Da ne postane dolgčas, se je treba spomniti česa novega, drugačnega, zanimivega. Nekaj, da se dogaja. Potem ko je v projektorje prišla namesto drage žarnice še tehnologija LED, ki je močno podaljšala življenjsko dobo, res ni več kaj izboljšati. V obstoječih projektorjih ni mogoče narediti nič revolucionarnega − ali pač? Vse se vrti v krogu in zdaj, ko nam je uspelo naprave treh dimenzij (CRT-televizorji, retro projekcijski zasloni …) sploščiti (zmanjšati debelino na minimum), želimo to dimenzijo v obliki prostora iz naprav spet nazaj. Tokrat v obliki tridimenzionalne (3D) slike. Prav tako kot je stara ideja o ploščatem televizorju, je stara tudi ideja o prostorski projekciji slike. Julija 1964 sta profesorja univerze Illinois Donald Bitzer in Gene Slottow izdelala prvi ploski televizor, ki je svetlobo oddajal s tehnologijo plazme. Do industrializacije te ideje je preteklo kar štirideset let, je bil pa toliko hitrejši sam prehod in danes ni mogoče več kupiti »klasičnega« CRT-televizorja.

3D-film pomeni tridimenzionalni film, 3D-projektor oziroma zaslon pa naprava, ki je sposobna takšno sliko reproducirati. Pri takšnem filmu se uporablja tehnologija, ki za oko gledalca ustvarja navidezno globino (iluzijo, da liki prihajajo iz platna). 3D-tehnologija in s tem tudi 3D-filmi izhajajo iz steroskopske fotografije, kjer se isti objekt posname z drugačnih zornih kotov, fotografije (slike) združi, ozadje vzame samo iz ene slike, opazovani objekt pa prikaže iz dveh ali več perspektiv hkrati. Dodajo se še različne barvne lestvice, ki občutek tridimenzionalnosti še nadgradijo. Izraz stereo poznamo iz avdio področja, in sicer je tam govor o dveh zvočnih signalih, ki ustvarjata vtis globine zvočnega prostora.

OD 3D-SLIKE DO AVATARJA

Avatar je zaznamoval tridimenzionalno (3D) filmsko dogajanje v letu 2010, zgodba o tridimenzionalnem filmu pa se je začela že bistveno prej. Osnova 3D-filma je tridimenzionalna slika. Prvi poizkusi v zvezi s 3D-sliko segajo v leto 1890. Prve večje premike je s svojo tehnologijo in filtri v filmski industriji naredilo podjetje Polaroid v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Prvi komercialni 3D-film je bil posnet davnega leta 1939, naslov pa je bil »Uglašeni z jutrišnjim dnem«, kar vsekakor ustreza tudi današnjim časom. Pomembna prelomnica je bilo tudi leto 1952, ko je ponovno podjetje Poalroid razvilo dvojno barvno kamero, ki je snemala z drugačnih perspektiv, različne barvne spektre. Stroški izdelave takega filma so bili gromozanski (Avatar je ob vsej tehnologiji in računalniški podpori stal skoraj milijardo dolarjev), na voljo pa ni bilo tudi kinodvoran, kjer bi se lahko predvajal.

Iz omenjenih finančno-tehnoloških razlogov se v naslednjih desetletjih 3D- tehnologija ni razvijala, znova je oživela z veliko procesno močjo računalnikov, ki so izdelavo in reprodukcijo 3D-filmov močno poenostavili. Če se vrnemo k zgodbi o »klasičnih« CRT- televizorjih, vinilnih ploščah Jugoton, kasetah TDK …, potem čez nekaj let ne bo mogoče kupiti filma, ki ne bi bil 3D. Zelo verjetno pa je, da bo imel daljinec gumb »3D off« za ogled poročil in si bomo barvna očala nadeli pred »napovedjo vremena«, če bo tretja dimenzija le vizualno zanimiva.

DIGITALNO PROCESIRANJE SVETLOBE

DLP (Digital Light Processing) tehnologijo je razvilo podjetje Texas Instruments (TI) in jo v svoje modele vgrajujejo vsi vodilni proizvajalci projektorjev. Tehnologija je odbojna, in ne presvetlitvena. Čip DLP ima na površini ogromno mikrozrcalc (odvisno od ločljivosti), ki svetlobo odbijejo bodisi na zaslon (skozi sistem leč, objektiv) bodisi v absorber. Čip ima vlogo svetlobnega modulatorja oziroma reflektorja, in ne svetlobnega izvora, kar se odraža v prepričljivi tridimenzionalni sliki. Tehnologija DLP Cinema (logotip je navadno na sprednji strani projektorja) je bila tudi prva enoprojektorska rešitev v kinodvoranah (Movie Theaters) in komercialni uporabi. Prej so uporabljali dva slikovna izvora, sliki pa sta se ustrezno »seštevali« na projekcijskem zaslonu. Uporaba samo enega projektorja je navidezno odpravila tudi učinka svetlobnega presluha in dvojne zamaknjene slike (offset, ghosting). Tehnologija DLP se v digitalnih kinih uporablja in komercialno testira že od leta 1999, kar je pripomoglo k številnim izboljšavam projiciranih slik.

Obstajata dva načina za ogled digitalnega 3D-filma: skozi pasivna ali aktivna očala. Dandanes se največ uporabljajo pasivni zasloni za oči (3D-očala), so izredno lahki in delujejo kot polarizator svetlobe (modulator), po koncu predstave jih načeloma lahko zavržemo, razen če so plastični in smo zanje plačali dva evra kavcije. Ne zavržemo jih tudi zato, ker skrbimo za okolje. Najbolj znan proizvajalec 3D pasivnih očal je podjetje Realo, TI DLP 3D digitalna tehnologija pa uporablja pasivna očala MasterImages in Dolby's 3D.

Aktivni zasloni so baterijsko napajana očala, katerih zaslonki iz tekočih kristalov delujeta sinhrono z osveževanjem video signala (slike). Informacija o sinhronizaciji potuje do očal prek infrardeče (IR) povezave. Ko oddajnik v računalniškem signalu video slike prepozna sinhronizacijski impulz za vertikalno zatemnitev, odda kodirano infrardečo (IR) informacijo o tem, kdaj je prikazana slika za desno in kdaj za levo oko. 3D-očala imajo vgrajeno IR sprejemno diodo, ki na podlagi signala oddajnika (projicirana video slika) krmili zaslonki iz tekočih kristalov, kdaj svetlobo prepustita in kdaj ne. Čeprav gledanje 3D-filma z aktivnimi očali navidezno odpravi učinek dvojne zamaknjene slike, pa so takšna očala draga, občutljiva (vgrajena elektronika, zaslona iz tekočih kristalov, baterije …), po vsaki uporabi pa jih je treba ustrezno očistiti.

Alternativa aktivnim očalom je pasivni sistem oziroma ZScreen. ZScreen je stereoskopski polarizacijski sistem, ki ga sestavljata posebni polarizacijski modulator iz tekočih kristalov in polarizacijska očala. V digitalni kino mora biti za doseganje 3D-učinkov v tem primeru nameščeno srebrno (metalizirano: svetlobni signal se v čim večji meri odbije in ne izgubi jakosti) projekcijsko platno. Takšen zaslon je tudi v X-Pandu v Areni, kjer en strežnik upravlja s šestimi projektorji. Modulator ZScreen je v obliki polarizacijskega filtra nameščen na objektiv projektorja. Krmilna programska oprema spreminja lastnosti polarizirane svetlobe in s frekvenco osveževanja slike preklaplja med levo- in desnoročno cirkularno polarizacijo svetlobe. Očala so v bistvu par pravokotno postavljenih polarizacijskih filtrov: vsaka leča prepušča določen tip polarizirane svetlobe. Eno stekelce prepušča vertikalno, drugo pa horizontalno polarizirano svetlobo. Tako vsako oko vidi le eno od polpodob, možgani pa sliko zopet »sestavijo« in poustvarijo 3D, globinsko stereopodobo. Prednost cirkularno polarizirane svetlobe je, da tudi pri večjih premikih glave stereoskopski učinek ne izgine. Pasivna očala so izdelana iz plastike ali kartona in so večinoma za enkratno uporabo.

Moj Mikro, junij 2010 | Samo R. Zorko |