Svet pametnih elektronk, ki se je razmahnil po drugi svetovni vojni, je prvič zapel že leta 1951, ko je avstralski računalnik CSIRAC javno zaigral melodijo prek generatorja piskov. Najzgodnejši ohranjeni posnetek je prav tako iz jeseni istega leta, ko je računalnik Ferranti Mark 1 s posebej narejenim programom zaigral nekaj pesmi, med drugim tudi britansko himno God save the king. Zadevo je mogoče poslušati na YouTubu. Leta, ki so sledila, so prinesla vrsto programov in algoritmov, večina pa ni delovala v realnem času, pač pa so za nekaj minut glasbe delovali po več ur in dni na multimilijonskih računalnikih. Manjkal je primeren generator zvoka, kar so rešili prvi hibridni sistemi, kjer sistem z mikroprocesorjem krmili analogni sintetizator, eden pionirskih je bil Rolandov MC-8. Skozi šestdeseta in sedemdeseta leta je John Chowning, ameriški glasbenik in izumitelj, razvijal svojo FM-sintezo, ki je pripeljala do zares učinkovitega sistema ustvarjanja zvoka.
Na eni strani je FM-sinteza pripeljala od futuristično zvenečih sintetizatorjev v sedemdesetih letih do realističnih zvokov na uspešnicah, kot je Yamaha DX-7, legendarni pionir glasbenih inštrumentov. FM-čipovje je v tem obdobju našlo pot od velikih računalniških sistemov do malih hišnih računalnikov, ki so se takrat šele rojevali. Običajen bralec Mojega mikra je zvok računalnikov prvič doživljal v obdobju ZX Spectruma in Commodorja C64, dveh zgodnjih hišnih mlinčkov. Spectrumovo šumenje in žvrgolenje ni bilo nič v primerjavi z naprednim Commodorjevim namenskim čipom MOS 6581/6580, bolj znanim kot SID. Na trikanalnem programirljivem čipovju smo prve glasbe pisali v enostavnem Basicu, pretežno za igre namenjen računalnik pa je dejansko postregel z revolucijo. SID je bil tako neverjetno »prijetno« zgrajen čip, da še danes velja za mano pri vseh ljubiteljih elektronike, ki ga vgrajujejo v svoje stvaritve.
V obdobju izida obeh hišnih mlinčkov se je zgodila še ena prelomnica, ki je računalnike približala glasbilom – leta 1983 se je rodil standard MIDI. Musical Instrument Digital Interface je bila ključna komponenta, ki je omogočala povezovanje računalnikov, sintetizatorjev in druge strojne opreme. Brez tega standarda bi bil razvoj glasbe precej drugačen. Prva generacija hišnih računalnikov od te pogruntavščine ni imela prav veliko, je pa močno vplivala na naslednjo. Nova generacija hišnih mlinčkov se je imenovala Atari ST in Amiga. Prvi je imel vgrajen vmesnik MIDI in je postal uspešnica predvsem na področju, ki so ga zasedali glasbeniki, samo čipovje znotraj računalnika pa je omogočalo le trikanalno sintezo zvoka, medtem ko je Commodore Amiga z namenskim čipovjem tudi za zvok pripeljala posebno zgodbo. Čip, imenovan Paula, je operiral na dveh levih in dveh desnih digitalnih kanalih, vsak z ločljivostjo osem bitov. To, da je čip zaradi genialno zasnovane arhitekture prebiral podatke s pomnilnika brez vmešavanja glavnega procesorja, bomo prihranili za kako drugo zgodbo. Skratka, s posebnimi softverskimi triki se je dalo število kanalov podvojiti ali doseči ločljivost tudi 14 bitov. Govorimo o letu 1985, ko je bila zvočna zasnova Amige daleč pred svojim časom. Najbolj razširjeni PC-ji so v tistem času še vedno premogli le zvočnik s piskanjem na matični plošči.
Ena boljših pogruntavščin, ki je utrla pot snemalnim programom za glasbeno produkcijo, kot jih poznamo danes, je sekvencerski način predvajanja semplov, ki ga je v Soundtrackerju uvedel nemški programer in skladatelj Karsten Obarski, Amigo pa je zapisal med nesmrtne računalnike tudi na področju zvoka.
PC-ji so slišali pravi zvok šele v začetku devetdesetih, ko so prišle na trg najprej pregrešno drage Creative Labsove kartice Sound Blaster in Sound Blaster Pro. Ko je leta 1992 luč sveta ugledal še Sound Blaster 16, je snemanje glasbe na računalnikih v CD-kakovosti postalo vsaj teoretično mogoče. Ena od prelomnic je tudi Steinbergov Cubase, sekvencerski program, ki je postavil standard navpično naloženih snemalnih linij, ki so potekale od leve proti desni. Koncept je v uporabi še danes. Sprva je bil to le sekvencer za igranje zunanjih naprav, že leta 1991 pa je Steinberg predstavil prvi DAW (digital audio workstation), Cubase Audio za MAC-a, ki je omogočal tudi digitalno snemanje.
Proti sredini devetdesetih je zvok na PC-jih spodnesel Amigo in Atarija, oba sta takrat že potovala v večna lovišča. Vgrajeni sintetizatorji, sprva FM in potem wavetable s sempli, so v igrah igrali sekvencane midi datoteke ali kompleksnejše glasbene module, ki so praviloma nastajali v trackerjih, prvotno postavljenih, kot rečeno, na Amigah. Še vedno pa je šlo le za večglasno glasbo brez vokalov, razen če je igra prebirala CD-zapis s ploščka v pogonu.
Tista prava revolucija se je morala zgoditi leta 1995. Fraunhoferjev inštitut v Hannovru je tega leta standardiziral zapis MPEG-1 ali MPEG-2 Audio Layer III, bolj znan pod oznako MP3. Kompresija v povprečju razmerja 1 proti 11 je celotne avdio CD-je prenesla v zanemarljivo velikost na trdih diskih. Od tega trenutka naprej se je tok zgodovine temeljito spremenil. Računalniki so postali samoumevni avdio predvajalniki, MP3 pa je imel veliko večji vpliv na temeljne pretrese glasbene industrije, najprej z Napsterjem in potem z vsem, kar je sledilo.
Steinberg je medtem izumljal naprej. Leta 1997 so vpeljali sistem VST, Virtual Studio Technology, ki ni samo omogočal snemanja inštrumentov, pač pa je s posebnimi vtičniki omogočil tudi procesiranje prek filtrov. Standard VST je samo dve leti pozneje prinesel možnost softverskih inštrumentov, vpetih neposredno v produkcijske programe. Petnajst let pozneje so najboljši sintetizatorji softverski, z izjemnimi funkcijami, ki jih povprečni uporabnik ne bo nikoli v celoti raziskal. Prvi tak primerek je bil leta 2000 Reason, ki je opravil še z zadnjimi skeptiki. Podoba običajnega glasbenega inštrumenta v virtualnem okolju je prepričala, da omejitev na računalnikih praktično ni več.
Sredi prvega desetletja novega tisočletja se je pojavila še ena zadeva, Fruity Loops. Sekvenčni program, ki je laikom omogočal zlaganje semplov, v svoji osnovi ni nič drugega kot stari dobri Tracker, a ker so bili prvi priloženi sempli že izdelane glasbene fraze, se je nenadoma cela plejada računalničarjev spremenila v hišne didžeje, ki so se pred vrstniki hvalili s svojimi glasbenimi sposobnostmi. V tem obdobju je tudi glasbena produkcija za množice postala res množična proizvodnja didžejev in večina njih niti poštenega inštrumenta ni znala igrati. Spet, razvoj DAW-programov je omogočil spodobno glasbeno produkcijo kar doma, tako za ljubiteljske kot profesionalne glasbenike.
Običajni naploščni čipi so za resno delo seveda preslabotni, zato je pri snemanju glasbe nujno potreben soliden vmesnik AIAO (Audio Input Audio Output), kamor priključimo zunanje inštrumente, pretvorba v digitalni zapis zahteva čim manj zakasnitve in izgube kakovosti. Na srečo se več kot spodobni primerki cenijo takoj čez 100 evrov.
Računalniki so danes odlično zvočno izobraženi, tudi digitalizacija inštrumentov je vse prej kot pionirska iz obdobja Moogov in skupine Kraftwerk v sedemdesetih. Pionirski časi so pač zahtevali pionirski pristop in tudi Jean Michel Jarre je bil samo eden. Z današnjo opremo bi bil seveda legendarni elektroničar popolnoma nekaj drugega, tako pa je, roko na srce in naj mi oboževalci ne zamerijo, že davno odslužil svoje pionirske čase. Dolga pot iskanja meja hardvera, od prvih piskov do FM-sinteze, pa Soundtrackerja, Cubasa do popolnega produkcijskega orodja, se je obrestovala, le tistih nostalgičnih časov, ko smo peš sprogramirali vsak ton ali prek tipkovnice odigrali sekvenco v trackerjih, ne bo nikoli več.
Arhivi brez meja
Za zlata leta računalniške glasbe se gre zahvaliti osemdesetim. Najprej Commodore 64 in SID z nekaj nepozabnimi hiti in potem še Amiga, kjer so v igrah in potem na demo sceni pomikali meje mogočega. Slišati premik prstov po strunah kitare je bilo na računalniku leta 1991 skorajda znanstvena fantastika. Predvsem trackerski format »module« (.mod) danes zapolnjuje številne spletne strani (modarchive.org), in še vedno nastajajo novi, s softverom na PC-jih, znotraj emulatorjev ali celo na originalnih Amigah. Še bolj fantastično pa je slišati predelave (coverje) legendarnih Amiginih modov brez softverskih omejitev s sodobnimi sintetizatorji (www.remix64.com).
Skladatelji bitov
Zgodba o ustvarjanju digitalne, elektronske ali kakršne koli že glasbe sega zelo daleč nazaj. Od prvega sintetizatorskega hita Popcorn izraelskega glasbenika Gershona Kingsleyja pa do piscev glasbe za računalniške igrice; teh je ogromno, nekateri od njih so že zdavnaj prestopili mejo računalniškega sveta. Nemški skladatelj Christian Huelsbeck je zaslovel s serijo Turrican, zdaj pa s simfoničnim orkestrom preigrava svoje in druge računalniške hite v filharmonijah.
Moj mikro, Julij Avgust 2013 | Artur Švarc
