Kot pri sistemih brez izgub je tudi pri tistih z izgubami merilo kakovosti podobnost med originalom in kodirano različico. Pri sistemih z izgubami je ta podobnost odvisna od stopnje stiskanja. Ker pa stiskanje poteka tako, da se iz datotek odstranjujejo »odvečni« podatki, je kakovost seveda merljiva s tem, koliko od originala je še ostalo v stisnjeni datoteki. Če kodirnik obdrži le majhno količino podatkov originala, bo datoteka sicer majhna, bo pa tudi kakovost zvoka nizka, če pa bo datoteka velika, to pomeni, da je obdržana večja količina podatkov originala in zvok je zato bolj kakovosten.

Merilo, koliko podatkov se shrani, so kilobiti na sekundo (Kb/s). Enota pomeni, koliko bitov bo uporabljenih za opis vsake sekunde zvoka. Nekateri zaradi načina zapisa enote govorijo o hitrosti, vendar to ni najbolj posrečen izraz. Gre namreč za to, s koliko biti je opisana posamezna sekunda zvoka, kar seveda ni hitrost. Zato bi bil morda boljši izraz bitni opis. Kodirniki za stiskanje v, recimo MP3, pogosto ponujajo kot sprejemljivo vrednost 128 Kb/s kar pomenu, da bo vsaka sekunda zvoka opisana z 128 kilobiti informacije. Če to pretvorimo v prostor na disku, pomeni, da bo vsaka sekunda zasedala okoli 16 kilobajtov. To pa je precej manj kot 170 kilobajtov, kot je to pri nestisnjenem WAV-u. Pravzaprav desetkrat manj, kar je tudi nekako »enota« zmanjšanja količine podatkov. Splošno namreč velja, da običajna datoteka MP3 zaseda približno desetkrat manj prostora kot enaka datoteka WAV. Seveda pa ni nujno, da upoštevate predlagano količino podatkov, potrebnih za opis. Če hočete višjo kakovost, lahko ta bitni opis povečate na recimo 160 ali 192 Kb/s, pa tudi več. To bo sicer pomenilo proporcionalno večje datoteke, a tudi bolj veren signal oziroma bodo ohranjene podrobnosti, ki bi drugače bile izgubljene.

Običajni programi za kodiranje z izgubami omogočajo bitne opise tudi do 320 Kb/s, a se postavlja vprašanje, ali je takšna visoka kakovost sploh potrebna. Pri celotni zadevi gre namreč za percepcijo zvoka s strani uporabnikov. Testi so pokazali, da le malo ljudi sliši razliko med recimo 128 in 256 Kb/s. Razlika je malenkost slišna bolj ali manj pri klasični glasbi, ki ima velik dinamični razpon, pri rocku, popu in podobnih sodobnih zvrsteh pa razlike ni opazil praktično nihče. Zato pri »ripanju« CD-jev ni treba pretiravati. Če gre za rock, je dovolj 128, za klasiko pa recimo 192 Kb/s. Več skorajda nima smisla, saj bodo le datoteke večje, kakovost pa ne bo višja.

KONSTANTNO IN SPREMENLJIVO

Do zdaj smo govorili o opisu, kjer čez celotno skladbo uporabljamo enako vrednost oziroma Constant bit rate (CBR). To pomeni, da je vsaka sekunda skladbe opisana z enako količino podatkov. Toda ali je potrebno, da je celotna skladba opisana s konstantnim bitnim opisom? Pravzaprav ne. Večina spletnih servisov, ki ponujajo nakup in snemanje glasbe, sicer uporablja ta način, MP3, WMA, AAC, Ogg Vorbis in podobni pa omogočajo tudi spreminjanje bitega opisa znotraj skladbe same. In zakaj bi ta spremenljivost lahko bila dobra? Če malce razmislimo, lahko hitro najdemo odgovor. Vse skladbe so takšne, da se na nekaterih delih »dogaja« manj, na drugih pa več. Logika stvari bi bila, da je za manj intenzivne dele potrebno manj podatkov za opis, za zahtevnejše dele pa več. Uporabljamo torej spremenljiv bitni opis oziroma Variable bit rate (VBR). Namen tega načina je seveda povečati kakovost.

Obstajata dva pristopa pri tvorjenju datotek s spremenljivim bitnim opisom. Prvi način je običajni način VBR. Pri njem uporabnik določi najvišjo in najnižjo stopnjo bitnega opisa, kodirnik pa med kodiranjem sam prilagaja vrednost glede na zahtevnost zvočnega posnetka, vendar se giblje v mejah, ki mu jih je določil uporabnik. Drugi način nosi kratico ABR, ki označuje Average bit rate oziroma povprečni bitni opis. Pri njem uporabnik določi, kakšno naj bo povprečje količine podatkov opisa, kodirnik pa se potem trudi uporabiti večjo količino podatkov za kompleksnejše, manjšo pa za preprostejše dele skladbe, a povprečje bo takšno, kot določi uporabnik. Rezultat je datoteka, ki je velika skoraj enako kot tista, stisnjena z načinom CBR, le da je bitni opis prilagojen razmeram v skladbi sami.

Kaj pa predvajanje VBR? Z njim načeloma ni težav. Zgodnji predvajalniki so pri VBR-ju sicer včasih malce piskali, a se je zadeva zdaj uredila in večjih težav ne bi smelo biti. Če vaša naprava oziroma predvajalnik podpira MP3, AAC, WMA, Ogg Vorbis in družino, potem tudi z VBR-jem ne bi smelo biti težav. Pojavi se lahko le to, da bo predvajalnik napačno izračunal dolžino skladbe. Ker se dolžna izračunava glede na velikost datoteke in bitnega opisa, se pri VBR-ju lahko zgodi, da bo skladba, ki je dolga recimo tri minute, v predvajalniku prikazana kot kak mini koncert, dolg deset ali več minut. A to je stvar, s katero bo pač treba živeti, če uporabljate VBR.

STISKALNICE

Našteli smo, na katere formate zapisa zvoka bomo najpogosteje naleteli. Seveda pa se pojavlja vprašanje, kako jih izdelati doma. Možnosti je kar veliko.

Marsikateri program za »ripanje« CD-jev zna, poleg nestisnjenega formata WAV glasbo stisniti tudi neposredno v MP3, WMA, AAC, FLAC, Ogg Vorbis in še kak format. Nekateri to znajo kar v svoji osnovi, drugi spet pa v odvisnosti od kodekov, ki jih imamo nameščene v računalnik. Druga možnost so medijski predvajalniki. Nekateri znajo poleg predvajanja datoteke tudi shraniti v kakšnem drugem formatu. Tretja možnost so namenski pretvorniki med formati. Teh je v spletu kolikor hočete, tudi pri njih pa velja, da so večkrat odvisni od tega, katere kodeke imate nameščene. Zelo zanimivi so tudi urejevalniki zvoka, kot je recimo brezplačen Audacity, ki v novejših različicah prav tako zna shraniti zvok v kupu različnih formatov, poleg tega pa lahko nad skladbami izvajamo najrazličnejše funkcije, ki so bile včasih domena dragih komercialnih programov.

Moj mikro, september 2011 | Zoran Banovič |