Nobenega razloga vendar ni več, da ne bi sodobni radijec ali podcaster v dlani držal snemalnika, nič večjega od škatlice tako osovraženih cigaret, ki brez premičnih delov snema zvok profesionalne kakovosti. A dejstvo je, da je na trgu dolgo zevala vrzel. In da je vsak novinec bolehal za katero od otroških bolezni, kot so nerodno upravljanje, neposrečen nabor formatov zapisa, omejitev pomnilnika, neprepričljiv zvok ali visoka cena. Šele v zadnjem času prihajajo nakupa vredne naprave in vsaka je sprejeta z velikimi pričakovanji. Pred nami sta dlančna snemalnika: Marantz PMD620, ki so ga predstavili novembra, in Olympus LS-10, ki je naprodaj od začetka leta. Njuna cena se giblje okoli 400 evrov. Prvi je naslednik večjih, robustnejših in seveda dražjih bratov iz profesionalnega sveta zvoka. Z drugim je vodilni ponudnik digitalnih diktafonov sklenil zakoračiti med profesionalce. Srečala sta se na naši dlani. In v naših ušesih.

V AKCIJI

Zvočnega preizkusa smo se najprej lotili z vdelanimi mikrofoni. Jakost signala je pri obeh snemalnikih vidna na prikazovalniku, na previsoko opozarja posebna rdeča lučka. Marantz ima poleg tega še zeleno lučko – ko se prižiga ta, rdeča pa ne, smo v pravem jakostnem območju. Olympus ponuja vklop nizkofrekvenčnega filtra in preklop občutljivosti mikrofona z gumbi, Marantz pa le z uporabo menijev, torej med snemanjem to odpade. Samodejno nastavljanje jakosti snemanja pri obeh deluje spodobno, le pri Marantzu je treba paziti, da prej v meniju nastavimo ustrezno občutljivost mikrofona, sicer nam utegne hitro zasvetiti rdeča.

Izbrali smo kakovost 16 bitov 44,1 kHz stereo v formatu WAV. Oponašali smo umirjeni pogovor, v sobi z nekaj malega hrupa iz sosednjega prostora, snemalnika sta bila okoli 40 cm od sogovornikovih ust. Posnetke smo predvajali iz programa Sound Forge 9.0 z gonilniki ASIO skozi digitalni izhod zvočne kartice M-Audio Audiophile 192 v profesionalne monitorske zvočnike Genelec 2029. Primerjava posnetkov je bila osupljiva! Nismo pričakovali take razlike v kakovosti.

Olympus ima zelo veliko lastnega šuma. Veliko občutljivejši je na okoliški hrup in na ropot, ki ga prek sicer zelo čvrstega ohišja povzroči rokovanje. Zvok je plitev, papirnat, sičniki so poudarjeni in popačeni. Stereo slika je sicer impresivno široka, a kaotična.

Marantzov lastni šum je zaznaven, a bistveno tišji. Začuda se s plastičnega ohišja pri rokovanju na posnetek prenese zelo malo ropotanja. Zvok je poln, zelo naraven, dovolj prijeten, dinamičen, prostoren, veliko je detajlov, hrupa iz ozadja pa skoraj ni. Stereo slika je zmerna in stabilna. Najvišje frekvence so nekoliko poudarjene, vendar ne popačene. Poočitamo mu lahko le nekoliko votlosti, vendar je to akustična posebnost mesta, na katerem smo snemali. To, da smo jo na posnetku slišali, je pravzaprav kompliment.

Z DODATKI

Zvokovno je Marantz resen igralec. Razočaranja nad zvokom Olympusa pa ne moremo skriti. Kaj pomaga kakovost zapisa 24 bitov 96 kHz, če sta mikrofon in elektronika, ki mu sledi, slaba? No, seveda je moč veliko narediti z dodatnim zunanjim mikrofonom. Vendar nam ta ideja ni všeč, te napravice so tako majhne, da same učinkujejo kot mikrofon. Držiš jo v roki ali priviješ na stativ in to je to. Nobenih žic. Nobenih premikajočih delov, ki bi povzročali notranji hrup. Naloga razvijalcev je, da vdelajo dobre mikrofone. Pika. Kaj pomaga seksapil Olympusa, če moraš zato, da bi dosegel dober zvok, zraven po rokah valjati še eno stvar, povezano z žico?

No, kljub temu smo poskusili. Uporabili smo Sony ECM-MS-907, stereo kondenzatorski mikrofonček z lastnim baterijskim napajanjem, zelo razširjen med radijskimi novinarji. Nastavili smo kot občutljivosti 90 stopinj in za spremembo snemali pri odprtem oknu, torej z veliko hrupa v ozadju. Olympus se na to, kateri zunanji vir je vključen, prilagaja samodejno. Marantz omogoča oboje, ročno izbiro vira ali samodejno prilagajanje, ki se je obneslo dobro. Kot pričakovano je zvok snemalnikov v tem primeru veliko bolj enakovreden. Marantz ostaja v rahli prednosti, njegov zvok je polnejši, šuma na posnetku je slišno manj. Nekaj Olympusove papirnatosti, tankega zvoka ostaja tudi ob uporabi zunanjega mikrofona. Očitno za to ni kriv le mikrofon, temveč tudi za zvok zelo ključen mikrofonski predojačevalnik.

In še nujna navzkrižna primerjava: vdelani mikrofon vsakega od snemalnikov proti zunanjemu Sonyju. Marantzov vdelani mikrofon prekaša Sonyja, je opazno polnejši, malce neprijetni so v tej primerjavi le močni sičniki v visokih frekvencah, ki pa niso popačeni. Nakup zunanjega mikrofona ob Marantzu ni potreben. Olympusov vdelani mikrofon je malce slabši od Sonyja, a mu dobro parira, razlike so zelo majhne in o njih nima smisla dlakocepiti. Ali bi bilo smiselno ob Olympusu kupiti mikrofon, kot je naš Sonyjev? Najbrž ne, ni potrebe.

Za hec smo poizkusil še s cenenim mono mikrofonom Labtec AM-252. Presenetljivo dobro se je odrezal! Petvoltno napajanje je pri obeh snemalnikih delovalo dobro, vključiti ga je bilo treba ročno v meniju. Razlika med snemalnikoma z Labtecom ostaja na podobni ravni kot pri Sonyjevem mikrofonu, Marantz je nekoliko polnejši, naravnejši in ponuja več detajlov, Olympus je nekoliko papirnat in šlampast pri sičnikih.

Marantz je pri teh preizkusih izdal tri slabosti. Jakost signala zunanjega mikrofona je precej nizka. Pri Sonyju smo jo dvignili do maksimuma in to je bilo komaj dovolj za snemanje govora kakih 30 do 40 cm od govorčevih ust. Olympus je imel še precej rezerve za ojačanje vhodnega signala. Druga Marantzova napaka je, da pri uporabi zunanjega mikrofona med snemanjem ne izključi zvočnika. Kljub šibkosti rega smo doživeli pravo mišjo mikrofonijo! Tretja pa je dolg časovni zamik v slušalkah, če poslušaš v času snemanja. Precej neprijetna reč. No, latenca nekaj milisekund pri analogno-digitalni pretvorbi ni presenečenje in tudi Olympus jo ima, vendar je pri njem zamik precej krajši in sprejemljiv.

SKLEP

Ali lahko po vsem povedanem razglasimo zmagovalca? Žal ne. Zvokovno je Marantz v veliki prednosti. Na ohišju in v pozdravnem sporočilu niso pozabili napisati besedice »professional«, in ko gre za zvok, je oznaka upravičena. Ko gre za oblikovanje, robustnost in rokovanje, pa mu ne pripada. V teh kategoriijah je Olympus blizu popolnosti, očitati mu nimamo skoraj nič. A z zvokom nas ni prepričal. Olympus, še precej avdio špinače bo treba pojesti! Pri Marantzu pa bi morali zamenjati oblikovalsko ekipo in začeti vlagati več v zunanjost teh igračk. Tudi to namreč so. In taktilnost njihove uporabe je še kako pomembna.

Iščete prestižni diktafon za tretje tisočletje, s katerim lahko, če vas ravno piči, posnamete tudi vajo prijateljevega benda? Potem je Olympus prava izbira. Zaljubili se boste vanj na prvi otip. Kjer je zvok na prvem mestu, pa je Marantz nedvomno boljši.

Mi pa si še naprej (povsem upravičeno) želimo napravo, ki bo za dostopno ceno nudila oboje: privlačnost oblike, kakovost izdelave in preprostost uporabe Olympusa ter zvok, ki je vsaj tako dober kot Marantzov. Z uporabo zelo dobrega zunanjega mikrofona bi se z Olympusom temu sicer lahko za silo približali. Vendar to ni to. Rešitev hočemo na dlani. Dobesedno.

Objavljeno: Moj mikro April 2008 | Jure Longyka |