Ves svet je prodajal in kupoval s premetavanjem kroglic po pladnjih ali na žičkah, dokler ni nastopila renesansa. Tistih kompleksnih računal za astronomske položaje zvezd, Napierjevih kosti za množenje in drugih priprav ne moremo šteti med prave kalkulatorje, saj so bili specifično in ozko usmerjeni projekti. No, vendarle je leta 1642 Blaise Pascal sestavil mehansko računalo, ki je bilo sposobno štirih osnovnih računskih operacij brez človeške pomoči. Pascalov Calculator je lahko direktno sešteval in odšteval dve števili, množenje in deljenje pa je potekalo s ponovitvami korakov. Naslednji veleum je bil Gottfried Leibniz, nemški matematik in filozof, ki je sestavil mehansko računalo s tako imenovanim Leibnizevim kolesom, ki je postalo osnova za vsa mehanska računala do prihoda elektronskega kalkulatorja. Ne glede na to pogruntavščino, ki jo je pripravljal štiri leta, pa Leibniz ni uspel narediti delujočega kalkulatorja.

Mehanskih poskusov je bilo v naslednjih desetletjih še veliko, a šele industrijska revolucija v 19. stoletju je te večinoma unikatne naprave spravila v množično proizvodnjo. Arithmometer iz leta 1820 je bil mehanski kalkulator s štirimi osnovnimi operacijami, serijsko proizvodnjo je ugledal leta 1851 in do leta 1890 so jih prodali že neverjetnih 2500. Vrtenje ročic pri mehanskih kalkulatorjih se je poslovilo šele leta 1902, ko je v ZDA na trg prišla Dalton Adding Machine z uporabniškim vmesnikom s tipkami, ki je tako ustvarila nov rod kalkulatorjev, komptometrov. Vse te naprave so bile zajetne in izjemno težke, zato ne moremo niti mimo zadnjega velikega mehanskega izuma, kalkulatorja Curta iz leta 1948, ki je bil majhen in prenosljiv mehanski kalkulator, temelječ na Leibnizevem kolesu in Thomasovem arithmometru. Zanimiva reč, ki spominja na objektiv z ročico, je danes zelo priljubljena pri zbirateljih, mehanike pa je bilo dokončno konec, ko je v sedemdesetih letih v množično proizvodnjo prišel elektronski kalkulator.

Elektronski brat je hodil z roko v roki z razvojem elektronike in prvi poskusi naprav, ki so znale računati, so se pojavili v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takratni računalniki so bili veliki kot cele sobe in zato je Casiev 14-A iz leta 1957, vgrajen v mizo, obveljal za prvi električni in razmeroma kompaktni kalkulator. 14-A ni uporabljal elektronike, ampak releje, a vendarle, nekdo mora biti zapisan kot prvi.

Za tisti pravi začetek zgodbe o elektronskih kalkulatorjih pa moramo srečati gospo Anito. Oktobra leta 1961 je britansko podjetje Bell Punch predstavilo reč z imenom Sumlock ANITA. Žensko ime je kratica za A New Inspiration To Arithmetic/Accounting, namizni strojček pa je uporabljal tipke za vnos, katodni prikazovalnik, v drobovju pa so delovale vakuumske elektronke, hladne katode in dekatronske katode. Britanci so pripravili dva modela, Mk VII za Evropo in Mk VIII za domovino, oba sta na trg prišla v začetku leta 1962. Mk VII je imel precej zapleten način množenja, zato so ga kmalu umaknili in se posvetili Mk VIII. Osnova Anite so mehanski komptometri, a so pri Bell Punchu kmalu ugotovili, da lahko svoj mehanski Sumlock nadgradijo z elektroniko, ki je bila v petdesetih letih največja mana tehničnega razvoja. Anita je postal prava uspešnica in se je odlično prodajala, a zaradi zapletene elektronike z elektronkami je vse prepogosto odpovedovala.

Samo leto pozneje je ameriški Friden pripravil EC-130, ki je namesto elektronk uporabljal tranzistorje, rezultat pa se je izpisoval na 5-palčni katodni zaslon. S ceno 2200 dolarjev je bil kar trikrat dražji od mehanskih računal, je pa tudi Friden do takrat izdeloval mehanske kalkulatorje. Elektronika je bila očitno prava pot, zato so na trg v naslednjih letih prišli še novi proizvajalci, Sharp, italijanski IME in tudi Toshiba, Olivetti, Sony, Canon in drugi danes znani velikani elektronike.

V drobovju večine naprav so kraljevali germanijevi tranzistorji, ki so bili cenejši od silicijevih, a zajetnejši. Številke so prikazovali na katodnih zaslonih, na Nixijevih elektronkah ali žarečih filamentih. Za spomin so naprave uporabljale feritne in zaporedno dostopne pomnilnike, čeprav je Toshibin Toscal BC-1411 že imel zametke pravega RAM-a. Skupno vsem pa je bilo to, da so iz velikih večdesetkilogramskih mašinc počasi postajali manjši in kompaktnejši.

Prelomnico je predstavljal Olivettijev Programma 101, v osnovi programirljiv računalnik, ki je izpisoval rezultate na tiskalnik, imel pa je čitalnik magnetnih kartic, s katerim je bilo mogoče ustvarjati pogojne zanke in nasploh prikrojiti računske procese po lastnih željah. Programma ravno zaradi tega in dejstva, da je bila v serijski proizvodnji, velja za prvi osebni računalnik. Italijani so zanj dobili tudi kar nekaj oblikovalskih nagrad.

Del zgodovine kalkulatorjev so pisali tudi za železno zaveso. ELKA 6521 je bolgarski izdelek s težo osmih kilogramov in prvi računalnik na svetu, ki je imel tudi funkcijo korenjenja. Številne druge modele iz Sofije so uspešno izvažali tudi na zahod. A sredi šestdesetih so kalkulatorji še vedno močno šibili mize, dokler iz Teksasa ni prišel Cal Tech. Naprava v velikosti malo zajetnejše dlani je rezultate izpisovala na papir, velja pa za prvi kalkulator, ki ga je bilo dejansko mogoče uporabljati prenosno.

V naslednjem desetletju se je zgodila miniaturizacija v en sam čip, zato je prišlo do povezovanj proizvajalcev ameriških integriranih vezij in japonskih proizvajalcev kalkulatorjev. Texas Instruments se je povezal s Canonom, Hayakawa Electric (pozneje Sharp) z Rockwell Microelectronicsom, Busicom z Intelom in General Instruments s Sanyom.

V sedemdesetih se je tako dalo narediti kalkulator s samo nekaj čipi z zelo nizko porabo, trg pa so preplavili japonci, Sanyo z ICC-0081, Canon s Pocketronicom, Sharp pa s QT-8B. Canonov Pocketronic je izhajal iz TI-jevega Cal Techa, izpisoval pa je na neskončni papirni trak. Ker je TI v šestdesetih prvi predstavil Cal Techa, je Teksašanom pripadel tudi krovni patent za iznajdbo žepnega kalkulatorja.

Cal Tech je bil sicer daleč od tega, da bi ga lahko spravili v žep, Sharpov EL-8 iz leta 1971 pa je bil s 400 in nekaj grami že zelo blizu tej ideji. Čipovje se je še naprej manjšalo in konec istega leta je bil kalkulator s celotno logiko zapakiran v en sam čip, pionirsko delo pripada Mostekovemu MK6010, kmalu zatem pa so svojo rešitev predstavili tudi pri Texas Instruments. Te zgodnje žepne naprave so bile vse prej kot poceni, a miniaturizacija in povpraševanje sta konec desetletja privedla do zares dostopnih računskih napravic za vsakogar.

Kalkulator je v začetku leta 1972 dokončno pristal v žepu, Busicomov LE-120A je bil tudi prvi, ki je uporabljal LED-zaslon in izmenljive AA-baterije. V dolžino je meril 124 milimetrov, širok je bil 72 milimetrov in visok 24 milimetrov. Do srede sedemdesetih so kalkulatorji dokončno pristali v žepih vseh inženirjev, znanstvenikov in tudi študentov. Sovjetska zveza je svoj prvi žepni kalkulator Elektronika B3-04 imela že leta 1973. V tem obdobju se je v veliko tekmo kalkulatorjev vključil tudi HP s svojim HP-35, ki je vseboval kompleksnejše funkcije in tudi drugačen način vnosa (RPN ali postfix notacijo) s tipko enter.

Texas Instruments je svoje znanstvene kalkulatorje vpeljal leta 1973 s SR-10, SR-11 pa je dobil tudi tipko pi, leta 1978 predstavljenega TI-30 pa, posodobljenega, izdelujejo še danes.

Tehnično so kalkulatorji, potem ko so znali računati praktično vse, dobili ključne nadgradnje. Potratne LED-zaslone so nadomestili LCD-zasloni, baterije pa solarne celice. V začetku osemdesetih je osnovni kalkulator stal le še nekaj dolarjev, marsikdo pa se spominja nakupov v Avstriji ali Italiji, kjer je bil ob nakupu pralnega praška priložen tudi kalkulator. Sredi tega kičastega desetletja si bil v šoli največji frajer, če si imel ročno uro, ki ni samo igrala sedmih melodij zvonenja, pač pa je imela tudi kalkulator. Uporabnost je bila vseeno pogojna, zavidanje sošolcev nad napredno tehniko pa vsesplošno prisotno.

V devetdesetih se kaj veliko ni dalo več storiti, računalništvo je šlo svojo pot in kalkulatorji so lahko več ponudili le še tako, da so se pustili programirati v enem od osnovnih programskih jezikov, da vseh kompleksnih funkcij ne omenjamo. Ena od zanimivih zgodb je Sharpov PC-1250, žepni računalnik (ne kalkulator) in vsi njegovi derivati v letih pozneje, ki je znal še marsikaj več kot kompleksne račune, z risanjem grafov pa je pomagal marsikateremu dijaku ali študentu pri izpitih.

Več kot pol stoletja po preboju elektronskih kalkulatorjev gre le še za artefakt, podobno kot abak. Kalkulatorji so zakamuflirani v osebne računalnike in mobilnike in bojimo se samo tega, da ne samo, da današnja deca ni več vešča računanja peš, pač pa da tudi kalkulatorja ne zna dobro uporabljati. In če dvomimo, bomo še vedno lahko vtipkali, ali na pravi pristni žepni napravi ali pa v navideznem kalkulatorju ene od naprednejših naprav, številki 1 + 1 in izvedeli vesoljno matematično razodetje.