Avtor programa Stockfish je Norvežan Tord Romstad. Beseda Stockfish pomeni posušeno ribo, navadno polenovko, ki je eden najpomembnejših izvoznih artiklov Norveške – poleg nafte in zemeljskega plina. Je pa zagotovo najstarejši. Predhodnik se je imenoval Glaurung. Ko je Romstad za kratko prekinil razvoj programa, se je tega lotil Marco Costalba, ki je programu dal novo ime – sorodno Rybki! Program obstaja kot stroj UCI (Universal Chess Interface) in ga lahko naložite v različna grafična okolja – Fritz, Shredder, Aquarium ali pa v brezplačni okolji Arena in Tarrasch. Stockfish je brezplačen! Program je zelo hiter – približno 20-krat hitrejši od Rybke. In zakaj je tako hiter? Iz dveh razlogov. Prvič, ker uporablja t.i. iskalni algoritem alfa-beta, in drugič, ker uporablja bitni zapis pozicije. Iskalni algoritem alfa-beta ima to lastnost, da takoj v celoti preneha ocenjevati nadaljevanje, ko najde vsaj eno potezo, ki je boljša.
Preveril sem najnovejše rating lestvice šahovskih programov. Trenutno sta aktualni dve lestvici – CEGT (Chess Engines Grand Tournament − www.husvankempen.de/nunn/) in CCRL (Computer Chess Rating Lists – www.computerchess.org.uk/ccrl/). Povsod kotira Stockfish takoj za Rybko, in to z dokaj majhnim zaostankom – okrog 40 do 50 točk. Je nekoliko slabši od Rybke 4 in dokaj izenačen z Rybko 3. Od drugih programov, kot so Deep Fritz, Deep Shredder in Hiarcs 13, pa je precej boljši.
Program je na voljo tako za Windows kot za okolje Linux in še več − tudi za Macintoshe! Obstaja pa tudi različica za Apple iPhone in najnovejše pametne telefone z operacijskim sistemom Android. Za programerje je na voljo celo izvorno koda, ki si jo lahko naložijo s spletne strani www.stockfishchess.com/download/.
Tako dober program in brezplačen – to pa je redkost. In še dodatno veselje za vse uporabnike Applovih izdelkov iPod in Macintosh, ki so še kako pogrešali ustrezne programe za svoje okolje. Program podpira tako večprocesorsko opremo kot 32- in 64-bitne operacijske sisteme. Skratka, superlativov več kot dovolj!
Moj mikro, oktober 2010 | Vojko Mencinger
