»Zipanje« datotek je postopek, star pravzaprav skoraj dvajset let. Najprej je šlo za dva DOS-ova programa pkzip in pkunzip, s katerima smo arhive izdelovali in razširjali. Nato so prišli še drugi formati, kot so ARJ, RAR in še kup jih je, hkrati pa je svoj pohod začel sistem Windows. Ta je bil in je grafičen, zato so se snovalci programov za arhiviranje oziroma stiskanje trudili izdelati kolikor toliko uporaben grafični vmesnik za to početje. In tako so nastali programi, kot sta WinZIP, WinRAR in še kateri. Težava teh je v tem, da so plačljivi, čeprav gre na prvi pogled za dokaj obskurne programe. To, da smo vsi takšne programe skupaj omalovaževali in jih uporabljali tudi preko roka, dovoljenega z licenco, se kaže tudi v tem, da je bilo v prvih letih resnega delovanja inšpekcije, ki je preverjala pristnost programske opreme v podjetjih, največ kazen izrečenih prav za WinZIP, saj ga skoraj nihče ni kupil.

Kakor koli že, velika dva sta dobila konkurenco. Ena je vsekakor 7zip, ki smo ga v naši reviji že opisovali, druga pa je ZipGenius. Gre za italijanski izdelek, ki je po funkcionalnosti zelo podoben konkurenci, le da je nekoliko bolj raznovrsten, saj zna »razpakirati« več kot 20 različnih vrst arhivov. Pri »pakiranju« ni tako radodaren, saj formata RAR ne pozna, pozna pa druge najbolj uporabljane. Arhivu lahko dodamo datoteko readme.txt, določimo geslo, dodamo tako imenovani ZIP-podpis (ZGSign), izdelamo pa lahko tudi arhive, ki se raztezajo čez več pomnilniških medijev, kjer najdemo vse, od 360 MB disket, pogonov Iomega ZIP pa vse do CD-jev in poljubnega določanja velikosti posameznega arhiva.

Program se namesti tudi v priročni meni, tako da je delo z arhivi dostopno prek desnega miškinega klika v vseh oknih, kjer delamo z datotekami. To pa ne velja za uporabnike 64-bitnih Windows. Zanje priročni meni ZipGeniusa še ni nared, je pa na spletni strani proizvajalca mogoče najti beta različico.

ZipGenius brezplačen in ponuja vse, kar potrebujete. Če iščete brezplačen program za delo z arhivi, ga je vsekakor vredno preizkusiti.

Moj mikro, oktober 2010 | Miha Gradišnik |