PO OPTIKI

Eno glavnih, če ne že glavno vodilo pri odločitvi, povezani z izborom operaterja, so nedvomno storitve in njihova cena v povezavi s kakovostjo. Ker z logistiko, ki je povezana s preklapljanjem različnih operaterjev, nimam ravno najboljših izkušenj, smo se dogovorili, da bomo testni sistem preizkusili namesto prek obstoječega ADSL-priključka prek na novo zgrajenega optičnega omrežja. No, pa še novo tehnologijo bom lahko preizkusil v polnem obsegu na domači lokaciji. Na prvi pogled preprostejša možnost pa je obudila že skoraj pozabljeno zgodbo priklopa na omrežje. Prvi priklop je bil pač povezan z dediščino obstoječega telefonskega omrežja, ki je bilo pred leti zgrajeno prek nadzemnih kablov (neposredni dostop do drugega nadstropja, v katerem imamo stanovanje). Pozneje je operater ta kabel zamenjal z zemeljskim kablom, ki je bil zaključen v omarici (pritličje), povezava med omarico in obstoječim (starim dovodom) pa je bila izvedena s pomočjo povezovalnega kabla v plastičnem kanalu na fasadi hiše. Jasno je, da se je tudi optično »omrežje« končalo v omarici, zato je bilo treba optični kabel speljati v drugo nadstropje (spet po kanalčku), zagotoviti je bilo treba nov preboj skozi zid ter kabel po podstrešju speljati na drugo stran hiše in spustiti v »telekomunikacijsko vozlišče« na stopnišču. Zaradi nekoliko specifične izvedbe (potek kabla znotraj toplotne izolacije, pod elementi ostrešja, mimo cevi centralnega ogrevanja …) sem optični kabel na lastno željo položil sam (to precej zahtevno opravilo mi je vzelo dva popoldneva, kljub praktičnim izkušnjam s tega področja), pooblaščeno tehnično osebje operaterja pa je izvedlo montažo in varjenje kabla ter fiksiranje tega ob fasadi. Po uspešnem zagonu in preizkusu povezave – prenosa podatkov proti spletu oziroma z njega se je tudi v praksi pokazalo, da smo iz hitre ceste naredili preskok na informacijsko avtocesto, saj se je prenosna hitrost povečala za nekajkrat. Obstoječi asimetrični ADSL-paket 4 Mbit/1 Mbit je pač, realno gledano, v rahlo podrejenem položaju v primerjavi s simetričnim prenosom 10 Mbit/s.

VSEMOGOČNI FRITZ …

Pretvorbo z optičnega na bakreni UTP-kabel (ethernet vmesnik) je v našem primeru zagotovil poseben pretvornik, na katerega smo priključili AVM-jev (www.avm.de) Fritz!Box 7390. Ker smo obe napravi povezali na ravni vmesnika ethernet, smo na Fritz!Boxu uporabili vmesnik LAN1 (ta možnost je predvidena tudi v programski opremi). Če malčka še ne poznate, omenimo le nekaj njegovih lastnosti. Pod eno streho so združeni VDSL/ADSL2 + modem, usmerjevalnik, stikalo s štirimi ethernet vmesniki (podpora 10/100/1000 BaseT) WLAN-dostopna točka, združljiva s standardi 802.11 n, g, b in a, ter DECT-bazna postaja, na katero lahko prijavimo do šest brezvrvičnih telefonov, za katere je priporočljivo, da so združljivi. Na Fritz!Boxove vmesnike lahko priključimo tako klasične telefonske aparate (dva aparata) kot ISDN-So vodilo. Tako kot se za modernega telekomunikacijskega poliglota spodobi, je tu še funkcionalnost telefonskega odzivnika (do pet predalov govorne pošte) in faks funkcionalnost, obe storitvi pa je mogoče povezati tudi s predali elektronske pošte. Usmerjevalnik je v večini primerov vključen ves čas in zato dostopen na omrežju, zato ni nič nenavadnega, da so razvijalci dodali tudi vmesnik USB, na katerega lahko priključimo USB-pomnilniški medij (v povezavi z NAS-funkcionalnostjo) ali tiskalnik. Ljubitelji multimedijskih vsebin bodo cenili tudi možnost, da lahko Fritz nastopi v vlogi UPnP-medijskega strežnika za slikovne, glasbene in videovsebine. Skratka, tehnološko lepo zaokrožena celota, ki ji je tako za domače kot manjše poslovno okolje težko kaj očitati.

Kljub simpatično dodelanemu in uporabniku prijaznemu grafičnemu vmesniku, namenjenemu administraciji in pregledu nad prometom Fritz!Boxa, pa je potrebno kar nekaj znanja z različnih področij – segmentov telekomunikacij oziroma IP-omrežij, zato bo potrebne nastavitve vpisal operater, uporabnik pa jih lahko po svojih željah in potrebah tudi spremeni. Ko smo že pri grafičnem vmesniku, uporaben je tako za konfiguracijo (uporabniki, parametri, storitve …) kot diagnostiko (na primer posameznih stanj vmesnikov) oziroma zbiranje prometnih podatkov (na primer podatki o klicih).

… IN OSTALA DRUŽBA

Testnemu kompletu so bili priloženi tudi trije telefonski aparati – dva brezvrvična in IP-telefon. Vloga IP-telefonskega aparata je bila dodeljena Ciscovemu aparatu SPA502G. Po uspešno izvedenem zagonu nas na osvetljenem in visokoločljivem LCD-zaslonu pozdravi operaterjev (Telekom Slovenije) logotip in meniji v slovenskem jeziku. Aparat se obnese, deluje dobro tudi prek dupleksa/prostoročnega telefoniranja, k udobju pri uporabi pa pripomorejo navigacijska tipka oziroma programske tipke. V poslovnem okolju bo ta aparat brez dvoma lahko prevzel tudi vlogo posredovalnega aparata. SPA502G podpira uporabo najbolj priljubljenih kodekov, med katerimi lahko najdemo tudi G.722, namenjen kvalitetnejšemu prenosu govora. Pohvalno je, da SPA502G podpira možnost dodajanja razširitvenega polja ter nudi hkratno podporo protokolov SPCP (Smart Phone Control Protocol) in SIP (aparat, zanimiv za uporabnike različnih odprtokodnih sistemov SIP). Skratka, telefonski aparat, ki lahko najde svoje mesto tako na poslovnem kot domačem področju, element lokalizacije pa je le še za posladek. O ceni več na koncu besedila.

Brez mobilnosti tako v domačem kot poslovnem okolju danes praktično ne gre. Za oba telefonska aparata je deloval Fritz!Box kot DECT (DECT CAT-iq) bazna postaja, prek katere smo lahko dostopali do javnega telefonskega omrežja – seveda prek VoIP-povezave do operaterja. O aparatu GigaSet C610H na tem mestu le nekaj besed: ima soliden barvni zaslon, na aparat pa lahko priključimo tudi zunanje slušalke. No, po drugi strani je pač le soliden, na pogled privlačen brezvrvični telefon.