ZoneAlarm Security Suite je celovita zaščita računalnika, ki jo ponuja podjetje CheckPoint. Do zdaj smo bili bolj vajeni različice Pro, ki je nekakšen predhodnik Security Suite. Za razmeroma malo denarja v primerjavi s konkurenco dobimo protivirusni program, zaščito proti vohunskemu programju, spamu in lažnemu predstavljanju (phishing), varovanje identitete in seveda tudi enega najboljših programskih požarnih zidov na trgu. Žal v Sloveniji še nimamo zastopnika za programsko opremo podjetja CheckPoint.

Protivirusni program oziroma algoritem za preverjanje in iskanje virusov se je od prejšnje različice precej izboljšal. Namreč, pri prejšnjih različicah je bil protivirusni program nekako najšibkejši del. Večina uporabnikov je zato uporabljala požarni zid ZoneAlarm in protivirusni program drugega proizvajalca. Program je napisan tako, da zlahka v ozadju poleg ZoneAlarma deluje še drug protivirusni program. Drug drugega ne motita, kar je prava redkost na trgu. Ne bom rekel, da je to dobro ali slabo. Ima pa svoje prednosti in slabosti.

Vse pomembnejše je tudi varovanje osebnih podatkov, kot je številka kreditne kartice ali kaj podobnega. ZoneAlarm poskrbi, da se zaporedje številk, ki jih ima recimo naša kreditne kartica, ne more prenesti v internet. Seveda moramo prej to številko zaupati ZoneAlarmu oziroma podsistemu myVAULT.

ZoneAlarm ima še eno prednost pred konkurenco. Ob namestitvi oziroma prvem zagonu nas povpraša, kakšno je naše znanje o omrežjih in požarnih zidovih. Na podlagi tega se potem program odloča sam ali pa nas sprašuje o posameznih nastavitvah in podrobnostih za posmezne povezave in ali posameznemu programu, procesu dovolimo izhod v internet ali ne.

V primerjavi z nekaterimi konkurenčnimi programi ZoneAlarm podpira tudi brezžična omrežja, ki so čedalje pogostejša. Prenosniki so vse pogostejši in jasno je, da se varovanje prenosnih računalnikov precej razlikuje od varovanja osebnih računalnikov. Vse bolj in bolj pa podjetje prodira v segment poslovnih sistemov tako s programsko kot tudi s strojno opremo.

Moj mikro, September 2008 | Milan Simčič