Danes sta na vrsti še dva od teh lahkih pekačev, ki delajo prav, to kar hočemo: spraviti podatke na prenosne medije, čim prej in s čim manj truda.
ImgBurn
ImgBurn je spisal avtor programa, ki kopira tudi zaščitene DVD-je. Ker je imel s tem težave, se je fant vrgel v vode, ki jih je najbolj obvladal. Tako je nastal ImgBurn.
ImgBurn je preprostejši, kot si lahko mislite. Če je okolje res enostavno, pa njegov videz ni najbolj dovršen. Vse bi se dalo narediti lepše in očesu prijazneješe, a potem to verjetno več ne bi bil tako zelo hiter in dober program, pa še brezplačen za povrh.
Poleg snemanja CD-jev in DVD-jev zna ImgBurn izdelati in zapisati na disk tudi ISO-slike, kakor tudi BIN in IMG. Jasno, slike zna zapisati tudi v nasprotni smeri, na medije. Poleg treh že omenjenih zapisov je tukaj še kopica bolj ali manj standardnih, ki jih boste redkeje uporabljali. Ja, tudi Nerov je zraven. Seveda zna ImgBurn zapeči tudi klasične datoteke in mape. Tisti bombonček, s katerim je postal slaven, pa so opustili, tako da šifriranih medijev ne boste kopirali, vsaj ne s tem programom.
Vsi moduli se dajo aktivirati tudi prek hitrih tipk – bližnjic. Snemanje zapisa slike je hitro in preprosto: vstavite medij, izberete, kaj boste počeli in tip medija, in pritisnete gumb, ki pekač spremeni v »mikrovalovno pečico«.
Pri datotekah je nekoliko drugače. Kopiranje in izbira sta malce nerodna. Nekako manjkata klasično vlečenje in spuščanje. A ko se navadite, ne bi smelo biti težav.
Po vsakem zapisu vam ImgBurn omogoča nadzor, prej pa še simulacijo. Ponuja še druge bombončke za lažje življenje (izdelava zagonskih CD-jev, delo z zagonski zapisi …), zna pa tudi določiti prehod pri dvoslojnih medijih.
Malce čudno, a dnevnik se odpre v dodatnem oknu. Škoda, saj bi se lahko program razširil, pa bi delovalo bolj estetsko. Za popestritev so vsebini medija dodani aforizmi na začetku pri pozdravnem oknu.
ImgBurn je dobro orodje, upoštevajte, da je brezplačen in vsekakor boljši kot tisti v okviru operacijskega sistema. Poleg tega zna glede peke CD/DVD-jev skorajda vse.
Ashampoo Burning Studio 6 – Free Edition
Ashampoojev studio za peko CD/DVD-plošč je resda že pol leta v sedmi različici, vendar so se fantje odločili, da bodo ponudili svojo starejšo različico brezplačno in ustregli tistim s plitvejšimi žepi.
Vse, kar morate narediti, da vam deluje v polnem sijaju, je, da program po e-pošti registrirate. Ker ima v svojem imenu tudi »studio«, bi človek pričakoval, da je program napolnjen z vsemi mogočimi dodatki, vendar temu ni tako. Kljub temu pa gre za enega boljših brezplačnih programov za peko CD/DVD-jev brez dodatne ropotije.
Če se zadržimo pri osnovni ponudbi, program že na začetku pokaže, kaj in v kateri smeri zna delati. Odlikujejo ga prijaznost do uporabnika, preprostost in dodelanost. Upoštevajte, da je v običajnih razmerah za ta paket treba plačati približno 30 dolarjev.
Poleg všečnega in enostavnega videza ponuja vse, kar boste kdaj potrebovali pri peki medijev. Modri zob je podprt, če ste morda mislili, da to gotovo manjka. Čeprav imajo ti mediji kot tudi enote še precej zasoljeno ceno, pa so se že začeli prebijati med uporabnike. Če preskočimo klasično peko datotek, map in druge navlake in se ustavimo pri glasbenih CD-jih, hitro ugotovimo, da podpira formate WAV, MP3, FLAC, WMA in Ogg Vorbis, kar je več kot dovolj. Tudi za DVD-zbirko ima na voljo kar nekaj orodij in formatov (VOB, IFO, Video CD in SV CD). Če delate CD-je z glasbenimi zapisi, zna seveda tudi to, vendar pozna samo formata WAV in MP3. Skratka, na voljo je v glavnem vse, kar pri normalnem delu potrebujete.
In kje je kavelj? Prav tam, kjer je recimo ImgBurn najmočnejši – pri izdelavi slik CD/DVD- jev na disk oziroma nasprotno –, je Ashampoo najslabši. Vsi osnovni formati so tukaj, za kaj boljšega pa boste morali poskrbeti sami z iskanjem dodatkov. Ali pa za to uporabite kar ImgBurn. Seveda zna Ashampoo delati tudi z drugimi operacijami, ki jih potrebujete pri izbrisljivih in prepisljivih medijih.
Program je res enostaven in spominja na Nero Express Edition: prikaže se čarovnik, vstavite disk, določite, kaj želite delati, kliknete na peko in že snemate. Enostavno, v dveh korakih.
Če ste še vedno pri okorelih velikanih, ki ponujajo v svojem paketu »tudi« program za peko, le premislite, za kaj porabljate pomnilnik. Morda bi bilo prav, da se ozrete tudi naokrog. Opisana predstavnika sta dobra vsak na svojem področju, z vsakim od njiju pa se da zapeči skorajda vse. Če se bojite, da vam bosta uničila kak CD/DVD več, kot je običajno, je bojazen odveč. Tovrstni programi so že zelo dodelani z algoritmi in se jim to ne dogaja nič pogosteje kot podobnim »velikim« bratom.
Moj mikro, julij-avgust 2008 | Aleš Farkaš |
