Kakšna je sploh razlika med običajnim in pametnim telefonom? Kar nekaj jih je. Prva je ta, da pametni telefoni že sami zase omogočajo precej več kot navadni, poleg tega pa je zanje mogoče kupiti ali brezplačno sneti še kup dodatnih orodij in programov. Druga razlika je povezljivost z internetom in vsem, kar je v njem. Sicer je res, da tudi običajni telefoni že dolgo omogočajo sprehod v splet, prebiranje pošte in še kaj, vendar je pri pametnih telefonih to dvignjeno na bistveno višjo raven, tako kar zadeva prikaz (pametni telefoni imajo običajno večje zaslone z boljši ločljivostjo) kot tudi vsebino (omogočajo praktično vse vrste internetne komunikacije). Razlik bi lahko našli še veliko, vendar namen tokratnega prispevka ni v tem. Če vas zanimajo prednosti in slabosti pametnih telefonov, si lahko preberete članek Jake Meleta v naši januarski številki. Tokratni namen je prikaz delovanja posameznih operacijskih sistemov, njihove posebnosti, filozofija, ki tiči za njimi, in tudi slabosti, ki smo jih opazili med delom.
MOBILNI ŠTEVILKA 7
Poznavalci trga mobilnih naprav se strinjajo, da je Microsoft na tem področju zaspal. Kaj zaspal, pravo zimsko spanje si je privoščil. In ko se je prebudil in ugotovil, da nekaj ni v redu, se je sicer z vso vnemo podal na delo, a vprašanje je, ali ni glavni kos pogače že oddan. Na drugi strani pa – spomnimo se brskalnikov. Tudi takrat je Microsoft krepko zamujal, a je ujel vlak in celo za dolga leta zmagal.
Kaj torej ponuja Windows Phone 7? Testirali smo ga na telefonu Samsung Omnia 7. Pa najprej naštejmo, na katerih področjih nas je sistem prepričal, nato pa še področja, kjer je zatajil.
Prvo, kar vsakemu uporabniku pade v oči, je kakovost zaslona. Ta je občutljiv na večkraten dotik in je res na ravni. Premikanje med posameznimi elementi sistema je izredno tekoče in hitro. Sistem Windows Phone 7 lahko nekako delimo na dva dela – naslovni zaslon, kjer so bližnjice do priljubljenih programov, funkcij ali oseb, ter »programski« zaslon, kjer imamo bližnjice do vseh nameščenih programov in nastavitev sistema. Ideja je simpatična, saj si lahko naslovni zaslon uredimo tako, kot želimo. Nanj lahko pripnemo posamezne osebe, kar v praksi pomeni hiter dostop do komunikacije z njimi, programe, ki jih večkrat uporabljamo ali bližnjice do nastavitev. Vse to je nato dostopno kar iz naslovnega menija, ki je tako lahko tak, kot si želimo. Ikone posameznih elementov na njem so izredno velike, tako da jih s prstom skoraj težko zgrešimo, res pa je, da je zaradi te velikosti mogoče hkrati videti le osem elementov, za več pa je treba podrsati po zaslonu. Zaslon zbirke vseh programov je sicer opremljen z manjšimi ikonami, ima pa zato dokaj velike napise pod njimi. Ali so veliki podpisi razlog, da so vsi programi in funkcije v enem stolpcu, ali pa so veliki podpisi tam zato, ker je pač dovolj prostora, saj je bil en stolpec načrtovan od vsega začetka, seveda ne vemo. Vemo pa, da bi lahko obstajala vsaj dva stolpca, saj je ob velikem število nameščenih programov drsanje med njimi dokaj zamudno. Čeprav zaradi hitrosti dokaj zabavno.
Stiki
Ko začnemo uporabljati telefon, običajno najprej uvozimo stike. Windows Phone jih zna seveda prebrati s kartice SIM, poleg tega pa preveri tudi račune Windows Live, Facebook in uvozi vse, kar najde. No ja, vseh ravno ne, odvisno od tega, kaj imamo nastavljeno. Pri Facebooku bi bila neumnost uvažanje vseh podatkov prijateljev, zato je zadeva urejena tako, da se Facebookove informacije dodajo samo obstoječim stikom. Takšno uvažanje na prvi pogled daje misliti, da bomo deležni kaosa, a ni tako hudo. Ko se po uvozu vsega, kar imamo, sprehodimo skozi imenik, je v njem seveda kar nekaj podvojenih vnosov, a je to mogoče razmeroma hitro rešiti. Ko odpremo podatke o osebi, lahko izberemo povezave in sistem nam bo prikazal, za koga misli, da je ista oseba. Če imamo na primer nekje osebo zapisano z imenom in priimkom, drugje pa samo z imenom, samo priimkom ali pa sta le ime in priimek zamenjana, nam bo sistem vse te osebe prikazal v seznamu, mi pa izberemo tiste, ki sodijo skupaj. Za naš imenik, v katerem je okoli 220 oseb, smo porabili okoli 15 minut, da smo ga uredili tako, da ni bilo podvojenih vnosov. Glede na izkušnje pri prejšnjih menjavah telefonov kar hitro. Nas pa je pri celotni stvari motilo to, da sistem ne omogoča izmenjave podatkov med kartico SIM in telefonom. V nastavitvah sicer najdemo možnost uvoza stikov s kartice SIM, a pri tem gre očitno le za vključevanje podatkov v telefonov imenik, in ne kopiranje nanj. Da je res tako, daje vedeti tudi to, da ni možnosti izvoza stikov. To pa pomeni, da se spremembe odražajo neposredno na kartici SIM.
Klicanje
Ko uvozimo stike lahko preverimo, kako je s klicanjem. Če kličemo osebo, ki je nismo »pripeli« na naslovni zaslon, izberemo People in se sprehodimo po imeniku, lahko kliknemo črko in prikaže se abecedni seznam, prek katerega lahko hitreje najdemo koga, ki je bolj proti koncu abeceda. Ko kliknemo osebo, se prikažejo vse možnosti komunikacije z njim, mi pa izberemo tisto, ki nam ustreza – telefon, SMS, elektronska pošta ... Če z osebo pogosto komuniciramo, jo lahko pripnemo na naslovno okno in s klikom pridemo neposredno do možnosti komunikacije z njo. Tretja možnost pa je, da nekaj sekund držimo gumb na sprednji strani telefona, nato pa se pojavi okno prepoznave govora, kjer lahko izgovorimo »call ime«, kjer je ime seveda ime osebe, ki jo kličemo, in telefon jo bo poklical. Teoretično. V praksi pa je zadeva več ali manj neuporabna, saj imamo Slovenci v svojih imenih preveč čudne glasove, da bi jih sistem lahko razumel. Pozna pa sistem prepoznave govora tudi druge ukaze, kot na primer »open people« ali »open messaging«, kjer se odpre okno imenika oziroma SMS-ov. Ta del pa je z malo vaje mogoče usposobiti.
Kratka sporočila
Poleg telefoniranja je druga najpomembnejša funkcija telefona kratko sporočanje oziroma SMS. Pri telefonih z zasloni, občutljivimi na dotik, je na tem področju včasih križ, saj so tipke na zaslonu včasih precej majhne in jih zato pogosto zgrešimo. In tudi tu je tako, vendar je mogoče telefon obrniti v ležeči položaj in tipkovnica se raztegne in postane uporabnejša.
Podatkovni prenos
Pri podatkovnem prenosu je treba biti pri pametnih telefonih precej pazljiv, posebej če nameščamo veliko programov. Ti so lahko včasih precej zahrbtni in prenašajo podatke brez vednosti uporabnika. Lahko se nam na primer zgodi, da imamo vključeno periodično pregledovanje elektronske pošte, in če ne vemo, da imamo vključen prenos podatkov, se lahko zgodi, da se prenosov kar nabere. Da se kaj takšnega ne bi zgodilo, je mogoče v celoti izključiti prenos podatkov po mobilnem omrežju ali pa določiti, da se podatkovni prenos izključi, če smo v tujem omrežju, kar je vsekakor odlična ideja. Poleg tega telefon vsebuje tudi vmesnik wi-fi, ki ga je mogoče vključiti ali izključiti, prav tako bluetooth. Če vse to izključimo, smo lahko prepričani, da noben program ne bo prenašal podatkov, hkrati pa bomo varčevali z baterijo. In če potem vključimo na primer le brezžično omrežje bomo vedeli, da se bo elektronska pošta prenašala po njem, in ne prek mobilnega omrežja. Komunikacija s spletom seveda ni omejena le na elektronsko pošto, ampak je s telefonom mogoče prav lepo brskati po njem z Internet Explorerjem. Ta je izveden solidno, čeprav je nekaj stvari, ki lahko motijo. Recimo ta, da če telefon obrnemo vodoravno, torej v ležeči položaj, se naslovna vrstica skrije, da ima več prostora vsebina. To je sicer lepo in prav, težava pa je, da v tem položaju ne moremo vpisati spletnega naslova, ker ga nimamo kam. Za to moramo telefon obrniti navpično, kjer naslovna vrstica sicer je, imamo pa zato majhno tipkovnico, ki je dokaj zoprna za pisanje, posebej če imate malce večje prste.
Moj mikro, marec 2011 | Zoran Banovič |
