Pravijo, da je »najlepše« pri formatih in standardih v računalništvu to, da jih je toliko na izbiro. Vsak avtor programa si namreč želi, da bi njegov izvorni, po možnosti komercialni format postal naslednji veliki svetovni standard. Eno od področij, kjer je to še posebej res, je področje slik optičnih diskov, ki so sicer odlična pogruntavščina in zelo priročen način za delo s shranjenimi podatki, varnostnimi kopijami in domala vsakim drugim področjem uporabe optičnih diskov.

NEKAJ BESED O SLIKI DISKA

Čeprav smo se s slikami optičnih in drugih diskov verjetno že vsi srečali, je to ena od stvari, ki jo večina jemlje za samo po sebi umevno in o njej ne razmišlja kaj preveč. To sicer večinoma tudi ni potrebno, če pa se že ukvarjamo s tovrstnimi datotekami, ne bo odveč, če se jim na kratko posvetimo. Slika diska (disk image) je v bistvu datoteka, ki vsebuje vse podatke, shranjene na mediju. To pomeni da ne vsebuje le datotek z medija, ampak tudi strukturo samega medija in podatke o tem, kje točno je shranjena kakšna datoteka. Torej slika vsebuje podatek o strukturi medija »sektor za sektorjem« ali »bajt za bajtom« in je tako natančna vsebinska in strukturna kopija medija. Nekatera orodja za delo s slikami diskov po takšnem »kloniranju« diska vsebino še stisnejo, večinoma s tem, da odstranijo neporabljen prostor. Takšna slika ni več slika v dobesednem pomenu, ampak že spada med arhivske datoteke.

Danes je uporaba slik trdih diskov za izdelavo varnostnih kopij področje, povsem ločeno od področja uporabe slik optičnih diskov, ki v glavnem služijo za prenos datotek in izdelavo varnostnih kopij optičnih diskov. Največja prednost teh datotek je, da za namestitev programa z optičnega diska ali prenos njegove vsebine nekam drugam ni potrebno zapisovanje (»pečenje«) fizičnega ploščka CD ali DVD, temveč lahko z uporabo njegove slike ustvarimo virtualni optični disk, s katerim lahko počnemo vse, kar bi lahko počeli s fizičnim. Še ena prednost takega načina dela je, da je prenos podatkov s takega virtualnega CD-ja ali DVD-ja veliko hitrejši kot s fizičnega, saj ni potrebno lasersko branje optičnega medija in prenašanje podatkov z njega na trdi disk, ampak se vse dogaja znotraj okvira trdega diska. Za prenos optičnega diska nekam na drugi konec sveta tudi ne bomo potrebovali kuverte za CD in poštnine, saj lahko sliko medija pošljemo prek interneta kot katerokoli drugo datoteko. Verjetno ni treba posebej omenjati, da je tak način hranjena dragocenih podatkov tudi precej varnejši, kot če bi jih hranili na optičnem mediju. Trdi disk je namreč varno shranjen v kovinski škatlici, ki jo še dodatno ščiti ohišje računalnika ali ohišje zunanjega diska, za optične medije pa vsi vemo, kako lomljivi so. Če bomo tako datoteko varno spravili na po možnosti več kot en trdi disk, nam nekaj prask na plastiki ne bo moglo pokvariti dneva.

Slike optičnih diskov so tudi zelo priljubljene med legalnimi in ilegalnimi izmenjevalci datotek, saj so idealne za razpečevanje vsebin, ki se sicer distribuirajo na optičnih medijih, kot so programi, igre in operacijski sistemi. V tem smislu si je dobro zapomniti, da lahko takšne datoteke vsebujejo tudi razne viruse, trojance, rootkite in drugo nesnago, na katero slike optičnih diskov seveda niso imune. Zato previdnost pri delu z datotekami, ki smo jih dobili nekje v internetu, ni odveč. V glavnem se bomo posvetili brezplačnim programom, ki omogočajo t. i. montiranje slik optičnih medijev.

Montiranje (mounting) je proces programske simulacije, ki ustvari virtualni optični disk. Tega bo računalnik prepoznal natanko tako, kot bi prepoznal fizičnega. Nekateri od programov za montiranje teh datotek omogočajo tudi ustvarjanje slik optičnih medijev, njihovo pretvarjanje v druge formate, in podobno, čeprav so v te namene navadno uporabnejši programi za »pečenje« optičnih diskov (CdBurnerXP, Nero, DeepBurner ...). Preden si ustvarimo prepričanje, da so ti programi nujno potrebni, velja vedeti tudi, da so slike optičnih medijev (kot sem omenila že prej) v tesnem sorodstvu z arhivskimi datotekami, kot so .zip, .rar., 7z., tar.gz in podobnimi. Zato je v mnogih primerih možno datoteko .iso, .bin., ali druge bolj znane formate slik preprosto odpreti s programi za delo z arhivskimi datotekami kot sta npr. 7Zip in WinRAR. To včasih ne deluje, ko se ukvarjamo s kopijami programov ali iger, še večja ovira pa je neskončna zmeda na področju formatov.

FORMATI, FORMATI IN ŠE ENKRAT FORMATI ...

O vseh formatih, ki nastopajo na področju dela s slikami optičnih diskov, bi verjetno lahko popisali celotno revijo. Je pač to eno izmed tistih področij, na katerih je med formati še večja gneča, kot vsepovsod drugje. Lepo je razvidno, da se vsak komercialni program na vse pretege trudi uveljavljati svoj lastni, komercialni format. Večina formatov slik optičnih diskov je zato komercialnih in zaprtih, nam pa delajo težave, saj jih neredko zna odpirati le njihov lastni program. Edina kolikor toliko uveljavljena nekomercialna in odprta formata sta .iso (International Organization for Standardization), izdelan po standardu ISO9660 in .udf (Universal Disk Format). S tema formatoma k sreči znajo delati skoraj vsi programi, zato bi bilo zelo dobrodošlo, če bi bila njuna uporaba čim bolj razširjena. V slovarčku omenjam samo nekaj najbolj običajnih formatov, pri opisih programov pa bo jasno razvidno, da je to le vrh ledene gore. To ne pomeni, da moramo obupati, saj sta nas že Kosobrin in Pehta pred mnogimi leti učila, da „Za vsako bolezen rož'ca rase.“ To velja tudi v našem primeru, saj nam bo hitro spletno iskanje takoj razjasnilo, kateri program je sposoben dela z vsako, še tako eksotično datoteko. Še posebej v pomoč nam je lahko spletna stran http://filext.com/ , k kateri se lahko tudi sicer zatečemo, če se srečamo z nepoznano datotečno končnico. Stran namreč na enem mestu zbira skoraj vse možne končnice, kar jih obstaja, zraven pa navaja tudi programe, s katerimi si lahko pomagamo. Za nekoliko lažji začetek (ali podpiranje lenobe) prilagam priročen seznamček najpogosteje videnih formatov slik optičnih diskov in programov, ki so jim lastni.

Moj mikro, Februar 2010 | Špela Šalamon |