Osnova oblikovanja drugačnega vmesnika je posnemanje naravne interakcije med ljudmi tudi na področju interakcije človek–računalnik. Grafični uporabniški vmesnik (GUI) bo postopoma zamenjal naravni vmesnik (NUI). Kakšen pa bo ta? Nekaj bodočih funkcionalnosti imamo že na voljo, največ je zadnje čase govora o tehnologiji »multi-touch«. Še najbolj nam možno prihodnost kažejo znanstvenofantastični filmi oziroma nadaljevanke, pri oblikovanju katerih kot zunanji svetovalci vsaj občasno sodelujejo znanstveniki, ki tudi v praksi razvijajo tehnologije in razmišljajo o prihodnosti računalništva. Z računalnikom Hal 9000 se je posadka vesoljske ladje v filmu Odiseja 2001 pogovarjala kot z enakovrednim članom posadke, ta pa jim je odgovarjal. Tudi posadka vesoljske ladje Enterprise (Star Trek: Next Generation) je računalniku dajala glasovne ukaze, na komandnem mostu pa so imeli vsi pred seboj na dotik občutljive zaslone, na katere so pritiskali in »vlekli« prste. Slednje je popolnoma isto, kar že omogočajo nekatere naprave. Slabši primer je iPhone, boljši pa mizica Surface.

IZRABA NOTRANJEGA ODBOJA SVETLOBE

Kaj je v svojem bistvu zaslon, ki razpozna več hkratnih dotikov? Nekaj ne ravno zahtevne strojne opreme in veliko zahtevnejše programske opreme, ki omogoča, da zadeva deluje na način, ki smo si ga zastavili. Ena izmed tehnologij, ni pa in verjetno tudi ne bo edina, saj gre razvoj naprej, se imenuje FTIR (Frustrated Total Internal Reflection). Kar dober prevod bi lahko bil »onemogočanje totalnega notranjega odboja«.

Tehnologija izrablja odboj svetlobe v notranjosti snovi, ki je za svetlobo prepustna (plastika, steklo ...). Najbolje je uporabiti svetlobo infrardečega valovnega področja (infrardeča LED- dioda), ki je očem nevidna in ne vpliva na sliko, ki jo hkrati projiciramo na površino takega »zaslona«. LED-dioda je postavljena na enem robu snovi. V njeno notranjost seva svetloba, ki se v snovi odbija. Po domače bi lahko dejali, da skače sem ter tja. Ko na površino zaslona postavimo prst (ali katerikoli drug objekt) to vpliva na odboj svetlobe (kot, pod katerim pride do odboja, je nekoliko drugačen), ki zdaj preseva tudi v smeri pod površino, kjer je postavljena infrardeča kamera. Kamera oblikuje sliko, ki je popolnoma enovita (temna), ko ni na površini niti enega dotika, vsak dotik pa se pozna kot svetlejša lisa (kepica, mehurček). Trik pri izdelavi zaslona je programska oprema, ki mora na sliki kamere ne samo prepoznati, kaj se »dotika« zaslona, je to prst, naprava ali kaj tretjega, ampak tudi natančno mesto (koordinate) dotika in tudi premikanje svetlejših lis po površini, nato pa iz tega prepoznati kretnje, ki pomenijo zahtevo po izvedbi določenega naloge. Del takega zaslona je še projektor, priključen na računalnik, ki na površini zagotovi sliko (na primer računalniškega namizja) ali pa zanimive grafične učinke kot odziv na naše interakcije z zaslonom. Poleg računalniškega zaslona ali mizice Surface je tako mogoče narediti tudi velike interaktivne stene, sestavljene iz več manjših samostojnih elementov.

KJE JE TU IPHONE?

Apple je pri iPhonu uporabil drugačno tehnologija oziroma eno izmed dveh metod izboljšave klasične tehnologije na dotik občutljivih zaslonov. Tako kot v nekaterih starejših na dotik občutljivih zaslonih je tudi v iPhonovem zaslonu plast snovi, ki ima lastnost kapacitivnosti (lahko hrani in odda električni naboj – kondenzator). Ti »kondenzatorji« so urejeni v strukturo koordinatnega sistema − v mrežo. Vsaka točka na mreži »generira« svoj signal, ki ga nato sprejme in obdela procesor. To procesorju omogoča sočasno zaznavo več dotikov (pri iPhonu gre za kretnje, izvedene z le dvema prstoma) in tudi spremljanje gibanja prsta po površini zaslona. Ker pa tehnologija uporablja kondenzatorje, iPhone zazna le dotik prsta (ne pa peresa, kar smo sami opazili, ko smo napravo preizkušali), pa tudi tega ne, če uporabnik nosi rokavice iz električno neprevodne snovi. Pri tem pristopu oziroma tehnologiji sta teoretično na voljo dve metodi, kako izdelati tak zaslon. Metoda vzajemne kapacitivnosti (mutal capacitance) vključuje dve plasti, ki sestavljata prej omenjeno dodatno plast. V eni plasti so povezave, po katerih teče električni tok, v drugi pa senzorske povezave, katerih naloga je zaznati tok v vozliščih (glej sliko), kjer je prišlo do dotika. Druga metoda je metoda lastne kapacitivnosti (self capacitance) kjer je le ena plast, ki vključuje plast samostojnih elektrod, povezanih z električnim vezjem za zaznavanja električne kapacitivnosti.
Kako poteka zaznavanje dotika? Kapacitivna plast pošlje procesorju gole podatke o mestu dotika v obliki električnega signala. Programska oprema analizira podatke in iz njih izlušči velikost, obliko in mesto dotika (površino zaslona, na katerem je do dotika prišlo). Če je potrebno, dotike s podobnimi lastnostmi združi v skupino. Če na primer premikate prst po površini zaslona, izračuna razdaljo med začetno in končno točko premikanja. Na podlagi vseh teh podatkov in podatkov, katera aplikacija je trenutno aktivna, določi, za kakšno kretnjo je šlo, in izvede zahtevano nalogo.

Vsaka od dveh omenjenih tehnologij ima svoje prednosti in slabosti. Prednost tehnologije FTIR, ki je še nismo omenili, je, da nima omejitev ne glede sočasne uporabe več oseb ne glede sočasne zaznave več dotikov. Pa še nekaj je. Na zaslon, narejen s to tehnologijo, lahko postavite karkoli, pa bo vseeno deloval. Če na primer na zaslon postavite digitalno kamero, jo sistem prepozna zaradi njene specifične oblike, samodejno pošlje zahtevo po brezžični povezavi in trenutno lahko na zaslonu gledate video, ki je shranjen v njej.