NAJ BO SLIKA, KOT SE ŠIKA

Osnovni namen projekcijskega zaslona je kar največ svetlobe, ki jo proizvaja projektor, odbiti in jo poslati v »oči« gledalca, avditorija. Kolikor projekcij, toliko zgodb glede izbora zaslona. Vsaka krčma, kjer se bo gledalo nogometno prvenstvo, je nekaj posebnega, unikat. Če ne zaradi drugega, že dva prostora nista povsem enaka. In ravno zaradi tega je ponudba projekcijskih zaslonov prav tako pestra kot ponudba projektorjev. Različne dimenzije, ohišja, sistemi navijanja, načini montaže, formati, materiali, odbojni faktorji, koti gledanja ... Vse z enim samim namenom, da bi bila projicirana slika kar najboljša. In če nobeno serijsko izdelano platno oziroma zaslon ni ustrezen, nam ga lahko izdelajo po naročilu, za kakšen evro več, seveda. Najpomembnejše dejavnike pri izbiri projekcijskega zaslona lahko strnemo v štiri korake.

Najprej se odločimo za tip platna. Ali bo to nameščeno na steno/strop ali bo prenosno? Se bo spustilo s pritiskom na gumb ali ga bomo navijali ročno? Ali je sploh potreba, da ga navijamo? Vse to je stvar aplikacije in naše odločitve. Če je mesto projekcije stalno, naj se namesti električno ali ročno stropno/stensko platno. Če vemo, da bomo projicirali na različnih lokacijah, je prenosno robustno platno boljši izbor.

Zelo pomembna je tudi velikost platna, zlasti če se bodo projicirala tudi kakšna besedila in bo treba brati. Velikost platna določimo iz projekcijskega/sevalnega diagrama projektorja, ki nam pove, kolikšna je diagonala slike pri določeni oddaljenosti projektorja od zaslona. Upoštevati velja naslednja kriterija: prvi je, da moramo na zaslon gledati vsaj z oddaljenosti, ki je enaka njegovi diagonali, največja oddaljenost pa je razdalja štirikratne višine slike (velja za format zaslona 4 : 3). Če je format zaslona 16 : 9 (1920 x 1080), je nanj priporočljivo gledati iz oddaljenosti med diagonalo in 3,3-kratno vrednostjo višine slike. Drugi kriterij pa je, da naj bi bila višina platna od tal vsaj 90, in ne več kot 125 cm.

Tudi format zaslona (razmerje širine in višine) nam določi projektor. Za dober videz naj se »fizični« format čipa projektorja ujema z zaslonom (standardni format 1 : 1 , video format 4 : 3, format diaprojekcije 3 : 2, HD-format 16 : 9).

Ostane še material (mat white, glass beaded, pearlescent – 3D-projekcija, translucent, perforated …), iz katerega je platno oziroma površina. Izbor je spet odvisen od aplikacije. Pomembna je vrsta dejavnikov okolja. Najpomembnejši pa so vrsta projekcije (klasična, 3D, retro), oblika sobe/krčme (kot gledanja) in položaj projektorja (stropna montaža ali postavitev na mizi/stojalu), svetloba v prostoru in lumni projektorja. Projekcijski zaslon svetlobo odbija po določenih načelih, in če ne bo izbran pravilno, vsi ne bodo videli slike. Sposobnost platna, da odbija svetlobo v določeni smeri, ne vpliva le na kot gledanja, ampak tudi na svetlost slike. Zaslon, ki svetlobo odbija v vse smeri, ima velik kot gledanja in nizko odbojno vrednost. Platna z majhnim kotom gledanja imajo višjo odbojno vrednost. Kako svetla mora slika biti, da bodo barve jasne in žive, je odvisno od svetlobe v prostoru, odbojne vrednosti zaslona in lumnov projektorja. Intenzivnost svetlobe odbite od platna se meri v luksih. Da zagotovimo kontrastno bogato sliko, mora biti kontrast med projicirano sliko in steno zadaj vsaj 5 : 1 . Raziskave so pokazale, da je 400 luksov zanesljiva standardna osvetlitev za prikazovanje slik pod normalnimi svetlobnimi pogoji.

Svetlobno ojačenje (gain) zaslona označuje odboj svetlobe v različnih smereh glede na projekcijsko os (navidezna os, ki prihaja iz objektiva projektorja in »prebode« zaslon). Največji je v centru in se zmanjšuje, ko se odmikamo od projekcijske osi. To predstavimo z grafom, ki označuje svetlobno ojačenje v odvisnosti od kota gledanja (odboj svetlobe).

Zasloni, ki razpršijo svetlobo, imajo oznako mat beli (mat white). Svetloba je razpršena vodoravno in navpično pod velikimi koti. Faktor svetlobnega ojačenja je 1. Platna, izdelana iz tega materiala, so vsestransko uporabna. Zlasti pridejo v poštev v aplikacijah, ki zahtevajo širok kot gledanja, in kjer je svetlobne razmere mogoče nadzorovati. Take razmere so v domačem kinu, zato so najpriporočljivejša za tovrstno uporabo.

Odsevni zasloni imajo višji faktor svetlobnega ojačenja. To je posledica posebne obdelave, ki svetlobo odbija pod manjšimi koti. Svetlobni žarki, projicirani na zaslon, se odbijejo kot pri zrcalu. Tako bo svetloba, ki vpada pod določenim kotom z leve, zaslon zapustila pod istim kotom z desne strani. Ta platna se uporabljajo, kjer se zahteva oboje: velik kot gledanja in veliko svetlobno ojačenje. Slednje nam pride prav, kjer je veliko svetlobe ali pa ima projektor malo manj lumnov. Zaradi prej omenjenega odbojnega kota so zasloni primerni v izvedbah, kjer je projektor nameščen na stropu.

Obstajajo še retroodsevni zasloni, ki jih sestavljajo impregnirana steklena vlakna. Rezultat je zelo visoka svetilnost in majhen kot gledanja. Ti zasloni večino svetlobe usmerijo tja, od koder je prišla − nazaj v projektor. Kot vpada je isti kakor kot odboja. Uporabljajo se predvsem tam, kjer so koti gledanja majhni in je veliko dnevne svetlobe. Najboljši rezultat dosežemo, če je projektor v višini poslušalcev oz. avditorija.

Povsem zanimiva in preprosta rešitev je tudi navadna bela stena, ki naj bo povsem gladko obdelana, brez nepravilnosti ali reliefa, saj svetloba vse še dodatno poudari. Če je postavitev stalna, je zanimiv oblikovni prijem okvir, ki je lahko le narisan. Za izvedbo pa se seveda lahko uporabi tudi letve različnih materialov (les, kovina, plastika) in širin.

INTEGRACIJA

Vedno je bilo vprašanje, kaj je smiselno integrirati v naprave in kaj ne. Fotoaparati v mobilnih telefonih so sicer zelo priročni in uporabni, nikakor pa z njimi ne moremo ustvarjati fotografij, ekvivalentnih tistim, ki jih posnamemo s kompaktnimi, ultrazum ali zrcalnorefleksnimi napravami. Pri integraciji na račun varčevanja s prostorom vedno nekaj izgubimo. Če le ne gre za posebne zahteve (kompaktnost) in aplikacije (uporaba projektorja z vgrajenim DVD-prevajalnikom in stereo zvočnikoma v učilnici), se najbolje obnesejo namenske komponente, ki so med seboj ustrezno povezane. Pomembne so tudi praktičnost, možnost izbire in zgodovina: sprejemni signalni del je bil vedno del televizorja in nikoli projektorja. Torej projektorji nimajo vgrajenega DVB-T (Digital Video Broadcasting – Terrestrial) ali kakšnega drugega DVB-S(atelite), DVB-C(able), DVB-H(andheld) sprejemnika/kanalnika in je treba uporabiti zunanjo napravo. Projektor služi le za reprodukcijo (prikaz), ustrezen slikovni signal pa sprejema in generira eden od omenjenih sprejemnikov oziroma DVD/blu-ray predvajalnik ali računalnik.

NI ŠE KONEC, TO JE ŠELE ZAČETEK

Konec članka in začetek xyz (trirazsežne) projekcije doma. Tako kot so danes samo po sebi umevni ploski zasloni, na sto in en način, bo tudi s 3D-projekcijo. 3D-modelov projektorjev v polni ločljivosti na trgu praktično še ni. Velja počakati in opazovati, kaj bo nastalo iz 3D-projekcije. Pri projektorju je lahko slika bistveno večja kot pri LCD ali plazemskem televizorju in bolj imamo občutek, da smo v »digitalnem teatru«. Oddaljen pogled v televizor, čeprav v treh razsežnostih, nas lahko kaj hitro spomni na lutkovno predstavo o volku in sedmih kozličkih, ki smo jo za starše pripravili v kartonasti škatli s figuricami in zaveso. Navsezadnje je bilo tudi tisto v 3D. Z očali bo verjetno kot s kartušami pri tiskalnikih, ena bodo sicer zraven, bo pa malo takih, ki bodo v 3D-tehniki gledali poročila. Seveda morajo biti za 3D-prikaz pripravljene tudi ustrezne vsebine: podatkovni nosilci (razširitev standarda blu-ray), oddajanje vsebin s 3D-predpripravo … Letos gremo na digitalno, do 3D pa je gotovo še kakšno leto ali več.

Ker gre pri 3D-projekciji za »trike« v možganih, je tudi vprašanje, ali bo takšno gledanje ustrezalo prav vsem. Zelo pozorni bodo morali biti ljudje, ki imajo morebitne epileptične napade, pogoste glavobole, težave z očmi. Po nekaterih podatkih določeni ljudje tudi stereo slepi (stereoslepota). Ti tretjo dimenzijo dojemajo drugače, in takšne 3D rekonstruirane slike ne bodo sposobni zaznati.

Medtem ko bomo letos nogometno svetovno prvenstvo gledali še kar v dveh dimenzijah, bodo inženirji, optiki in fiziki pri Sharpu, Casiu, LG-ju … še malo razvijali in izpopolnjevali tehnologije 3D-prikaza. Tudi na starem dobrem CRT-ju se bodo goli še vedno za silo videli, glavno da bodo dobri in da jih bo veliko. 3D-očala bi utegnila biti v vročini na poletnem vrtu prav nepraktična, motila pa bi tudi, ko bi nagnili kozarec hladnega piva (minister za zdravje Dorjan Marušič opozarja: Prekomerno uživanje alkohola lahko škoduje zdravju!). Še posebej aktivna, z vgrajeno IR sprejemno diodo in baterijskim napajanjem.

Ni pa smiselna uporaba 3D-tehnologij samo doma in v digitalnih kinih, temveč tudi v šolah. V treh dimenzijah so predstave veliko nazornejše (na primer zgradba ušesa: stremence, kladivce, nakovalce) in plastične in tudi kakšna bolj dolgočasna tema tako postane zanimivejša. Raziskave so pokazale, da so učenci na testih dosegli boljše rezultate, pa tudi motivacija pri pouku je bila večja. Seveda morajo biti vse prikazovane vsebine pripravljene v ustrezni tehniki, vsi pa morajo nositi tudi aktivna oziroma pasivna očala.

Moj Mikro, junij 2010 | Samo R. Zorko |