Ideja o interaktivni mizi, ki bi povezovala fizični in virtualni svet, se je v Microsoftu rodila že leta 2001. Do leta 2003 so idejo izpilili do te mere, da so jo v okviru novo nastalega oddelka New Consumer Products Group predstavili šefu, Billu Gatesu. Le mesec dni pozneje so imeli narejen prvi prototip (uporabili so Ikeino klubsko mizico, ki so ji izrezali sredinski del), in z ustvarjanjem novih aplikacij so kmalu spoznali, da bi površinski računalnik (surface computer) lahko s pridom uporabljali na različnih področjih in da (originalni namen) igre še zdaleč ni vse, za kar bi ga ljudje uporabljali. Smer razvoja so prilagodili novim aplikacijam, ki so omogočale stvari, ki jih klasične računalniške rešitve ne znajo – recimo zaznavanje objektov na mizi in interakcija z njimi.
Sredi leta 2004 so imeli narejenih že preko 81 različnih prototipov, nabor funkcionalnosti in aplikacij pa je rasel. Prototipe so dobili tudi prvi razvijalci. Konec 2004 se je ekipa konsolidirala v skupini Surface Computing ter razvila prvo programsko razvojno platformo. Do konca 2005 so ustvarili trenuten zgled, obnašanje in uporabniško izkušnjo Surface. V letu 2007 je Microsoft začel serijsko proizvodnjo Surfaca in prodajo, kjer so se odločili za Surface, kot ga je moč največkrat videti danes: v podobi klubske mizice s 30-palčnim zaslonom, ki je primeren tako za posameznike kot manjše skupine. Surface omogoča preprosto interakcijo z digitalno vsebino prek gibov rok, dotikov in fizičnih objektov.

PRILAGODLJIV KONCEPT

Vseskozi med razvojnim ciklom so Microsoft Surface predstavljali na raznih računalniških sejmih in povsod je požel veliko zanimanja in navdušenja. Kako tudi ne – predstavljajte si ogromen iPod Touch z na dotik občutljivim zaslonom in zaznavanjem več dotikov sočasno ter nekaj premišljenih demo aplikacij, ki znajo to obliko izkoristiti do konca. Vse skupaj v času, ko še osebni računalnik ni deloval tako hitro, kot bi si običajni uporabnik želel. Seveda so bili navdušeni. Pa bomo tudi dandanes?
MS Surface je koncept, in čeprav je omenjenI model moč kupiti (cena se giblje okoli 10–15 tisoč dolarjev) zna Microsoft za večje projekte izdelati tudi bistveno večjo površino/gladino, morda primernejšo za muzeje, šole, univerze – verjetno tudi za vojsko – skratka za povsod, kjer pride prav interaktivnost in kjer skupina ljudi sočasno ždi na istem mestu.

MS SURFACE POD POVRŠJEM

Če še ne razumete – MS Surface je poenostavljeno računalnik z na dotik občutljivim zaslonom. V njem so operacijski sistem Windows Vista (tudi že z Windows 7 deluje, a v slovenskem primerku si zaradi bližnje tradicionalne NT konference, ki se začne 25. maja., delujočega sistema niso drznili sesuti in ga nadgraditi na Windows 7 – zakaj spreminjati nekaj, kar deluje ...) ter nabor programov, prilagojenih oziroma pisanih posebej za MS Surface. Čeprav je klubska mizica veliko ohišje za ta računalnik, pa moramo priznati, da je lepa in funkcionalna. Tudi skodelico s kavo lahko postavimo nanjo, baje naprava preživi, tudi če jo polijete (a za čiščenje površin je treba uporabiti posebno čistilo).
Posebnost Surfacea je, da zaslon pravzaprav ni zaslon in da senzorji za dotik niso običajni senzorji na dotik. Omejitev LCD-zaslona s senzorjem na dotik je namreč ta, da lahko zazna le eno točko pritiska naenkrat, saj se mu na tisti koordinati ustvari kratek stik, ki poveže senzorsko mrežo pod zaslonom. S tem smo precej omejeni, in menimo, da je to tudi glavni razlog, zakaj se niso na dotik občutljivi zasloni prijeli. Dvomite? Ja, pomislite na iPod Touch in na iPhone ... Ti imajo že nekaj let naprednejšo tehnologijo, ki omogoča zaznavanje več sočasnih pritiskov (MultiTouch). Tako lahko z gestami, kot je premikanje dveh prstov po zaslonu, naredimo veliko – recimo pomanjšamo, povečamo sliko, zaklenemo tipkovnico, obračamo objekte, jih premikamo, sukamo, mečemo naokoli ...
Skratka, senzor za dotik je pomemben in MS je tu uporabil zanimivo tehnologijo, in sicer projekcijo. V mizi se skriva videoprojektor, ki od spodaj projicira na transparentno površino mize. Površina mize je v eni izmed plasti prevlečena s posebnim infrardečim filtrom, ki v nasprotni strani prepušča samo IR-svetlobo, vidne pa ne. V mizi so še IR-luč in nekaj kamer z IR-filtrom. Ko približamo roko ali pritisnemo s prstom površino mize, kamere to vidijo, hkrati pa niso z ničemer omejene na to, koliko pritiskov lahko zaznajo, zmorejo pa razlikovati tudi med različno močjo pritiska na površino mize oziroma razberejo tudi na mizo položene predmete, če imajo ti dovolj stika z mizo. Ta preprosta tehnologija z vrsto programskih algoritmov sestavlja Surfaceovo krmiljenje.

PRECEJ ŠMINKE, A TUDI UPORABNOSTI

Med nekaj urnim testiranjem Surfacea smo bili navdušeni. Šlo je sicer za Vista PC, ki ima svoje omejitve. Recimo, za nastavljanje se je treba vanj prijaviti z uporabniškim imenom, spremeniti nastavitve, pognati umerjanje zaznavanja dotikov, nastaviti svetilnost projekcije – kar je treba, če v sobo pokuka sonce ali celo neposredno sije na Surface, nastavljati večkrat. Nato pa je treba pognati aplikacijo v omejenem načinu dela pod drugim uporabnikom, da pridemo nazaj do uporabniškega vmesnika in aplikacij Surface. Vendar bodo te omejitve verjetno prej ali slej odpravljene, še zlasti ko se bo dalo zadeve upravljati na daljavo brez motnenj delovanja Surfacea.
Od pisanih demo aplikacij je najbolj všečna simulacija vodne gladine, kjer s premikanjem rok ustvarjamo premike na gladini, valove ipd. Ker ima Surface vgrajene zvočnike, so privlačne tudi aplikacije kot je SurfaceDJ ali Piano. V prvem s prsti v sredinski del mečemo inštrumente, glasove in zvoke ter tako ustvarjamo glasbo; v drugem pa igramo klavir s pritiski na tipke. Precej je tudi iger, ki so bolj ali manj zanimive, vse pa namenjene vsaj dvema, če ne več igralcem. Nekatere so primerne za mularijo, druge so težje. Vse imajo predvsem dobro igralnost (a se tudi ponavlja, naveličamo se), kakšne posebne globine pa nimajo. So na ravni boljših flash iger, z seveda odličnim upravljalnim vmesnikom.
Še najbolj uporabno delujoči aplikaciji sta pregledovalnik fotografij, kjer slike in tudi videe mečemo po zaslonu, med njimi brskamo, jih sukamo, povečujemo, predvajamo ..., in program, ki uči in razlaga ameriško zgodovino. Je bogat z slikami, grafično lepo predstavljen in sploh zanimiv tako za šole kot recimo brskanje ob kavi, saj je obogaten s kvizi, videi in podobnimi interaktivnimi detajli.
Na Surfacu smo videli precej šminke, a ima tudi uporabne stvari. Žal te za enkrat večinoma ostajajo omejene za ameriške uporabnike ali pa so še globoko v razvojnem procesu. Navigacije prek Microsoftovega Virtual Eartha nismo preizkusili, a bo tako kot za konkurenta možnost izdelave zanesljive poti na voljo predvsem za ameriške uporabnike. Podobno je z aplikacijami za bančništvo (plačevanje, vpogled v stanja, transakcije) ki deluje samo z ameriškimi bankami in njihovimi karticami.
Tudi zmožnosti povezovanja nismo preizkusili. A tudi če bi – nedavno predstavljen Surface Mobile Connect bo brez dvoma podpiral le telefone z Microsoftovim Windows OS. In čeprav je stvar na video predstavitvah videti super, si predstavljamo, da bo delo z več sto, namesto s petnajstimi stiki (ali slikami, videi, zapisi v koledar) v demo predstavitvi manj pregledno, kot nas Microsoft želi prepričati. Tudi izmenjava podatkov (datotek) med dvema telefonoma, položenima na Surface naj bi delovala, a ostajamo nejeverni.
Še najbliže delovanju bi utegnil biti prenos slik iz digitalnih fotoaparatov, če ti podpirajo wi-fi, saj smo sicer omejeni na kabel. In četudi wi-fi in prenašanje slik iz naprave delujeta, to zagotovo ne bo tako hitro kot v prodajnih spotih za Surface. Večina teh funkcij deluje odlično na papirju in v demo spotih, v praksi pa smo prepričani, da je pot še dolga.

MAMLJIVI OBETI

A obljube in perspektiva za Surface so videti dobro. Res si lahko predstavljamo zelo razširjen MS Surface, ki ga bomo v prihodnosti uporabljali za hiter ogled vsebin naših vedno manjših digitalnih naprav, izmenjavo vsebin med prijatelji in njihovimi napravami, kot prikladen vmesnik za raziskovanje navigacijskih podatkov med postankom za kavo in za takojšnjo naložitev poti v navigacijo telefona ali GPS-naprave.
Ali bo Surface kadarkoli uporaben tudi kot blagajna oziroma vmesnik za plačevanje računov, pa bomo videli. Načeloma je ideja všečna – na nagneten petek zvečer razdeliti račun za zapitek v pubu na pet delov? Vsak natakar bi znorel – MS Surface pa ne bo (morda bodo tisti za nami, ali pa skupinica, ki bo čakala da se usede za našo mizo, ko bomo odhajali) ...

SLABOSTI

Zaznavanje dotikov je bilo na trenutke malce slabo, kar pa gre morda pripisati umazani podlagi. A kaj bi to pomenilo v lokalih in javnih prostorih? Cena za Surface je pretirana! Bili smo presenečeni, ko smo v sistemskih nastavitvah preverili strojno opremo naprave. Dvojedrni Intelov procesor E6400, 2 GB pomnilnika ter ATI-jeva grafika X1650 (verjetno integrirana). Ob tem pa Surface med delovanjem seveda ni neslišen, saj se vsaj žarnica projektorja lepo segreva in ventilatorji morajo to seveda hladiti. Celoten tehnološki koncept se zdi malce zastarel. Morda bi veljalo preiti na LCD-zaslon z MultiTouch tehnologijo zaznavanja več dotikov sočasno – Apple jo ima, baje celo prodaja licence zanjo ...
V raznih forumih je moč najti navodila za izdelavo svojega tehnološko podobnega sistema za strošek pod 2500 evri, eno od izvedb pa bomo v naslednjih številkah predstavili tudi mi.

O tehnologiji, na kateri sloni Microsoftov površinski računalnik, smo podrobno pisali že lansko leto. Članek najdete na:
www.mojmikro.si/v_srediscu/tehnologije/tehnologija_zaslonov_multi-touch

Moj mikro, junij 2009 | Jaka Mele