Po vsej Evropi, pa tudi drugod po svetu, popotniki vse redkeje stojijo ob cesti in poskušajo ustaviti mimo vozeča vozila. Za prevoz se dogovorijo prej, prek mobilne naprave ali računalnika, da le imajo dostop do interneta. Iskalec pove, kje je, kam bi rad šel in tudi kdaj, čaka, da se mu javi oseba, ki tudi namerava tja, ali pa prevoz išče med ponujenimi. Zadovoljstvo je obojestransko. Iskalec prevoza ve približno, kdaj bo prišel na cilj, saj odpade negotovost štopanja, ko nikoli ne morete predvideti, ali boste stali nekaj minut ali nekaj ur, ponudnik prevoza pa dobi družbo in nekaj drobiža za stroške goriva. Popotniki ne pričakujejo več, da bodo potovali popolnoma zastonj, potovali bodo poceni, ceneje, kot če bi uporabljali javni prevoz, in pošteno je, če vsaj nekaj drobiža prispevajo za vožnjo. Velikokrat pa ponudnik prevoza ne zahteva denarja, temveč išče le družbo.

Štopanje po Evropi poteka prek spletnih strani, kot so BlaBlaCar.com, Carpooling.com in hitchhikers.org, oziroma aplikacij za pametne telefone iThumb in Rideshare4less. Na Twitterju se vse dogaja pod frazami #hitchhike, #rideshare in #autostop. Štopar rezervira prostor ali objavi obvestilo, v katerem pove, kam bi rad šel in kje je trenutno. Še bolj pomembno pa je, da je štopanje vsaj malce bolj varno. Štopar lahko voznika ponudnika, ki svoje usluge ponuja redno, preveri vnaprej glede na zapise ali opozorila štoparjev, ki so se z njim že peljali. Prednosti virtualnega štopanja se tu ne končajo. Okoli spletnih storitev in mobilnih aplikacij se je oblikovala skupnost ljudi s podobnimi interesi, ki si poleg ocen voznikov delijo tudi druge izkušnje. Objavljajo zapise o mestih, ki so jih obiskali, kaj so tam doživeli, kaj je pametno, da štopar, ki pride za njimi, tudi obišče, kakšne so cene, torej cela vrsta informacij, ki so pomembne za tovrstne popotnike.

Slovenske in tuje storitve so si podobne že na prvi pogled. Vpišemo, od kod do kam bi radi potovali, nato se nam na zaslonu izpišejo bolj ali manj podrobne ponudbe. Cene so takšne, kot so, očitno sprejemljive za sopotnike, saj drugače tako ne bi potovali. V tej skupnosti še najbolj deluje ponudba in povpraševanje. Najdejo se ponudniki s ceno, ki močno odstopa od povprečja, vendar predvidevamo, da se ti na koncu peljejo sami. Oziroma so kmalu prisiljeni postaviti bolj pošteno ceno. Na žalost so v manjšini tudi tisti vozniki, ki ne zahtevajo denarja in iščejo le družbo.

Ne vemo, kako je v tujini, predvidevamo, da podobno, v Sloveniji ta način prevoza uporabljajo tudi zaposleni, ki se na delo vozijo v drug kraj in kar bi težko počeli, če bi morali stati ob cesti in štopati na klasičen način. Ko gredo s svojim vozilom, na spletu iščejo sopotnike, ko pa vozilo pustijo doma, iščejo ponudnika prevoza. Dobra organizacija in pravočasno iskanje sta dovolj, da se jim močno zmanjša strošek prevoza na delovno mesto. Toliko bolj, če je kraj zaposlitve dlje kot relacija med Ljubljano in Kranjem. Obstaja tveganje, da se kaj sfiži in da zamudimo na delovno mesto, a večinoma naj bi sistem, po zagotovilu oseb, ki ga v ta namen uporabljajo, deloval. Pomembna je le dobra organizacija, prej ali slej se tako oblikujejo skupine ljudi, ki se redno skupaj vozijo na delovno mesto in se zato nehajo za prevoze dogovarjati na spletu. To ni samo poceni, temveč tudi bolj ekološko. Ena oseba v vozilu je potrata, ki si je ne moremo več privoščiti.

Moj mikro, Maj Junij 2013 | Jan Kosmač |