Tveganje, da bi nekdo uporabil fotografijo, avtor lahko zmanjša tudi tako, da je na spletu ne objavi v polni ločljivosti. V originalni ločljivosti fotoaparata. Zmanjšana na ločljivost 800 x 600 pik je še vedno dobro videti v oknu spletnega brskalnika, za kaj drugega, na primer za objavo v knjigi, pa ni uporabna.

Vodni žig ni nov način zaščite, saj je bil kot način zaščite listin predstavljen v Italiji daljnega leta 1282. Velja, da je vodni žig prepoznavna grafika ali vzorec na papirju, viden pod različnimi koti (ali pod različno valovno dolžino svetlobe) zaradi razlik v debelini in gostoti sprememb na papirju ali uporabe posebnih črnil. Uporablja se tudi za zaščito denarja in drugih vrednih listin pred ponarejanjem. Digitalni vodni žig, s katerim zaščitimo fotografijo, ni niti približno tako prefinjen. Dovolj je, da z grafičnim programom fotografijo odpremo in vstavimo besedilno polje, v katerega zapišemo svoje ime. Besedilu povečamo prosojnost in ga postavimo na mesto, kjer ga je najtežje odstraniti, in že smo vsaj malce zaščitili fotografijo. Ni pa zaščita popolna. Z nekaj znanja, ustreznim programom in ročnim delom lahko vodni žig bolj ali manj dobro odstranimo, pri tem pa le minimalno vplivamo na kakovost fotografije. Skoraj gotovo pa se ne bi lotili popravljati fotografije, kjer se vodni žig pojavlja ali razprostira čez celotno njeno površino.

Vodni žig na fotografiji je lahko že niz znakov, ki se začne z znakom © in nadaljuje z imenom avtorja, podjetja ali spletnega naslova. Lahko je tudi avtorjev grafični logotip, koda QR oziroma kar koli je lastno njemu in ga nedvoumno predstavlja. Velja preprosto pravilo: večji je vodni žig, ki je hkrati tudi postavljen na sredino fotografije, manj je verjetno, da bi to kdo uporabil. Najslabše je postaviti vodni žig na rob fotografije. Vsak ga hitro odstrani tako, da fotografijo obreže. Znak © jasno pomeni, da je fotografija avtorsko zaščitena. Nihče se ne bo mogel izgovarjati, da za zaščito ni vedel, hkrati pa deluje tudi preventivno. Ko imamo namen vzeti fotografijo s spleta, iščemo naprej, ko najdemo fotografijo, na kateri se »bohoti«, saj podzavestno vemo, kaj ta znak pomeni.

Poznamo tudi nevidni vodni žig. Pri tej metodi fotografijo algoritem digitalno podpiše z unikatno binarno kodo (na primer do deset znakov), ki je dodana neposredno v bitni zapis fotografije (ne v spremne metapodatke). Na primer v njen modri kanal, ki je zaradi tega nekoliko spremenjen, česar pa s prostim očesom ne vidimo. Nevidni žig je neobčutljiv na spreminjanje razmerja fotografije, obrezovanje in spreminjanje stopnje stiskanja. Slabost je, da je neviden, kar pomeni, da je potreben program, ki najde žig in ga izpiše, zato ne deluje preventivno.

Dodajanje vidnega vodnega žiga na fotografijo omogoča večina programov za grafično urejanje, so pa razlike v tem, kako prefinjen je. Na voljo je nekaj spletnih storitev (plačljivih in brezplačnih), ki dodajo vodni žig na fotografije, ki jih vanje prenesete. Slabost spletnih storitev v primerjavi s samostojnimi programi je, da je fotografije treba nekam naložiti, kar upočasni dodajanje vodnega žiga hkrati na več fotografij.

Moj mikro, november december 2013 | Jan Kosmač