli le en format zapisa videa, ki bi deloval v vseh napravah. A to so le pobožne sanje, ki z realnostjo žal nimajo nič. Skoraj vsak proizvajalec kamer, fotoaparatov, telefonov in drugih naprav, s katerimi je mogoče snemati filme, uporablja drugačen format zapisa, in če temu dodamo še filme, ki jih tako ali drugače najdemo v spletu, je zmeda popolna. Žalostno, a resnično.

Najpogostejše težave, povezane z nezmožnostjo predvajanja videa, so povezane s formatom zapisa. Pri zapisu moramo namreč ločiti dva pojma. To sta kodek in vsebnik. Kodek je algoritem, s katerim se slika kodira oziroma pretvori v tok podatkov in potem spet dekodira v sliko, ki jo vidimo v našem predvajalniku. Od tu tudi ime kodek – kodirnik/dekodirnik. Različni kodeki sliko kodirajo oziroma stiskajo na različne načine in z različno stopnjo učinkovitosti, vendar je vsak film, ki ga imate, tako ali drugače kodiran. Na drugi strani imamo tako imenovane vsebnike. To so formati datotek, ki sami zase ne delajo nič, le določajo, kako je podatkovni tok, ki ga ustvari kodek, shranjen na disk. Verjetno ste opazili, da so filmi lahko shranjeni v različnih formatih, kot so AVI, MOV, MKV in podobni. Navajeni smo, da pod besedo format sodi nekaj, kar je dokaj natančno določeno. Če govorimo na primer o formatu XLS, vemo, da gre za Excelovo datoteko, DOC, za Wordovo, PDF za Adobovo in podobno. Pri videu pa ni tako. Format zapisa nam čisto nič ne pove o načinu stiskanja oziroma uporabljenem kodeku, saj jih vsak od njih podpira celo vrsto. Zato je pri videu bolj smotrno govoriti o vsebniku kot pa o formatu datoteke. Če rečemo AVI, je zadeva dokaj v zraku, saj nam ne pove, s katerim kodekom (DivX, XviD in še cela vrsta drugih) je film stisnjen. Enako velja tudi za druge vsebnike. In prav tu je srž problema nedelovanja določenih vrst datotek. Če namreč hočemo pogledati kak film, mora naprava, ki ga predvaja, poznati tako vsebnik, v katerem je video, kakor tudi način kodiranja.

K sreči računalnik, pa naj gre za Windows, Mac ali Linux, omogoča dodajanje podpore za različne kodeke. Če naletimo na film, ki ga ne moremo predvajati, lahko iz spleta kar hitro snamemo ustrezen kodek, ga namestimo in zadeva je rešena. Dobra stran kodeka je tudi ta, da po tem, ko ga enkrat namestimo, znajo bolj ali manj uporabljati vsi programi, ki uporabljajo video, torej tako predvajalniki kot urejevalniki.

Pri namenskih napravah, kot so predvajalniki DVD, prenosni predvajalniki tipa iPod in podobne naprave, pa zadeva ni tako preprosta. Podpora različnim kodekom in vsebnikom je namreč »zapečena« v programsko opremo naprave (firmware) in nadgradnja ni vedno najpreprostejša. Nadgradnje se sicer lahko lotimo sami, saj proizvajalci v navodilih za uporabo velikokrat opišejo postopek, vendar je to bolj značilno za predvajalnike DVD kot pa prenosne predvajalnike. Pa tudi pri predvajalnikih DVD je treba biti pazljiv in se držati tega, kar pravi proizvajalec. V spletu se namreč večkrat najdejo tako imenovani firmwari, ki so »hekane« različice tega, kar je naredil proizvajalec. To sicer lahko pomeni, da bo vaš predvajalnik podpiral kak format več, ni pa nujno. Lahko zgodi, da je tak firmware slabo narejen in naprava neha delovati. Vzpostavljanje starega stanja pa je lahko dokaj naporna zadeva. Zato je morda bolje, da namesto prilagajanja naprave filmu prilagodite film napravi. Verjetno je mnogo lažje zagnati kak program tipa VirtualDub, o katerem smo že veliko pisali, in film pretvoriti v kak format, ki ga predvajalnik pozna, kot pa spreminjati napravo. Seveda pa VirtualDub ni edini. V spletu je teh programov kot listja in trave. Včasih pa tudi poleg nekaterih predvajalnikov, predvsem prenosnih, dobite tudi posebne programe, namenjene pretvorbi videa v formate, ki jih predvajalnik pozna. Tak način je vsekakor lažji kot pa nadgrajevanje programske opreme v napravi.


Pravi kodek
Pri iskanju vzrokov težav pri predvajanju filma je najbolj logično, da se posvetimo kodekom. Teh je sicer nekaj deset, a se k sreči pogosto uporabljajo le nekateri.

Najstarejši še uporabljan kodek je MPEG-2, ki je ime dobil po skupini Motion Pictures Expert Group, ki se je dogovorila za standard. Standard pravzaprav prvotno ni bil namenjen za to, da bi se z njimi igrali in ga pretvarjali, ampak je standard za zapis DVD, čeprav pa ga novejši profesionalni urejevalniki videa uporabljajo kot vmesni format, saj je hitrejši za dekodiranje, kot recimo novodobni H.264 in podobni. Na DVD-ju se film MPEG-2 shranjuje v vsebnik, imenovan VOB, te datoteke pa je dokaj preprosto pretvoriti v kateri koli drugi format.

Malo novejši kodek se imenuje VC-1. Pred leti ga je razvil Microsoft, vendar ga je dal v javno rabo, tako da ga lahko uporabljajo tudi drugi proizvajalci. Omogoča višjo kakovost slike kot MPEG-2 in je eden od kodekov, ki jih podpirajo diski Blu-ray. Format imenujejo tudi WMV HD, torej Windows Media Video High Definition, in zahteva precejšnjo procesorsko moč, zato ga prenosni predvajalniki zelo redko podpirajo.

Najbolj priljubljen format ta trenutek pa je vsekakor MPEG-4. Pri tem pa je zanimivo to, da pravzaprav ne gre za format, ampak za skupek standardov. MPEG-4 Part-2 vsebuje dva dokaj različna video kodeka, za katera ste verjetno že slišali – DivX in XviD. V standard MPEG-4 Part 10 pa sodijo kodeki, ki jih najdemo v bolj zahtevnih napravah, kot so HD-kamkorderji, predvajalniki Blu-ray in podobno, poznamo pa jih pod imeni H.264, AVC, AVCHD in še kakšnim. Standard je zelo priljubljen v internetnem videu, podprt pa je tudi v najnovejših operacijskih sistemih. Kodiranje in dekodiranje teh formatov sicer zahteva veliko procesorske moči, vendar so datoteke, ki nastanejo, razmeroma majhne glede na visoko kakovost, ki jo ponujajo.

In kako ugotoviti, s katerim kodekom je kak video stisnjen? Glede na zapisano je to dokaj težko. Imamo namreč vsebnike, ki nosijo enako ime,vsebina pa je povsem različna. Kar tako seveda ne gre. Operacijski sistem sam običajno ne da dovolj informacij, zato je treba poseči po namenskih programih. Teh je kar nekaj, piscu teh vrstic pa sta najbolj všeč Gspot (www.headbands.com/gspot) in Mediainfo (http://mediainfo.sourceforge.net), saj ponujata kopico informacij o videu, vključno z velikostjo slike, hitrostjo predvajanja, bitnim opisom in podrobnostmi o vsebniku. S temi informacijami je nato lažje ugotoviti, kje je težava. Ta bo največkrat v tem, da nimamo nameščenega ustreznega kodeka. Ko ga program identificira, ga lahko nato poiščemo v spletu, lahko pa si kar namestimo kak paket kodekov, kot so na primer K-lite, Mega in podobni.

1/2

Moj mikro, oktober 2011 | Zoran Banovič |