Še pred nekaj leti je bilo snemanje datoteke velikosti enega CD-ja nekaj, kar je zahtevalo precej potrpežljivosti, velikost enega DVD-ja pa je bila skoraj utopija. Zato smo programsko opremo skoraj vedno dobivali na optičnih medijih. Operacijski sistemi in večje aplikacije smo običajno dobili na CD-ju ali DVD-ju. A hitrejše povezave so to spremenile. Zdaj je datoteka velikosti enega CD-ja sneta v nekaj minutah, DVD pa tudi ne zahteva ravno celega dneva. In zato se marsikateri proizvajalec programske opreme odloča svoj izdelek distribuirati v obliki datotek ISO. In kaj je datoteka ISO?

Za najboljšo predstavo je mogoče ISO primerjati z ZIP-om. V obeh primerih gre za neke vrste arhiv, kjer je več datotek spravljeno v eno samo. A obstaja bistvena razlika. Datoteka ISO je namreč nekaj več – je dejanska fizična slika optičnega medija, in ne le zbirka datotek. Gre za nekakšne klon CD-ja ali DVD-ja v obliki datoteke. Poleg datotek samih namreč vsebuje tudi tako imenovane metapodatke o teh datotekah in tudi posebne skrite datoteke in strukture, potrebne na primer za izdelavo zagonskega CD-ja ali DVD-ja. Če denimo iz zagonskega DVD-ja izdelamo sliko ISO in to sliko na pravilen način »zapečemo« na drug DVD, bomo dobili enak zagonski DVD, torej tak, s katerega lahko računalnik tudi zaženemo. To pa je izredno pomembno pri distribuciji recimo operacijskega sistema.

OD KOD IME ISO

Ta datotečni format je precej stara zadeva. Ime ISO je dobil zato, ker je že format CD, pozneje pa tudi DVD, temeljil na standardu ISO 9660, ki je nastal že leta 1986, ko so bili optični mediji šele v zametkih. Standard ISO 9660 je med datotečnimi standardi ena dokaj redkih zgodb o uspehu. Vsak najnovejši predvajalnik DVD ali celo blu-ray bo znal prebrati tudi najstarejše podatkovne CD-je, tudi če so stari dvajset ali več let, če le niso fizično poškodovani. To pomeni, da gre pri standardu za veliko mero združljivosti za nazaj, kar v sodobnem informacijskem svetu ni ravno pogosto. Še več – sodobni standard UDF, ki ga najdemo pri sodobnih dvoslojnih DVD-jih in blu-rayu, je prav tako združljiv z ISO 9660. Čeprav gre za star standard, pa ta niti ni tako neučinkovit, kot bi si mislili. Njegova zanimiva lastnost je ta, da ni omejen na standardne velikosti medijev, kot so CD in DVD, torej 700 MB ali 4,7 GB, ampak je lahko kakršne koli velikosti. Standard namreč o velikosti sploh ne govori. Zato so lahko datoteke ISO velike le kak megabajt, lahko pa nekaj gigabajtov.

ISO − GLEDALIŠČE IN PEKARNA

Sprehod skozi ISO bomo omejili na to, kako delati z že obstoječimi datotekami in kako iz datoteke ISO izdelati CD ali DVD, v eno od naslednjih številk pa se bomo pozabavali tudi z izdelavo datotek kot takih.

Vzemimo torej, da smo dobili sliko diska. Kaj lahko z njo počnemo? Jo res moramo posneti na optični medij ali pa lahko kako drugače vidimo in uporabimo to, kar je v njej? Če pa jo že snemamo, ali je to snemanje enako kot pri navadnih datotekah? Odgovor na zadnji vprašanji je – ne. Datoteke ni nujno posneti na optični medij, da jo lahko uporabimo, in ne, navadno snemanje ne pride v poštev.

Kar zadeva vpogled in uporabo datoteke ISO, povejmo, da vanje ni mogoče pogledati kar z Raziskovalcem ali kakšnim navadnim programom za delo z datotekami. Za to potrebujemo posebne programe. Ti običajno delujejo tako, da datoteko ISO spremenijo v navidezni disk, ki se pokaže v Raziskovalcu, in šele potem je vidno, kaj je v njej. Mi si bomo ogledali primer uporabe brezplačnega programa Daemon Tools Lite, obstaja pa jih še cela vrsta, delujejo pa dokaj podobno. Običajno tako, da ga zaženemo in mu ukažemo, naj naloži (mount) sliko diska oziroma datoteko ISO. Nato se ta slika pokaže kot naslednji disk – če smo imeli recimo v računalniku kot C: in D: označene trde diske, kot E: pa pogon DVD, se bo nova slika dodala kot F:. Če potem zaženemo Raziskovalca, lahko v njem s tem »diskom« delamo enako kot s katerim koli optičnim medijem. Če je na njem na primer kakšen program, ga lahko namestimo, kot bi ga nameščali s CD-ja ali z DVD-ja. Enako tudi če gre za igro. Pri tem je tak način lahko celo v prednosti pred klasični, če imamo igro, ki zahteva, da pred igranjem v pogon vstavimo medij, na katerem smo jo dobili. Pri datotekah ISO lahko klasični pogon ostane prazen, saj se podatki berejo z navideznega.

Kaj pa snemanje? Če želimo iz datoteke ISO dobiti CD ali DVD, kot je bil v originalu, ne moremo kar posneti datoteke ISO na DVD. Uporabiti moramo katero od posebnih orodij. V Windows 7 je takšno orodje že vgrajeno, tako da je dovolj, da datoteko ISO kliknemo z desno tipko in izberemo snemanje. V prejšnjih različicah Windows pa je treba uporabiti posebno orodje. V spletu obstaja nekaj namenskih orodij za snemanje tovrstnih datotek, a če imamo kakršen koli sodobnejši program za snemanje CD-jev in DVD-jev, kot so Nero Burning Rom, Roxio Creator, Cyberlink Power2Go in podobni, iskanje ne bo potrebno, saj jih praktično vsi podpirajo, le poiskati je treba, kako zadevo izpeljati. Mi si bomo ogledali, kako sliko ISO zapeči kar z brezplačnim programom CDBurnerXP, ki smo ga opisali v januarski številki Mojega mikra.

Moj mikro, februar 2011 | Zoran Banovič |