KDO, KAM, KAKO IN KANČEK EKONOMIKE

Prek Fritz!Boxovega spletnega brskalnika lahko zberemo vse potrebne prometne podatke o telefonskih klicih in prometu prek spleta. V primeru, kot je naš (priklop s spletom prek vmesnika LAN1), beleženje informacij glede podatkovnega prometa žal ni mogoče. Pohvale vredna je podpora protokolu IPv6 ter mehanizmom »prioritizacije« določenih tipov aplikacij (na primer časovno kritični aplikaciji, kot sta govor in video) ter oddaljenega dostopa (VPN), kar nedvomno podaljšuje rok uporabe Fritz!Boxa. Vsi, ki radi eksperimentiramo, lahko konfiguracijo pred posegom shranimo v obliki tekstovne datoteke in celoten sistem v primeru težav obudimo s pomočjo te konfiguracije. V primeru morebitnih »motenj« pri prenosu govora je uporabna možnost pregleda nad parametri govorne zveze (na primer Internet Telephony – Voice Transmission), kjer lahko preverimo, kateri kodek je bil uporabljen ter kakšno je bilo število morebitnih izgubljenih paketov oziroma podrhtavanje. Na Fritz!Box smo brez težav prijavili tudi Panasonicov DECT-aparat nižjega cenovnega razreda. Seveda je bila zaradi nezdružljivosti v tem primeru funkcionalnost zaslona na telefonu omejena (ni bilo sporočil, ki jih sicer posreduje originalna bazna postaja, ni bilo podatka o klicni številki uporabnika …). Za marsikoga utegne biti zanimiva tudi možnost drugačnega VPN-povezovanja od predvidenega. No, tisti uporabniki lahko najdejo kar precej koristnih informacij na različnih spletnih straneh. Zavedati pa se je treba, da gre v tem primeru za malce »geekovski« pristop.

Pomembno pa se je zavedati, kaj kupujemo v primeru Telekomovega poslovnega paketa. Najemnina Fritz!Boxa je vključena v strošek mesečne storitve. To ima svoje prednosti in tudi slabosti. Če boste zamenjali operaterja, boste ostali brez »celotnega« sistema (usmerjevalnik, Wi-Fi dostopna točka …), prednost pa je, da boste v primeru napake/odpovedi poklicali operaterja, ki bo napravo zamenjal na svoje stroške. Poslovni paket je po mojem mnenju neke vrste mešanica in nadgradnja funkcionalnosti poslovnega modela Centreksa ter nakupa lastne opreme, saj lahko uporabnik v primeru časovne vezave kupi telefonske aparate po subvencionirani ceni – toliko kot ima naročnik številk (od njih je odvisna tudi cena mesečne storitve), toliko ima številk v okviru javnega oštevilčenja, toliko številk je neposredno dostopnih in toliko aparatov lahko uporabnik kupi po subvencionirani ceni (brezžični oziroma IP-aparati) … in na koncu se toliko aparatov lahko med seboj brezplačno kliče po skrajšanih številkah in prevezuje pogovore. Sicer pa je konfiguracija poslovnega paketa omejena navzdol na dva in navzgor na štiriindvajset uporabnikov (aparatov).

Bodimo nekoliko konkretnejši: osnovni paket (37,20 €/mesec z DDV) načelno obsega telefonijo in dostop do interneta. Hitrost prenosa je omejena na 2 Mb/s na klasični bakreni povezavi oziroma na 10 Mb/s pri povezavi prek optičnih vlaken. Paket že vsebuje naročnino na dva IP-telefonska priključka, povezana v skupno poslovno omrežje IP Centreks, ki omogoča brezplačne klice med vsemi priključki v omrežju IP Centreks. Poleg tega vključuje še druge dodatke, kot so predali do elektronske pošte, protivirusna zaščita, statični IP-naslov …

Omenjeni znesek mesečne naročnine nehote primerjam s stroškom domačega standardnega ISDN-dostopa (dve številki), nadgrajenega z ADSL-dostopom (4 Mb/1 Mb). Celo nekaj centov nižja cena za boljšo storitev (višja hitrost prenosa podatkov), obstoječ usmerjevalnik (strežnik z Linuxom) lahko nadomestim z operaterjevo opremo. Kdor se odloči za vezavo (36 mesecev), lahko dobi aparat po subvencionirani ceni. V primeru že omenjenega IP-telefona Cisco SPA 502G znese to v enkratnem znesku 36 evrov oziroma 36 obrokov po 1,2 €/mesec (z vključenim DDV-jem) za posamezni aparat ali 1,8 €/mesec pri enakem številu obrokov za Fritz!Fon (enkratni znesek 54 evrov). V primeru domače uporabe bi poslovnega dvojčka morda kdo želel nadgraditi s televizijo. Mesečni stroški se bodo v tem primeru povečali za znesek od sedem evrov navzgor (odvisno od paketa). Uporabnik se lahko v tem primeru odloča med različnimi možnostmi. Osebno pa mi je najbolj všeč »moderna klasika«, ko operater uporabi drugo optično vlakno, na njega priključi ustrezen pretvornik in prek njega pripelje kabelsko televizijo, uporabnik pa signal po potrebi deli. Če je bil doslej (2–3 priključke) opisan primer zanimiv tudi za domačo uporabo, postaja z večanjem števila priključkov zanimiv predvsem za poslovni segment (manjše podjetje). V tem primeru lahko uporabnik izbere tudi druge naprave (na primer IP POS-terminal, mrežno opremo, najem fizičnega strežnika …) – to pa je že druga zgodba.