Videodatoteke skoraj vedno vsebujejo tudi vsaj en zvočni tok podatkov. Ta je shranjen kar v isto datoteko kot film, običajno pa je kodiran v obliki AAC ali MP3, o čemer smo več pisali v septembrski številki. Večina programov za obdelavo videa omogoča, da zvok iz filma izluščimo in ga tudi na novo kodiramo, če se za to pojavi potreba. Ta pa se pojavi takrat, ko se v napravi film normalno predvaja, zvoka pa ni.
Druga težava, ki se pojavlja predvsem pri »ripanih« DVD-jih, je ta, da se film predvaja, pri zvoku pa se predvaja več sledi sočasno. Zvok na DVD-ju je namreč velikokrat shranjen tako, da lahko uporabnik izbira, v katerem jeziku bo slišal dogajanje. Večina filmov je namreč tudi sinhronizirana. Če ripanje izvedemo nerodno, se bodo sneli vsi zvoki. Pri nekaterih predvajalniki to ni problem, saj omogočajo izbiro zvoka, ki ga želimo slišati, nekateri drugi pa utegnejo imeti težave. V tem primeru je treba odpreti nadzorno ploščo kodeka oziroma njegove lastnosti in tam izbrati zvok, ki ga želimo slišati. Seveda pa lahko film prekodiramo tako, da neželene zvoke odstranimo, ohranimo pa samo tistega, ki ga bomo uporabili.
VELIKOSTI, OKVIRJI, BITI…
Kateri parametri slike so tisti, ki vplivajo na njeno predvajanje. Če malo razmislimo, nam na pamet padejo trije – velikost slike, hitrost predvajanja in način (s koliko biti), kako je ta slika opisana. Pa si oglejmo vsakega posebej.
Velikosti slike v filmih so lahko zelo različne, od majhnih predogledov do slike visoke ločljivosti oziroma HD. To velikost označujemo kot velikost okvirja (frame size), lahko pa je pravzaprav kakršna koli in računalniki z njo nimajo težav. Težave pa se lahko pojavijo, ko hočemo film višje ločljivosti predvajati s prenosnimi predvajalniki. Če na primer film visoke ločljivosti naložimo v prenosni predvajalnik, ki ima velikost zaslona 320 x 240 pik, zadeva verjetno ne bo delovala. Mislili bi si, da bo predvajalnik sliko pač sproti krčil tako, da bo ustrezala njegovemu zaslonu, in jo predvajal, a ni tako. Če bi namreč predvajalnik hotel to narediti, bi moral dekodirati sliko polne velikosti in jo nato spet kodirati v svojo velikost, za kar pa nima procesorske moči.
Film poleg velikosti slike definira tudi hitrost predvajanja teh slik. Običajni DVD, televizijski program, slika, ki jo prevajamo iz kamere in podobno, se večinoma »vrtijo« s hitrostjo od 24 do 30 sličicami (okvirji) v sekundi. To sicer daje vtis gladkega gibanja, za male naprave pa je lahko precej naporno, saj je treba obdelati veliko količino podatkov. In če je hitrost prevelika, se bo zgodilo, da bo slika zastajala, saj je predvajalniku preprosto ne bo uspelu sproti dekodirati.
Tretji parameter je način, na kako je slika opisana. Pri zvoku MP3 smo govorili o bitih na sekundo, kjer pa ne gre za hitrost, pač pa za število bitov, s katerimi je bila opisana vsaka sekunda zvoka. Zato smo temu raje rekli bitni opis kot pa bitna hitrost. Večji bitni opis je pomenil večjo kakovost zvoka oziroma večje ujemanje z originalom. In pri videu je povsem enako. Višji bitni opisi pomenijo bolj ostro in podrobno sliko, vendar večje datoteke. In kaj pomeni veliko? Kolikor toliko dobra kamera 1080p za vsako sekundo videa porabi več kot 3 megabajte. Na drugi strani nizki bitni opisi povzročajo zamegljeno in »kockasto« sliko, a zato manjšo velikost datotek. Če na primer v internetu najdete kakš zelo zamegljen film, kjer se komaj kaj vidi, je to posledica nizkega bitnega opisa, saj je avtor hotel čim manjšo datoteko.
Za uspešno predvajanje filma se moramo torej včasih kar precej potruditi. Takšno stanje je v sodobnih časih na eni strani popolnoma nelogično in celo nesprejemljivo, vendar moramo vedeti, da je filmska industrija, pa naj gre za snemanje filmov ali proizvodnjo naprav, zelo konkurenčna in da se že od njenega nastanka v njej bijejo mogočne bitke. Spomnimo se le dvobojev VHS proti Beti, pa DVD prti VideoCD, Blu-ray prodi HD DVD in še kaj bi se našlo. In ker vsak dela svoje in to ljubosumno čuva le zase, univerzalnih standardov še dolgo ne bomo dobili.
Pretvorba, pretvorba
Če vaš predvajalnik ne zna predvajati filma, ki bi ga želeli pogledati, lahko naredite dvoje. Lahko nadgradite programsko opremo v predvajalniku, kar je lahko dokaj zapletena zadeva, ali pa z računalnikom pretvorite film v obliko, ki jo bo predvajalnik poznal, kar je na prvi pogled lažje. In kako pretvoriti?
Zadeva je lahko povsem preprosta, lahko pa je zapletena do konca, pri čemer nikoli ne vemo, kaj od te težavnostne stopnje nas čaka. Pri nekaterih formatih ne bo težav, pri drugih pa se bomo precej jezili. Pa si oglejmo nekaj primerov.
Če imate Windows 7 in je vaš predvajalnik podprt s tako imenovanim vmesnikom Windows Device Stage, lahko film, ki bi ga radi spravili v prenosni predvajalnik, kar povlečete vanj, sistem Windows pa vam bo ponudil, da ga samodejno pretvori v ustrezen format. Načeloma zelo elegantno in super, če ne bi bilo dveh kaveljcev. Prvi je ta, da je podprtih zelo malo predvajalnikov, in še ti so bolj stari, tako da morate imeti pravo srečo, da je vaš med njimi. Drugi kaveljc je v tem, da ni nujno, da bo zadeva delovala. Vse je namreč odvisno od formata vhodnega filma, torej od vsebnika in kodeka, s katerim je stisnjen. Če filma z računalnikom ne morete predvajati, potem tudi pretvorba ne bo uspela. Pa tudi če ga lahko, ni nujno, da bo zadeva delovala, saj ima sistem z nekaterimi kodeki precejšnje težave.
Druga možnost je, da datoteke pretvorite s programom, ki ste ga morda dobili zraven vašega predvajalnika. Poleg predvajalnikov z znakom Creative dobimo na primer program Creative Centrale, ki načeloma opravi delo, vendar je na pogled zelo čuden in grozno počasen. In prav tako ima lahko težave s kakšnim vhodnim formatom.
Če uporabniki iPoda mislite, da ste kaj na boljšem kot drugi, se motite. Čeprav vaša napravica lepo predvaja filme, pa boste naleteli na težavo, saj iTunes ne podpira nikakršnega pretvarjanja med videodatotekami.
Še najboljša možnost, čeprav tudi ta ni stoodstotna, je uporaba katerega od brezplačnih programov. V spletu jih je veliko in veliko je tudi brezplačnih. Omenimo le VirtualDub, HandBrake in Format Factory, jih pa je še, kolikor hočete. Delo z njimi je običajno dokaj preprosto, če izvajate najosnovnejše operacije s privzetimi nastavitvami. Če pa hočete stvari malce prikrojiti svojim željam, bo treba kar veliko prebrati. In še tu se lahko pojavijo težave, saj se lahko zgodi, da program ne bo znal uporabiti kodeka, čeprav je ta nameščen. Avtor teh strani ima na primer že nekaj časa težavo najti program, ki bi znal pretvoriti HD-film, posnet s Canonovim fotoaparatom, v kak drug format, po možnosti v čim boljši kakovosti. Čeprav računalnik filme predvaja, jih pretvorniki nikakor ne znajo pretvarjati. Edino zdravilo do zdaj je bila uporaba kakšnega urejevalnika videa.
Moj mikro, oktober 2011 | Zoran Banovič |
